Pustil dobro službo in postal človek, ki je premikal meje: Raje sem šel 'na cesto'

Tekač na ultra dolge proge pravi, da potrebuje le okoli štiri ure spanja, njegov dan pa se začne s tekom.
Moj ritual je, da vstajam med četrto in peto zjutraj, spijem kavo, preberem časopis, potem pa grem približno z dnevom na cesto, odtečem svojih 20 kilometrov, potem pa lahko normalno funkcioniram. Ko sem bil še tekmovalno aktiven, sem pretekel okoli 30 kilometrov.

In to je bil vaš običajen trening ali ste temu dodali še kaj?
Nič posebnega. Včasih sem še vmes gonil kolo, potem pa sem ugotovil, da mi res najbolj ustreza tek. Od kolesa me je samo zadnja plat bolela!

Glede na uspehe, ki ste jih nanizali, bi se dalo sklepati, da ste že od malih nog navdušen športnik.
Ne, ne … Pri nas v družini nihče ni bil športnik. Sam sem do 18. leta smučal, potem sem se rekreativno ukvarjal s košarko. Naredil sem tudi tečaj za trenerja, tako da sem bil do začetka študija trener. Teči sem začel v vojski, kjer so me dali v športno četo.

Torej po naključju …
Popolnoma!

In nato je tek postal zasvojenost? Navsezadnje – končali ste strojno fakulteto, bili potem petnajst let zaposleni v tovarni Donit v Medvodah, potem ste pa kar naenkrat pustili službo in jo zamenjali za tek.
Tek je postal način mojega življenja. V nekem trenutku sem se v službi počutil utesnjeno, pa sem si rekel, da to ni zame. Da grem raje na cesto. In sem šel ter tam preživel vse do "penzije".

Koliko menite, da so k vaših uspehom dodali pravi geni?
Ultratek je pogodba med telesom in glavo, in če nimaš primerne genetske osnove, tega ne moreš početi, ker gre za preveč ekstremne stvari.
Malokdo ve, da moj prvi tek ni bil mali maraton ali maraton, ampak sem šel prvič na uradno tekmo teči na 100 kilometrov v Biel. To je za koga, ki ne pozna moje zgodbe, nerazumljivo. Ljudje leta trenirajo, a ne upajo na mali maraton ali maraton, jaz sem pa šel takoj na 100 kilometrov in ugotovil, da najbrž imam kaj predispozicij za to.

In kakšna je bila tako brutalna prva izkušnja z ultratekom?
Katastrofalna! Domov sem prišel takšen, da sem komaj hodil. Tri dni sem ležal v postelji in rekel, da ne bom nikoli več tekel. Ko sem po enem tednu prebolel glavne težave, sem si rekel, da moram ponovno teči. In tako se je začelo. Nato sem bil v treh letih eden najboljših tekačev na 100 kilometrov na svetu.

Za preteči razdalje, ki ste jih pretekli vi, je najbrž od vsega najpomembnejša motivacija?
Vseskozi razlagam – če hočeš teči na dolgo progo, moraš biti pravilno telesno ustrojen, naprej pa je vse v psihi. V glavi moraš imeti blazno željo in vedeti moraš, da boš prišel do cilja. Vedno pravim – če ne vidiš cilja, se ne podaj na pot. Cilj moraš videti pred seboj. Če imaš najmanjši dvom, ali ti bo uspelo, se ne podaj na pot. Uspelo ti bo le, če se znaš psihološko pripraviti na to, da si sposoben preteči zastavljeno razdaljo.

Pa ste za ustvarjanje pravega miselnega konteksta uporabljali kakšne posebne tehnike?
Zgolj avtosugestijo. Sem tip človeka, ki se zna motivirati. Če se nekdo ne zna motivirati, mu ne more pomagati niti najboljši psiholog. Ljudje, ki se znamo motivirati in psihično pripraviti, potrebujemo manj treninga. Nekdo mora na dan preteči 30 ali 40 kilometrov, da se prepriča, da bo lahko dosegel neki cilj, drugi imamo dovolj 20 kilometrov. To je razlika med psihično stabilnimi in psihično labilnimi športniki.

Kljub vsej pripravi pa je napor najbrž vseeno pogosto le težko znosen. Na katerih tekih vam je bilo najtežje?
Veliko je bilo težkih. Za glavo morda najbolj 1000 kilometrov dolg tek Sydney–Melbourne in prvi prekokontinentalni tek čez Ameriko, ki je trajal 64 dni. Na dan je bilo treba preteči med 80 in 100 kilometrov. Kako obremenjena je glava, ugotoviš šele po teku, ko še en mesec ne moreš zares "odklopiti“.

Na katerega izmed dosežkov pa ste najbolj ponosni?
Težko rečem. Bi moral pogledati v knjigo. Ko sem jo pisal, sem se vprašal, ali je mogoče, da sem naredil vse to.

Njeno nastajanje je bilo torej sprehod po poti spominov?
Res je. Kakšnih tekov se sploh nisem več spomnil. Moja kariera se je začela leta 1980 in v 33 letih se je res veliko nabralo, zato sem marsikaj tudi izpustil. Poleg tega na začetku kariere sploh nisem delal zapiskov. Šele pozneje sem ugotovil, da bi bilo dobro, če bi si zapisoval vsaj rezultate. Vendar mislim, da sem večino v knjigi vendarle zapisal.

