'Bistvo mojega uspeha je v tem, da mi dekleta zaupajo'

Rad kuhaš?

Obožujem kuhat in si tudi vzamem čas za to, kadar ga le imam. Žal ga nimam vedno.

Kdo potem pomije posodo?

Pomivalni stroj. Pomivalni stroj je rešil moj zakon. Sušilni in pomivalni stroj sta dve fundamentalni stvari v našem gospodinjstvu, ki delata skoraj ves dan.

Kdo te je naučil kuhati?

Malo sem gledal pri starših, malo pa sem se naučil tudi sam. Potem pa sem se seveda naučil še pri ženi in ona pri meni. Bilo je vzajemno. Nekaj sem se naučil tudi ob gledanju kuharskih televizijskih oddaj.

Kdaj si prvič kaj skuhal? Se še spomniš, kaj je to bilo? Se ti je jed posrečila?

Mislim, da sem bil star kakšnih 11 let. Za rojstni dan sem dobil eno knjigo o kuhanju za otroke in takrat sem začel. Takrat sem spekel svoj prvi narastek. In to je bil velik uspeh. Sicer je padel skupaj, je bil pa spečen. Bil je velik izziv. Zanimivo se mi je zdelo, kako se jajca, moka in sladkor skupaj primejo in kako potem nekaj čisto drugega pride ven. Kakor pri fotografiji. Tam vzameš luč, žensko in fotoaparat, na koncu pa nastane nekaj, kar je več kot vsota svojih delov.

Delaš bolj po receptih ali po navdihu?

Recept je samo za osnovo. To je princip Lego kock – lahko si jih sestavil po navodilih ali pa si malo improviziral. Improvizacija je ključni del kuhanja. Brez nje vsaj pri meni ne gre.

Kaj najraje pripraviš?

Najraje pripravljam stvari, ki so dobre, sočne in ne preveč časovno potratne. Imam nekaj svojih specialitet, ki smo jih nekako že 'posvojili' – nekaj sem jih pripravil tudi v oddaji – drugače pa vse, kar je pošteno začinjeno, dobro in polnega okusa. Težko se osredotočim na nekaj specifičnega. Rad uživam v eksperimentiranju.

Kaj je bila najbolj zakomplicirana jed, ki si jo kdaj naredil?

Jed, ki sem jo pripravil v oddaji, brstični ohrovt s pikantno slanino, kostanjem in tunin burger z rakci in domačo paradižnikovo omako namesto kečapa, omako, ki smo jo kuhali kar šest ur. Ta jed je namreč narejena iz trinajstih enot. To je bil dragulj v kroni moje kulinarične spretnosti.

Kako pa to, da si se ravno za oddajo lotil takšne zakomplicirane jedi?

Če ne sprejmeš izziva tam, kjer je največ možnosti za to, da gre kaj narobe, potem to ni izziv. Če ne tvegaš, ne profitiraš. Še fantje so mi rekli, zakaj ne grem na 'ziher', pa sem jim rekel, da potem nima smisla.

Katero kuhinjo imaš najraje (japonsko, kitajsko, slovensko …)?

Bil sem na Japonskem in okusil tamkajšnjo kulinariko. Zame je japonska ena moja najljubših kuhinj. Sicer pa azijska na splošno. Zelo težko pa bi preživel brez goveje juhe, ko se vrnem domov iz Azije.

Obstaja kakšna stvar, ki je nikoli ne bi poskusil?

Vampov. Pa tudi za fugu ribo bi trikrat premislil, če bi jo poskusil ali raje ne. Kljub temu, da je japonska specialiteta. Napačen rez, pa je konec. Sicer zdaj za kulinarične potrebe gojijo fugu ribe z manj strupa, a vseeno, živčni strup je živčni strup.

Ocvrte kobilice, modrasa, surove morske ježke. V redu je bilo. Zanimiva izkušnja. Nekaj je bilo pri tabornikih, nekaj na največji tokijski tržnici Tsukiji …

Si kdaj z jedjo koga tudi presenetil?

Sem. Imamo družbo, kjer vsakič kuha kdo drug in nas preseneti. Tega ne ocenjujemo, ampak jemljemo kot družabni dogodek.

