'Človek se pogosto ne zaveda, da počne stvari, ki so morda do nekoga drugega krivične'

Ko je Blaž Setnikar v roke dobil scenarij za prvih nekaj epizod Reke ljubezni, mu je vloga Jana padla v oči zaradi resnega problema, s katerim mora shajati že od samega začetka, ter večplastnosti, ki se je ob tem ponujala.

''Že takoj je bil ožigosan kot negativen lik, bad guy, lump – kakor so mi ga komentirale nekatere gledalke (nasmeh). A spoznamo ga na točki, ko pravzaprav ne zna ali pa se boji popraviti svoje napake, in zato odlaša in balansira med dvema dekletoma: na eno ga vežejo čustva, na drugo pa odgovornost. In znajde se v vrtincu strahu, neodločnosti in slabe vesti,'' svoj lik opiše Blaž.

Vsaka zgodba mora vsebovati tako protagoniste, tiste, ki se jim običajno godi krivica in ki trpijo zaradi dejanj drugih likov, kot tudi antagoniste, ki mešajo štrene in običajno niso deležni velike naklonjenosti gledalcev. Čeprav nas v vsakdanjem življenju večkrat zanese, da ljudi sodimo na prvi pogled, se je že večkrat izkazalo, da knjige vendarle ne smemo soditi le po platnici.

''Dan za dnem si na podlagi tega, kar preberemo na naslovnicah, ustvarjamo dobra ali slaba mnenja o ljudeh. Ko pa za trenutek pustimo mnenja večine, vidimo resnico precej bolj kompleksno, kar nas lahko včasih tudi prestraši, saj moramo dopustiti, da ima resnica več plati. Vsak človek je v svojih očeh pozitiven lik in bo največkrat našel argumente za svoja dejanja, kakršnakoli že, tudi krivična. Ker igralec stoji za svojo vlogo, lahko za Jana rečem, da je pač pregloboko zagazil in išče rešitev, ki bi povzročila najmanj škode, ob tem pa preprosto ne more preslišati tega, kar mu govori srce.''

Delati s srcem pa običajno prinese tudi uspehe. Mladi igralec je prepričan, da ravno zgodba Reke ljubezni ponuja priložnost, da posamezne junake pogledamo z različnih zornih kotov.

''Izredno me, kot igralca in gledalca, privlačijo liki, ki jih je večina, pa naj bo zaradi njihovih lastnih in zavednih napak, obsodila in ožigosala. Ker potem moraš iskati tisto, kar je v njih pozitivnega, in to te zaniha v jedru. Prepričan sem, da nas ravno to, da znamo v življenju pogledati stvari z različnih kotov, bogati. In šele takrat imamo priložnost postati zares kritični. Pa ne samo pri zgodbah, ki jih beremo ali gledamo. Tudi v svojih zgodbah in zgodbah ljudi okoli nas. Gledalcu želim, da ostane, če le ni preveč utrujen od napornega dneva, konstruktivno kritičen. Da ve, kaj mu je všeč in kaj ne, zakaj je tako, in da se zaveda, kakšno moč ima kot del občinstva, brez katerega nas ne bi bilo in katerega glas še kako šteje.''

Šteje pa seveda tudi igralska kilometrina. 34-letni Ljubljančan je novo gledališko leto v Prešernovem gledališču Kranj (PGK) začel s prvo premiero v sezoni, predstavo Pesmi živih mrtvecev. Ker gre za koprodukcijsko predstavo, je bila premierno uprizorjena dvakrat – v Prešernovem gledališču Kranj in Slovenskem ljudskem gledališču Celje, katerega član ansambla je bil pred leti tudi sam. Črna komedija Matjaža Zupančiča, ki je predstavo tudi režiral, je kritika današnje politike in razmer v slovenskem političnem prostoru. V drami nastopa sedem oseb iz politične sfere in en ''pacient'', ki deluje kot kontrapunkt preostalim likom. Njegova vloga je malce nenavadna. Pacient je oseba, katere ime ni omenjeno, saj gre za nepomembnega, spregledanega človeka. V iskanju zdravstvene oskrbe se pomotoma znajde na zasedanju komisije, ki raziskuje napad na visokega člana neke delegacije, saj to poteka na oddelku za sodno medicino.

