O drami V republiki sreče
Crimp v središče drame, ki jo je v slovenščino prevedla Tina Mahkota, duhovito postavlja 'običajno' družino iz 'zahodnega sveta', v prazničnem božičnem vzdušju soočeno z zapletenimi medsebojnimi odnosi, pozneje pa tudi z družbeno stvarnostjo poznega kapitalizma. Posameznik, družina in družba so tudi v središču uprizoritve, v kateri igrajo Ivo Ban (Dedi), Milena Zupančič (Babi), Janez Škof (Ati), Petra Govc (Mami), Lena Hribar (Debbie), Tina Vrbnjak (Hazel), Nataša Barbara Gračner (Madeleine) in Aljaž Jovanović (Stric Bob).
Pri uprizoritvi sodelujejo še dramaturg Milan Marković Matthis, scenograf Jürgen Kirner, kostumografinja Belinda Radulović, skladatelj Drago Ivanuša, oblikovalec luči Pascal Mérat, lektor Arko in asistentka dramaturga (študijsko) Taja Lesjak Šilak.
Sebastijan Horvat je želel s predstavo ubraniti družino s strani današnjega sveta
Režiser nam je razkril, da se je projekta lotil iz koncepta družine. "V tekstu je prvo dejanje označeno kot destrukcija družine, mi smo pa nekako želeli ubraniti družino s strani današnjega sveta, predvsem pa jo ubraniti kot neki koncept pred kapitalom. Ne kot neko nuklearno družino, družino, kot jo zdaj razumemo kot produkt tako rekoč 18., 19. stoletja, kot neki nov pojav, ampak kot nekaj, kar si lahko vsak sam izbere," nam je povedal Horvat, delo z ekipo pa označil kot krasno. "Navdušen sem nad igralci, nad vsem. Delo je bilo na neki način zelo lahkotno, zabavno in inspirativno. Zdi se mi, da smo se medsebojno oplajali," meni režiser. Med pripravami so se zgodile tudi številne anekdote. "Tako je vedno, ko se imaš fino. Ne vem, katero bi izpostavil. Ena je bila definitivno to, da smo več ali manj malo zamujali na vaje, ko smo začeli delati, smo pa delali. In potem so eni drugi sodelavci, ki so prišli potem, ko se je postava sestavila, rekli: 'Kdaj ste pa to naredili?'"
Milena Zupančič je vlogo sprejela zaradi besedila in režiserja
Milena Zupančič, ki je sicer svojo štiridesetletno kariero uradno – z upokojitvijo (ali kot se je ob tem takrat sama izrazila z osvoboditvijo) - zaključila novembra 2011, je vlogo Babi sprejela zaradi besedila in režiserja. "Tekst mi je bil všeč, zelo pa sem si želela enkrat delati tudi s Horvatom. Zelo sem vesela, da sem sodelovala pri predstavi. Zelo lepo je bilo delati z ekipo in s Horvatom. Tudi z mladimi, ki so sodelovali v predstavi, smo se zelo dobro ujeli," nam je povedala igralka. Kakšnih posebnih treningov ob pripravah na predstavo ni imela. "Smo se pa zelo veliko pogovarjali tako med vajami kot izven njih. To je bilo zelo zanimivo," nam je povedala legendarna igralka, ki upokojitve v bistvu sploh še ni zaužila, saj ves čas dela, opaža pa, da je od njene upokojitve v Dramo prišlo ogromno ljudi, ki jih ne pozna.
Ustvarjalci so za zgodbo o družini, ki se v prazničnem božičnem vzdušju sooča z zapletenimi medsebojnimi odnosi, poželi dolgotrajen aplavz in ovacije občinstva, med katerimi je bilo večkrat slišati tudi vzklike: "Bravo!", z njihovim odzivom pa so bili zadovoljni tudi ustvarjalci. "Mislim, da je bil odziv zelo lep. Tudi na predpremieri in generalki je bil. Prepričana pa sem, da bo predstava imela takšne in drugačne odzive in reakcije, kar je tudi namen takšne predstave," nam je dejala Zupančičeva, Horvat pa je dodal: "Sicer danes predstave nisem gledal v celoti, saj sem se gibal naokrog, a sem kar zadovoljen z odzivi. Zdijo se mi dobri."
Znani obrazi o predstavi
Dramo, v kateri družinski člani treh generacij delujejo kot celota in kljub prepirom ostanejo skupaj, si je ogledala tudi vrsta znanih obrazov, med njimi igralka Tjaša Železnik in upokojeni vrhovni sodnik Vasilij - Vasko Polič.