Imaš kakšnega vzornika med svetovno znanimi kuharskimi mojstri?

To ni ravno moje področje. V bistvu spoštujem vsakega chefa, ki je dovolj podjeten, da se je znal dobro stržit in ki hkrati tudi vrhunsko dobro kuha. Se pravi, ne samo, da zna odlično kuhati, mora znati to tudi dobro tržiti in obratno. Res je, da veliki mojstri, nosilci Michelinovih zvezdic verjetno nikoli ne bodo na televiziji v svojih oddajah, a marketing je danes ena ključnih stvari za vsakogar, ki želi postati svetovno znan. Mario Batali, Gordon Ramsay, Jamie Oliver – to so osebe, ki razumejo svoj poklic in ga znajo tudi uspešno tržiti.

Kako to, da si se odločil za sodelovanje v oddaji Skriti šef?

Povabili so me in sem sprejel. Za POP TV smo v zadnjem času naredili kar nekaj večjih kampanj, za oddaje Epilog, za Znan obraz ima svoj glas ter za ekipo dnevnika 24UR in verjetno so me ohranili v lepem spominu. Nekje so morali slišati tudi, da kuham.

Kako je bilo kuhati pred kamerami?

Super, kot da jih ni. Jaz s tem nimam nikakršnih težav.

Te je bilo morda strah odzivov kritikov?

Ne, jaz nisem šel v to oddajo zaradi kritikov in to sem tudi večkrat poudaril. V to oddajo sem šel, da spoznam fante, da se imamo res fino. Zvezdice so mi bile popolnoma irelevantne. Sicer je lepo, ko dobiš neko potrditev od stroke, bistvo pa je bilo drugje - uživati med temi dolgimi, predolgimi petnajstimi urami, kolikor traja snemanje oddaje.

Glede na to, da si fotograf – kako zelo pomembna ti je estetika na krožniku?

Izredno. Predstavitev hrane je verjetno ključnega pomena. Če nekomu vržeš skrpucalo z umazanim krožnikom pred nos, to ni estetsko. Če že delaš, se potrudi do konca. Naredi, posvetuj se, pozanimaj se. Meni je skozi posvetovanje s fanti uspelo nadgraditi aranžma na krožnikih do najvišje stopnje. Moji prvotni poskusi so bili sicer dobri, a nasvet profesionalca vedno pride prav.

Kdo te je navdušil nad fotografijo?

Kaj pa vem. Jaz sem bil vedno vizualni tip človeka. Zdi se mi, da je bil fetiš v stari Leici iz leta 1938, ki sem jo zaplenil očetu. Ta sijoči krom, ki ga danes več ni na sodobnih fotoaparatih, je bil nekaj čarobnega pod prsti, pa še fotografije so bile čudovite. Takrat sem začel vedno več in več delati z Leico. Seveda brez Facebooka, brez družbenih omrežij, na film, tako kot se je fotografiralo vseh 150 let pred pojavom digitalnih kamer. Takrat ni to bilo tako enostavno. Na razvijanje slik si sredi osemdesetih čakal tudi po 14 dni ...

Kako bi ocenil razmerje talent / oprema / znanje pri fotografu?

Glede na to, da stalno vznikajo mojstrovine, narejene s preprostim iPhonom, lahko zatrdim, da oprema dejansko ni najbolj važna. Biti mora zgolj toliko dobra, da naredi fotografijo uporabno, vse ostalo pa je v rokah tistega, ki zna to opremo pametno in kreativno uporabljati. Glede znanja pa je tako: Nekdo, ki se bo izšolal za pevca, ne bo nikoli pel s strastjo, če tega nima v sebi. Imel bo perfekten glas, vedno pa bo pel šolsko popolno.

Kakšen je zate dober fotograf?

Nekdo, ki zna svoj ego postaviti na stran in deliti svoje znanje. Kdor ljubosumno skriva to, kar se je naučil, je bedak, sploh pa v tem času množičnega deljenja novih pristopov, tehnik in idej. Tudi jaz svoje znanje delim na delavnicah, pri nas kot tudi v tujini. Predvsem se mi zdi, da mora biti dober fotograf ali fotografinja tudi 'kul' kot oseba. Danes je sicer bolj pomembno, da si ob pravem času na pravem mestu, kot pa to, koliko si talentiran. Ker je dober lahko vsak, ki ima 5 minut časa in uporaben aparat. Formula o uspehu, pogojena s trdim delom, ne obstaja več.

