Boštjan Gombač: Stare gospe sedaj celo vedo, kako mi je ime!

Boštjan Gombač je slovenski multiinstrumentalist, skladatelj glasbe za gledališče, film in televizijo, domače pa so mu tudi odrske deske. Deluje v zasedbi Katalena, gostoval pa je tudi pri številnih drugih zasedbah, saj njegov prispevek najdemo na okoli stotih nosilcih zvoka, podpisal pa se je tudi pod 40 gledaliških predstav, 35 dokumentarnih filmov in radijsko igro. Njegova specialiteta so pihala, sicer pa obvlada tudi kup eksotičnih instrumentov kot sta pojoča žaga ali teremin. Skupaj z Ireno in Tanjo tvori jedro žirije šova Znan obraz ima svoj glas v katerem so finalisti Tomaž Klepač, Tomaž Ahačič, Eva Hren in Vlado Pilja. Preostali štirje pa bodo sestavili dva dueta. Daša Gradišek bo zapela s Matjažem Kumljem, Ana Marija Mitić pa z Natalijo Kolšek.

Preberite si, kaj nam je Gombač zaupal pred velikim finalom!

Kakšna "strela z jasnega" je za vas kot glasbenika multiinstrumentalista pravzaprav šov Znan obraz ima svoj glas?

Prišla je ponudba kot že nekajkrat poprej, a sem jih nekako intuitivno zavračal, tokrat pa je nisem takoj v štartu zavrnil in prosil, če mi dajo nekaj časa za premislek, da se žirantje spoznamo in nam je postalo fajn. Poleg vsega pa je tukaj še dobrodelna nota, bistvo pa je tudi, da gre za zabavo in skupek vsega me je prepričal, da sem šel v to.

Se pravi umetnik v vas nič ne trpi, ko ste v studiu in pred kamerami?

Ne, prav nič. Tudi sam se na odru s podobnimi zadevami ukvarjam na koncertnih odrih, včasih tudi gledaliških, da moram nekoga imitirati oz. se glasovno ali gibalno vživeti v kožo nekoga drugega. Skratka, to mi je blizu. Če se tam, da kaj pametnega povem in ima kaj od tega tudi kdo od gledalcev, je pa sploh super.

Ste žirantje kot glas razuma, se pravi, da ne gledate skozi populistične oči temveč raje nekoliko bolj strokovno?

Pri oddajah tipa "talent šov" gre za to, da gre za nekoliko drugačen format, saj mora nekdo studio zapustiti, če ni dober. Tukaj je vseh osem sodelujočih, ki tekmujejo dvanajst tednov, istih in iz tedna v teden delajo kot mravlje oz. čebele. To je garanje, to res ni hec. Tanja Ribič je gledališki človek, Irena je izredna operna pevka, jaz pa vse skupaj gledam bolj celostno, saj sem že odigral in videl veliko koncertov v življenju.

Vas osebno bolj prepriča imitacija, ki se čimbolj približa originalu, ali imitacija, pri kateri tekmovalec doda neko osebno noto?

Reči moram, da sem pri vsej stvari večinoma gledal na celoto. Nekdo lahko "v nulo" zapoje neko pesem, a lahko zgreši določene telesne gibe, recimo z roko ali nogo in zadeva na fukcionira, kot bi morala. Včasih so bili tekmovalci pač v nehvaležnih vlogah, ko recimo sam nastop zaradi določene pesmi ali lika ni mogel priti do izraza, a vseeno vedno šteje nastop kot celota, tako glasovno kot tudi izrazno oz. telesno.

Domenjeni smo bili, da smo iskreni in pošteni, kolikor je le mogoče. Za osebne preference in okuse pač tukaj ni bilo prostora. Treba je bilo vzeti vsako vlogo posebej, jo oceniti kot celoto, tako petje kot nastop, ne glede ne lastni okus ali všečnost določenega izvajalca ali zvrsti glasbe. Mi smo si pač ogledali videospote in smo ocenili po svojih najboljših močeh. Morda se je kdaj kaj takega zgodilo pri katerem od gostujočih žirantov, a večinoma moram reči, da je vsak ocenjeval, kakor je pač določen nastop doživel in glede na to, kako se ga je dotaknil ali pač ne.

Kaj lahko pričakujemo v finalu?

Mi smo svojo vlogo opravljali vse do finala, zdi pa se mi prav, da na koncu o zmagovalcu odločijo ljudje, ki so dvanajst tednov dihali za to oddajo, jo spremljali, se potili, živcirali, se veselili in seveda tudi glasovali. Mi smo poskušali biti čim bolj nepristranski, vsak pa pač gleda skozi svoje oči in posluša s svojimi ušesi.

Kako bi opisali celotno izkušnjo sodelovanja v šovu?

Priznati moram, da sem sprva pomišljal, ali naj to vlogo sploh sprejmem, a sem nato, ko sem se dodobra seznanil s konceptom oddaje, odločil, da izziv sprejmem. Po prvih dveh oddajah, ko je bilo prisotno še nekoliko treme in nelagodja, sem se nato sprostil in je vse skupaj postalo ena sama uživancija. Ob koncu lahko rečem, da je bila zame to zelo pozitivna izkušnja, iz katere sem se določene stvari tudi naučil in da mi je bilo v vesele sodelovati v tej zanimivi oddaji zabavnega formata.

Temovalci so imeli vsak svoje zanimive prigode v oddajah, na nastopih ali pri pripravah na posamezne vloge. Bi vi lahko izpostavili kakšnen pripeljaj ali posebno štorijo?

Najbolj so mi v spominu ostali določeni spontani komentarji, sicer pa drži, da je meni dejansko večkrat zmanjkalo robčkov, ki sem jih dajal Ireni, ker so jo določeni nastopi tako ganili, da ni mogla zadrževati solz. In verjemite mi, tu ni bilo nič zaigranega, njo so določeni nastopi zares tako ganili. Drži pa tudi, da je zagotovo najbolj v spominu ostala Foglova upodobitev Majde Sepe, to se mi zdi, da je bil trenutek oz. nastop, ki nas je najbolj presunil, da smo praktično vsi ostali odprtih ust in morda tudi solznih oči.

Kaj pa glede na to, da ste bili v teh mesecih intenzivnejše televizijsko oz. medijsko izpostavljeni, čutite že kakšno razliko glede na čas pred tem šovom?

Ja, stare gospe me ustavljajo na ulici. V Cerknem, ko sem šel mimo cerkve, je bila skupina mladih ljudi in jim je učiteljica nekaj razlagala, jaz pa sem šel mimo njih. Lepo sem jih pozdravil in ko sem bil oddaljen kakih deset metrov, sem zaslišal "ali ni to tisti Boštjan?" Že prej sem lepo pozdravljal, pa tudi večina, ki sem jih pozdravil, me je prepoznalo. Sedaj pa celo vedo, kako mi je ime (smeh).

Zadnje vprašanje: obstaja kaj ali kdo, ki bi Boštjana Gombača lahko pripravil k temu, da bi zaplesal Gangnam Style?

Ne. (smeh) V bistvu sem "zaplesal" z obrvmi in očmi, leva-desna, desna-leva, a kamere tega žal niso posnele ...