"Meni je bila predstava zelo všeč. Znotraj predstave so bile stvari, ki so me zelo pretresle, ki so me nasmejale, ki so mi dale misliti, ki so se me dotaknile. Moram reči, da v bistvu - glede na to, kakšna je - še nekako razmišljam o njej, predstava še nekako pušča vtis tudi še potem, ko je je konec," nam je dejala igralka.
Predstava je bila zelo všeč tudi upokojenemu vrhovnemu sodniku. "Predstava kaže sedanje stanje v Evropi, čeprav jo je napisal britanski avtor, a verjetno je dolgoročno videl v prihodnost. Zanimiv pristop. Konča se pa z enim idealom v neki daljni prihodnosti, ko je vse lepo, urejeno, ni pa teh idej, ki so vrele v tej družini. Dobra predstava. Ima svoj zanos in svoje počelo, kako je lahko najprej ena elegantna družina, potem jo preveva revolucionarni duh in prevratništvo, na koncu pa ena bela nirvana, ki se ne premakne ne v levo ne v desno ne v nebesa ne pod zemljo. Sebastijan je pa kar v redu režiral tole. Posebno mi je bil všeč ples in rajanje mladih. Vem, da je tisto pesem Tomorrow Belongs To Me, ki je totalni individualizem, vzel iz kabareja, ko je fašizem že prodiral. Morda je to zdaj čas, ko se spet zgodovina v enem odnosu do Evrope ponavlja. To je dobra ideja," je prepričan Polič.
Božič praznujejo vsi, a ne vsi od nekdaj, pri nekom pa na ta dan sploh ni daril
Glede na to, da predstava v prvem delu govori o družinskem srečanju na božič, smo znane obraze povprašali tudi, kako to poteka pri njih.
"Manj bizarno kot v predstavi," nam je v smehu dejala Tjaša, nato pa nadaljevala: "Srečanje se odvija v ožjem družinskem krogu. Večerjamo, klepetamo. Čisto umirjeno. Seveda, če imamo srečo, da smo vsi skupaj. To je super. Se je pa že tudi zgodilo, da se nismo zbrali. Ni tako nujno, da se, ker se potem kdaj drugič, načeloma pa se. Včasih smo se dobivali pri stari mami, zdaj se pa pri mojih starših," nam je razkrila igralka.
Polič božič praznuje kljub temu, da je ateist. "Luštno je. Te lučke, ta zanos, pa otroci in vnuki … V redu je. Je en ljudski praznik ne glede na vero. Začel se je celo v socializmu, ko je bil Jože Smole Božiček. To je bil en tak čuden odnos. Ljudje so namreč božič vedno praznovali – to ni samo verski, ampak tudi ljudski praznik. Ima svoje čare. Najbolj so pa zadovoljni otroci, ko dobijo darila od pravega Božička. Vsa družina se na ta večer zbere pri meni. Večerjamo in se imamo fino. Družinsko življenje je pomembno med ljudmi. Drugače smo vsi na nekih dolžnostih, takrat pa smo skupaj. Se pa ne dogaja nič prevratniškega. Vse je lepo. Otroci gredo mirno spat in mislijo, da jim je res Božiček prinesel darila," nam je povedal Polič. Razkril pa nam je tudi, kako je bilo za božič, ko je bil še sam otrok. "Takrat je bila vojna. A ga je mama kljub temu znala narediti čarobnega. Lepo je bilo. Najbolj sem se pa bal parkeljnov. Teh me je bilo pa groza. Še zdaj vidim, kakšni so bili," nam je zaupal Polič.
Pri Zupančičevih se imajo na ta dan – kljub temu, da se ne obdarujejo - zelo lepo. "Pri nas božič izgleda zelo fino. Tradicija je, da se dobimo skupaj in se imamo dobro. Nikakor nimamo takšnih premorov, kot so v predstavi, ampak govorimo en čez drugega. Fino se imamo," nam je povedala Milena. Družina se je včasih dobivala pri igralkini mami, po njeni smrti pa se dobiva pri njej. "Smo tri sestre. Si pa vse razdelimo. Ena speče potice, druga nekaj drugega, tretja pa nekaj tretjega," nam je povedala igralka. Obdarujejo se pa ne. "Tega nikoli nismo imeli v navadi. Pomembno je razpoloženje in pogovori. Darila so najmanj pomembna," meni igralka.
Horvat pa je božič začel praznovati šele, ko je njegov brat dobil otroka. "Pri nas doma obožujemo božič, čeprav ga – ko sem bil otrok – pri nas nismo praznovali in dolgo časa sploh nisem vedel, kaj to je. Zadnja leta, od takrat, ko je moj brat dobil družino, pa je to postal neki družinski praznik, osvobojen kakršne koli ideologije in to mi je všeč. Zberemo se, večerjamo in si izmenjamo darila," nam je za konec še povedal režiser.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.