V fotografiranju česa najbolj uživaš?

Za mano je več kot dvesto reportaž za potopisne revije, kot so National Geographic Popotnik, Gea, Adria Airways In-Flight Magazine ter za praktično vse tednike in mesečnike. Tudi Sobotno prilogo in Mladino. Reportažo iz Alžirije je objavil celo BBC. Popotniška fotografija je moja velika strast. In seveda to, kar počnem: modna in glamur fotografija, pa seveda Playboy, ki me je zaznamoval za vse življenje.

Kako sprostiš model pred fotografiranjem v Evinem kostumu?

Pravijo, da začetna zadrega traja le 30 sekund, preden se človek sprosti gol pred drugim človekom. Mi se imamo na vsakem našem snemanju vedno super, velikokrat se valjamo po tleh od smeha in ni potrebno posebno sproščanje. To lahko potrdi sleherno dekle, ki je z mano delalo. Bistvo mojega uspeha je v tem, da mi dekleta zaupajo. Dejansko gre v objavo to, kar se dogovorimo skupaj. Ni nikakršnih neprijetnih presenečenj.

Te je katero dekle še posebno pozitivno oziroma negativno presenetilo? Se ti je kdaj zgodilo, da si imel s kakšnim modelom kakšne posebne težave?

Nikoli nismo imeli večjih težav. Moja največja frustracija je verjetno to, da manekenke pridejo na set, pa mislijo, da je dovolj, da so tam samo lepe. Manekenke morajo znati delati. To je njihova naloga. Ne da se mi več učiti modelov, kako se postavljati. Ko se dela, se dela, takrat nimamo časa za izobraževanje in malo šolo poziranja.

Kako pomembna je lokacija, kadar gre za fotografiranje akta?

Odvisno od konteksta. Terry Richardson je uspel kariero graditi na malem kompaktnem fotoaparatu z eno bliskavico pred belo steno. Bistvo uspeha v sodobni fotografiji je, da zaradi prezasičenosti trga najdeš svojo nišo in jo potem 'furaš'. Da imaš svoj 'look', nekaj, česar nima nihče drug. Potem pa konstantno, ljubosumno in agresivno vztrajati pri tem. Jaz recimo obožujem lepo telo na spektakularni lokaciji, zato nas je pot za naša snemanja vodila po vsem svetu.

Koliko časa približno traja takšno fotografiranje?

Odvisno. Po navadi traja snemanje za editorial ves dan, ko pa se lotimo snemati pictorial za Playboy na kakšnem zakotnem kotičku sveta, pa naredimo tja do do 2.500 posnetkov in si vedno vzamemo nekaj dni rezerve zaradi vremena. Odvisno od tega, kaj moram prinesti domov. Klienti imajo načeloma najraje, da se čim več naredi v enem dnevu, vendar včasih tako preprosto ne gre.

Obstaja še kakšna ženska, ki bi jo rad 'slekel'?

Mar nisem že vseh (smeh)? V Playboyu imamo rubriko Sanjsko dekle, v kateri smo v zadnjih devetih letih predstavili več kot sto znanih Slovenk, pomanjkljivo oblečenih, a še vedno dovolj seksi, da je bistvo ostalo očem zakrito. Za naše bolj obširne 'pictoriale', ki jih delamo s top modeli in estradnicami, so se pred mojim objektivom zvrstile tako plesalke in starlete, kot denimo Katarina Benček ali Ula Šemole, pa top modeli, kot so Natalija Osolnik, Karin Škufca, Nina Kohne in Sara Jereb ter številne misice - Iris Mulej, Katarina Jurkovič in Sandra Marinovič … Kar se tega tiče, smo zelo pridni. Na tretji strani bi rad videl še Ulo Furlan, Majo Keuc, Laro Love in Ano Soklič. Pa Nuško Drašček, ki je verjetno ena najlepših Slovenk na splošno in je gola že pozirala pred mojim objektivom.