''Soigralci že na začetku na odru vzpostavijo nek določen kod, žanr, ki pa ga prihod pacienta zamaje in povzroči slutnjo, da se je v tem sistemu oziroma kar v sami predstavi zgodila napaka. Biva v svoji situaciji, svoji resničnosti, zato je eden od izzivov te vloge ravno boj s prvotno vzpostavljenim žanrom. Pacient išče razumevanje in empatijo, pa ne samo pri komisiji, pač pa tudi pri celotnem občinstvu. Resda gre v prvi vrsti za kritiko brezkončne birokracije in delegatov, ki na vse pretege skušajo obdržati svoje funkcije, vendar se mi zdi, da z njegovim prihodom to postane kritika vseh nas, ki dostikrat zavoljo svoje dobrobiti spregledamo ali celo storimo marsikatero krivico. Včasih moramo izstopiti in pogledati stvari od zunaj, da bi se zavedli, kaj počnemo in kako naše želje in dejanja vplivajo na druge – in prav to priložnost nam dostikrat ponuja gledališče.''

Pesmi živih mrtvecev je prva slovenska uprizoritev, ampak to ne vpliva pretirano na igralčev pristop do dela. Tisto, kar šteje, so igralske izkušnje.

''Vsaka uprizoritev se bo pod režiserjevo taktirko in v izvedbi izbrane zasedbe gotovo močno razlikovala od vseh predhodnih. Vsak igralec bo svojo vlogo napolnil s samim sabo, svojo persono, svojo formo, izkušnjami in domišljijo. Takrat, ko čutiš, da se tvoje misli in občutki skladajo s tistim, kar piše na papirju, takrat preprosto živiš in ni važno, kako bi ali so to naredili drugi. Seveda pa imaš pri vlogah, ki so bile že večkrat odigrane, možnost na začetku poseči po materialu, od katerega lahko črpaš navdih. Nastajanje gledališke predstave je vendarle nekaj tednov trajajoč proces, poln iskanja in poizkusov, lotevaš se je z vseh možnih koncev, in tako se začetne ideje med tem procesom skoraj vedno preoblikujejo v nekaj popolnoma drugega, v kaj, česar na začetku gotovo nisi pričakoval. Ravno zato so potrebne te mnoge ure, ki jih prebiješ s soigralci in ostalo ekipo, ki te usmerja. Ko pa prvič vstopi publika, se pravo življenje šele začne, šele s predstavami vloga zares začne rasti in včasih se ti šele po nekaj ponovitvah utrne uvid ali ideja – in dejstvo, da se je to zgodilo pred živo množico, je prekrasno.''

Blaža lahko vidite tudi v nekaterih predstavah iz preteklih sezon. Na primer Helverjevi noči v režiji Alena Jelena, predstavi, ki je poleti na hrvaškem festivalu Zlati lev osvojila nagrado občinstva, Stenici v režiji Jerneja Lorencija, ki je koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj in bo ta mesec premierno uprizorjena na Ptuju, in komediji Žalujoča družina v režiji Igorja Vuka Torbice, ki je tudi naletela na dober odziv občinstva.

Poleg televizijske in kupa gledaliških vlog pa je poleti snemal film Posledice, kjer je odigral vlogo enega od vzgojiteljev. V zgodbi spremljamo življenje najstnikov, ki so pristali v vzgojnem zavodu, in prav tam se dobršen del filma tudi odvija. Včasih se igralec na vlogo pripravlja tudi tako, da poskuša preživeti nekaj časa v okolju oziroma med ljudmi, o katerih govori zgodba.

''Ob pripravah na snemanje nam je bil v veliko pomoč sam režiser in scenarist Darko Štante. Ta je scenarij napisal tudi s pomočjo izkušenj, ki jih je dobil z delom vzgojitelja v vzgojnem zavodu. Ko sem prvič listal po scenariju, sem precej hitro začutil, da je prav vloga vzgojitelja, ki ga igram, tista, ki ga najbolj odslikava. Precej dober navdih, seveda pa moraš vse tisto, kar ni napisano, dopolniti s svojimi idejami. Predstavljal sem si zgodbo o nemoči, o nekom, ki na začetku verjame, da lahko spremeni stvari in resnično pomaga, ker noče postati samo del ‘pomožnega osebja’, a sproti uvidi, da bo na koncu prav to postal in nemočen zbledi v ozadju. Nimajo vsi filmski junaki zgodb s srečnim koncem, tako kot jih tudi mi nimamo vedno, a tudi nesrečni konci ostanejo za nami in se iz njih nekaj naučimo.''