Kako pa ste izbirali izzive? Drug ekstremni športnik Tomaž Humar je govoril o "klicu gore" …
Mene je pa cesta klicala. Najprej je bilo tako, da si šel na tekmo in so te tam povabili na naslednjo. Nato sem začel brati in brskati po literaturi ter izbirati teke, ki so bili čisto "odpuljeni". Sprva sem bil osredotočen na tekme na 100 kilometrov, pozneje sem se odločil za tekme, ki so najbolj posebne. Tem večji izziv – tem bolje.

Se morda spomnite, koliko parov tekaških čevljev so terjali ti izzivi?
Kakšnih 10 na leto. Vsaj 300 parov.

Kakšne pa so pri športu, ki zahteva tako ekstremne napore, nagrade. Se da od tega živeti?
Kje pa! V ultrateku praktično ni nagrad oziroma jih ni bilo v mojih časih. Zdaj so, a ne ne vem kakšne. Če hočeš teči, moraš imeti sponzorja. Jaz sem imel srečo, ker sem bil medijsko dovolj zanimiv.

Na stotine pretečenih kilometrov, štiri ure spanja, reden trening … Slišati je kot sistem, ki zahteva red in disciplino. Ste v življenju asket ali hedonist?
Kakšen asket?! Jaz sem uživač. Kdor bo bral knjigo, bo ugotovil, da lahko tudi kot normalen človek dosežeš vse, kar si želiš. Noben asket nisem. Znam se zabavati, uživati v hrani in pijači. Vendar pa znam strogo ločiti med delom in zabavo. Ko delam, delam, ko se zabavam, se zabavam. Znam pa biti tudi zelo krut do sebe. Vsak dan grem ob 6. zjutraj na trening. Letos sem izpustil le dva, ker sem bil na letalu.

Kakšni so bili odzivi okolice ob vaših začetkih? Takrat Slovenci o ekstremnih športih še niso vedeli prav veliko.
Niso imeli pojma. Ne da bi se hvalil, a mislim, da sem bil pionir ultrazadev. Ko sem začel trenirati in so me videli ob štirih zjutraj teči, so rekli, da sem čisto nor. Ko so začeli o meni brati, so me začeli vzpodbujati. Potem so se pa začeli pojavljati drugi takšni športniki – Humar, Robič … Veste, ko sem prvič bral o teku na 100 kilometrov, se si mislil, da je to nekaj norega. Potem sem v začetku kariere prebral, da je neki pastir zmagal na teku Sydney–Melbourne na 1000 kilometrov in sem rekel, da je to nemogoče preteči. Čez tri leta mi je uspelo in celo zmagal sem. Uspelo mi je prestavljati meje. Ugotovil sem, da človeški organizem nima skrajnih meja. Če imaš "dobro glavo", lahko dosežeš cilj, pa če je še tako daleč.

Ko ste že ravno omenili Tomaža Humarja in Jureta Robiča … Ste se slovenski ekstremni športniki srečevali in izmenjavali izkušnje?
S Humarjem sva bila velika prijatelja. Bil je približno takšen kot jaz. Ko je delal, je delal, ko se je zabaval, se je zabaval. Robič pa je bil asket, "kolesarska mašina". V tem smislu smo si bili različni. On je svoje življenje posvetil kolesarstvu, ni znal uživati v zasebnem življenju. Humar pa je ločil, kdaj pleza in kdaj se zabava.

Kdo pa je bil vaš najpogostejši spremljevalec na tekmah? Družina?
Ženo, tako prvo kot drugo, sem vzel s seboj le redko. Večinoma me je spremljal kolega Frenk, zadnja leta hči Neža ali oba. Veste, je preveč emocij, če je žena zraven, to pa ne gre skupaj. Ko tečeš, moraš biti osredotočen samo na tek. Tam ni emocij, da žena reče, kako slabo si videti, sprašuje, ali te kaj boli. Tek ni romantika, ampak garanje. Potrebuješ spremljevalca v smislu: "Stari, morava priti na cilj."

Zdi se, da s svojo športno upokojitvijo v slovenskem ultrateku puščate precejšnjo praznino. Smo mediji zgolj spregledali kakšnega vašega naslednika?
Lahko, da je tako, a ga tudi jaz ne vidim. Postavil sem si pot, vedel sem, kaj delam. Trenutno je nekaj tekačev, a mislim, da nimajo dovolj jasnega cilja. Tudi ni videti nekoga "zunajserijskega". Sam sem bil v nekem trenutku stopničko višje. To pomeni, da sem spadal v smetano, ki zmaguje, prestavlja meje.

V ženski konkurenci je velik up kar vaša hči Neža.
Neža je veliko pozornosti posvečala maratonom. Če bo šla stopnjo višje, bo boljša kot jaz. V ženski konkurenci je lahko najboljša. Ima potrebno genetiko, o teku je ni treba učiti, izkušnje je pridobivala ob meni.

Kakšen pa je vaš športni pokoj v praksi? Manj teka ali le umik s tekmovanj?
To je način življenja. Eni potrebujejo kavo, če ne jim nekaj manjka, jaz moram teči svojo "jutranjo dozo". Tek je pozitivna droga. Tako kot si morajo nekateri žal dati iglo v žilo. Ko ne bom več tekel, bom najbrž bolan in ne bom več dolgo.

Je kljub upokojitvi na seznamu ostal kakšen tek, ki ste si ga močno želeli preteči? Kakšna neizpolnjena želja?
Zdaj je prepozno, da bi se plazil po tekih. Moraš biti konkurenčen. Moje tekmovalne želje so se izpolnile. Če bi bil 30 let mlajši, je pa ogromno tekov, na katere bi si želel iti.