Pravijo, da je lepota v očeh opazovalca. Kaj oziroma kdo je zate lepa ženska?

Meni je všeč mešanica italijanske klasične lepote in nordijski tip ženska. Vsi mi pravijo, da sem si zelo velikokrat izbiral modele, ki so podobni moji ženi Špeli. Ona ima ta severnjaški videz - blond, polne ustnice, aristokratska eleganca … Moje osebne preference sicer ne vplivajo na to, s kakšnimi dekleti delam. Glede modelov nisem izbirčen. Sem profesionalec.

Kaj je zate najlepši oziroma najbolj erotičen del ženskega telesa?

To je težko vprašanje. Pri vsaki je nekaj drugega. Nekdo ima čudovito zadnjico, druga ima krasne prsi, tretja ima lepa stegna ... Ni nekega splošnega denominatorja. Vsako dekle ima svoj adut.

Kako na to tvoje delo gleda tvoja žena?

Žena je moje delo dobila v paketu z menoj. Ravno v nedeljo sva obeležila deveto obletnico poroke. Tu in tam mi tudi pomaga pri delu - priskoči mi na pomoč z ličenjem, saj je diplomirana vizažistka, poprime kak odbojnik, gre z mano na snemanje na drug konec sveta ... To je prava ljubezen!

Si kdaj fotografiral tudi golega moškega?

Sem, velikokrat. Nimam nikakršnih zadržkov glede tega.

Kaj bi rekel svojima hčerkama, če bi se želele sleči za Playboy?

Kako naj bo oče, ki fotografira za Playboy, dvoličen in reče, da tega ne smeta storiti? Vsekakor je to njuna izbira. Vzgojeni sta tako, da bosta sami znali sprejeti to odločitev, ko bosta polnoletni.

Na katero fotografijo si najbolj ponosen in zakaj?

Verjetno na fotografijo manekenke Natalije Osolnik, ki visi v dvorcu Hugha Hefnerja. Iz te slike, posnete v Indiji, so mojstri v ljubljanskem podjetju Ercigoj stkali metrsko vezenino in jo poslali na Playboy v Beverly Hills, za zahvalo pa dobili fotografijo, na kateri Hef pozira pred njo v razvpitem mansionu. Vsekakor sem ponosen tudi na štiri slike slovenskih manekenk, ki smo jih spremenili v moške pod spretnimi rokami vizažista Luke Mirjana Simšiča ... Za to serijo smo dobili nagrado Slovenia Press Photo za najboljšo zgodbo v kategoriji Zabava in Kultura. V žiriji pa sami Pulitzerjevi nagrajenci ...

Si pa Hugha Hefnerja tudi spoznal. Kakšen je?

Bil sem povabljen na Playboyevo fotografiranje v Los Angeles, da se na lastne oči prepričam, kako reč poteka v ZDA. Potem pa dobim mail, kjer piše, da sem vabljen tudi v razvpiti dvorec Playboy Mansion, v Hefov zasebni kino, ki je odprt le za najožje prijatelje. Ker je Hugh Hefner, ustanovitelj Playboya in veliki filmoljub, plačal milijon dolarjev za obnovo hollywoodskega znaka v Los Angelesu, ima poseben privilegij pri filmskih studiih in filmski akademiji in dobiva filme za njegov zasebni kino istočasno s hollywoodskimi premierami. Uživali smo v premieri in pokovkah v družbi njegovih zajčic ter nekaj njegovih osebnih prijateljev, kot denimo komika Jona Lovitza in fotografa Arnyja Freytaga. Je zelo simpatičen mož, poskočen in živahen in privoščim mu še mnogo let, ker je kljub ostrim kritikam nekaterih ogromno naredil za liberalizacijo ženskega telesa.

Bi kaj oziroma koga posnel drugače, če bi dobil še eno priložnost?

Ničesar. To, kar smo naredili, smo naredili dobro strašno sem vesel, da je temu tako. Upam na še sto let plodnega sodelovanja med mano in vsemi čudovitimi slovenskimi dekleti.

Glede na popularnost 'selfijev', imaš kakšen nasvet, kako je najbolje pozirati, da izpadeš čim lepši na fotografiji?

