Prebivalci Slovenije so se za samostojnost in neodvisnost Slovenije z absolutno večino odločili na plebiscitu 23. decembra 1990, v skladu s to odločitvijo pa je slovenska skupščina 25. junija 1991 na podlagi soglasnega predloga vseh parlamentarnih strank in poslanskih skupin sprejela ustavni akt o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Za sprejetje ustave so poslanci od izvedbe plebiscita potrebovali še točno leto dni. Sprejetje se je sprva zavleklo zaradi priprav na osamosvojitev, nato zaradi agresije na Slovenijo, pozneje pa so k temu prispevala še ideološka razhajanja strank. Zaradi trajnosti ustavne ureditve si stranke še toliko bolj prizadevajo za uveljavitev svojih vrednot v ustavi, stališča pa so poenotile šele, ko je nastopila časovna stiska.
Ustavna sodišča so prvi in najpomembnejši čuvarji in služabniki ustave v zvezi z izvrševanjem nadzora nad izvršilno in zakonodajno oblastjo, ob tem pa se distancirajo od političnih vzvodov moči v državi. Sodišča so že po naravi svoje funkcije najmanj nevarna političnim pravicam iz ustave, saj sodstvo nima vpliva niti na meč niti na blagajno. Ustavna sodišča ne morejo biti popolnoma ločena od politike, saj je razlaganje ustave politično dejanje, storjeno na pravni način. Še pred časom ustavnosodna presoja v Evropi ni bila samoumevna, še posebej če je šlo za upravne akte, pristojnosti ustavnih sodišč pa so v evropskih državah še vedno urejene različno. Človekove pravice se začnejo doma, saj je mednarodno varstvo človekovih pravic subsidiarno domačemu varstvu človekovih pravic, je na svečanosti ob dnevu ustavnosti povedal slavnostni govornik, namestnik generalnega sekretarja Sveta Evrope Hansa Krügerja.