Tudi pri 'selfiejih' je prišlo do zasičenja. Treba je biti čim bolj inovativen in čim bolj kreativen. Veselim se recimo naslednjega 'selfieja' nekoga, ki bo dal glavo v prozoren akvarij s piranhami.

Zaradi 'selfijev' so v porastu tudi plastične operacije. Kakšno je tvoje mnenje o njih?

Grozljivo je, da se mladi zgledujejo po tem, kar vidijo na internetu in niso dovolj ozaveščeni, koliko lahko preprost filter na Instagramu spremeni podobo človeka. Sami na svojih slikah delamo to, nad čimer smo se pritoževali ob listanju modnih časopisov in gledanju oglasov za kozmetiko. Brez izobraževanja mladih ne bo rešitev za to težavo.

Pa o retuširanju fotografij?

Nobena retuša ne more popraviti slabe fotografije, tudi noben Instagram je ne more, zelo hitro pa je lahko retuše preveč. Naše revije prodajajo sanje, retuša vsekakor je prisotna, a včasih si (ne boste verjeli) prav dekleta na slikah želijo mnogo več popravkov, kot jih na koncu naredimo. Paradoks? Morda ...

Če bi moral izpostaviti tri dežele, bi bila prva Mongolija, ki je velika za 78 Slovenij, prebivalcev ima pa toliko, kot naša dežela. Ravno zaradi te praznine, te neskončne stepe, tajge in puščav in mi je bila nadvse fascinantna. Zaradi tega primarnega, nomadskega načina življenja. Potem Jemen, ki je bil verjetno najbolj fotogenična dežela izmed vseh, ki sem jih obiskal, ter Amerika, v katero se vedno znova vračam in v katero sem platonsko zaljubljen. Še zlasti v njen jugozahodni del.

Te je kateri kraj pozitivno ali negativno presenetil?

Vedno grem brez pričakovanj. Treba je izklopiti stereotipe in le oditi. V vsaki stvari lahko najdeš dobro in slabo. Tam, kjer se dogaja eksplozija paketnih turistov, me ne boste videli.

Obstaja še kakšen kraj, ki si ga želiš videti, pa ti to še ni uspelo?

Severna Koreja, Kamerun in Velikonočni otoki.

Nam lahko zaupaš kakšno anekdoto, ki se ti je pripetila med potovanjem ali med delom?

Preveč jih je bilo. Morda to, da je od šestih dni, kolikor smo jih imeli na razpolago za snemanje na Korziki, pet dni in pol lilo kot iz škafa, a nam je nato vseeno uspelo posneti fotografije v nekaj urah sonca. Ali pa, ko smo na Floridi snemali na močvirju Everglades. V Miamiju so nam vsi zatrjevali, da ladje s propelerjem nikjer ne bomo dobili zastonj. Potem smo našli Indijanca plemena Mikosuki, ki nas je peljal s svojo ladjo globoko v neznano, se obrnil stran, počakal, da smo naredili fotografijo z golo manekenko in nas brez besed odpeljal nazaj. Na poti ji je celo dovolil, da je vozila njegov čoln. Računati nam ni želel nič. Rekel je namreč, da je to storil zato, ker je hotel pokazati, da so Indijanci boljši od požrešnih, na denar 'usekanih' Američanov.

Kakšne so sicer še tvoje želje na poklicnem področju?

Zunaj imam dve knjigi, za mano so uspešni fotografski tečaji in delavnice in sila sočna kariera. Počasi se usmerjam tudi v film in video produkcijo. Tu vidim neki nov izziv za prihodnost. Pri videu me je pritegnilo to, da lahko povem zgodbo s 25 slikami na sekundo. Je pa produkcija nedvomno desetkrat bolj zahtevna. Pri videu je dobro to, da je na setu veliko ljudi in vsak natanko ve, kaj mora početi, medtem ko si pri fotografiji pri nas povečini sam za vse.

Pa na zasebnem?

Posadil sem drevo, napisal knjigo, zaplodil otroka. Moja želja je biti srečen s svojo družino.

Kaj bi počel, če ne bi bil fotograf?

(smeh). Nimam pojma. Mogoče bi bil pilot. Če me ne bi bilo strah letenja.