Vzrejeni za kroglo: mali levčki, ki jih 'mečkajo' turisti, čez nekaj let končajo tragično pod streli lovcev

Zgodba leva Cecila, ki je poginil pod streli ameriškega zobozdravnika, ki se je prišel "sprostit" ob lovu na afriške živali, je na noge spravila mnoge. Svet je bil ogorčen, da se je kaj takega lahko zgodilo, vrstile so se obtožbe v medijih in na družbenih omrežjih, pa protesti in celo grožnje s smrtjo. A dve leti po tem se ni kaj dosti spremenilo. Na Cecila je večina pozabila, v Zimbabveju, kjer se je incident zgodil, pa še naprej ponujajo lovski turizem na divje leve.

Še veliko slabše se godi levom v Južni Afriki. Tam je močno razširjen lov na leve iz ujetništva, t.i. canned hunting. Levje farme vzrejajo leve, ki nikoli v življenju ne izkusijo divjine, ko so dovolj stari, pa jih prodajo zasebnim lovskim rezervatom, kjer poginejo pod streli lovskih turistov. Številni borci za pravice živali opozarjajo, da je to neetično, nečloveško in pravzaprav navaden umor, saj so levi navajeni na človeka, od njega dobivajo hrano, zato pred njim ne bežijo in se ne branijo.

Točnih podatkov, koliko levov letno v Južni Afriki pobijejo na tak način, ni, a ocena južnoafriške organizacije Blood Lions je šokantna. Vsak dan naj bi ustrelili med dva in tri leve, letno pa od 800 do 1000. Kar 50 odstotkov lovcev, ki na ta način streljajo na leve, prihaja iz ZDA. Po celi državi naj bi bilo okoli 200 farm in rejcev, kjer živi nekje med 6000 in 8000 zveri, velika večina levov. Poleg njih gojijo še geparde in leoparde, nekateri pa celo za Afriko bolj eksotične živali, kot so tigri, jaguarji in pume.

Levinje po akcijski ceni, ker bi vsi radi grivo "za domov"

Da je tovrstni lov priljubljen, je zaslužna predvsem cena. Medtem ko lov na divje leve stane več deset tisoč evrov, pa je lov na leve iz ujetništva veliko cenejši. Začne se pri nekaj tisoč evrih, vse pa je odvisno od tega, kako se lovec "loti" leva – s puško, pištolo ali celo lokom in puščico, ter za kakšnega leva gre.

Za odraslega samca z mogočno grivo je cena lahko primerljiva z divjim levom, nekje med 25.000 in 45.000 evrov. Lov na levinjo po podatkih mednarodnega društva za zaščito živali Four Paws s sedežem na Dunaju stane okoli 5000 evrov, nekateri pa naj bi ponujali celo lov na levje mladiče. Vse pa se seveda odvije v za lovca varnem zavetju terenskega avtomobila.

Tovarna levjih mladičev

Zloraba levov se začne že, ko se skotijo. V t.i. tovarnah levov imajo levinje pogosto legla vsakih šest mesecev, medtem ko v divjini običajno kotijo na dve leti. Že po nekaj urah ali dneh mladiče ločijo od mame in zanje skrbijo ljudje. Če imajo levi to srečo, da so samčki. Samičke namreč med lovci niso zanimive, zato jih rejci pogosto že kot mladičke ubijejo. Zaradi napačne prehrane in pomanjkanja mamine nege so tisti mladiči, ki preživijo, pogosto bolni in razvijejo razne deformacije.

Na farmah pravijo, da jih hranijo po steklenički, ker mame nimajo mleka in bi poginili, a zaščitniki živali imajo drugo razlago: s tem, ko jih odvzamejo levinji, je ta prej godna za razplod. Tudi življenje levinj je težko. Poleg travme, ki jo doživljajo zaradi odvzema mladičev, so že po nekaj letih tako izčrpane od prepogostih kotitev, da za rejce postanejo nepotrebne in jih lovcem ponujajo po akcijski ceni.

Da bi dodatno zaslužili, na farmah turistom ponujajo božanje in fotografiranje z levjimi mladiči, kar je zanje še dodaten stres. Številni ljudje so nad malimi levčki navdušeni. Navdušeni so, ko jim male kosmate kepice nežno grizljajo prste in spuščajo nežne glasove. A le malokdo ve, za kakšen posel gre v ozadju in da so ti levi v resnici pod hudim stresom.

Prostovoljci pridejo pomagat, prepričani, da delajo nekaj dobrega, a resnica je precej drugačna ...

Ko ti mladiči nekoliko odrastejo, jih spet izkoristijo za "molzenje" turistov. Ponujajo jim sprehode z levi in številni se ujamejo v past. Le kdo ne bi izkoristil priložnosti, da se sprehodi s kraljem živali, najbolj strašnim afriškim plenilcem? A po drugi strani – koliko bi se z njimi sprehajalo, če bi vedeli, kako skrbijo zanje in kako bodo končali?

Nekatere farme ponujajo celo program prostovoljstva. Turisti plačajo veliko denarja za "pomoč pri ohranjanju levov in njihovi vzgoji", nihče pa jim ne pove, da bodo leva nato prodali za lov. Še več, prepričujejo jih, da jih vzgajajo, da jih bodo potem izpustili v divjino. A kot opozarjajo pri Four Paws, levi, ki jih vzredijo ljudje, ne morejo preživeti na svobodi, saj se nikoli ne naučijo lova od mame in vedno silijo v bližino človeka, kar bi neizogibno pripeljalo do konflikta.

Številni od teh levov ne dočakajo odraslosti. Zaradi raznih težav poginejo, njihove kosti pa ponavadi končajo v kateri od azijskih držav, kjer jih uporabljajo v tradicionalni medicini. Če levom uspe dočakati odrasla leta, pa jih farme prodajo rezervatom, kjer ponujajo lov na leve. In tam kmalu končajo pod streli (praviloma) Zahodnjaka z veliko denarja.

"Celotna industrija je laž"

Kot je pred časom za BBC pojasnil eden od snemalcev, ki beleži "trajne spomine" na tovrstne lovske podvige, je celotna industrija laž. Tujci si zaželijo ustreliti leva in to jim ponudijo. A jim pri tem ne povedo, da so levi iz ujetništva, da so jih iz skrivališča privabili s hrano in da so včasih celo nekoliko omamljeni.

"Leve izpustijo dan preden prispejo turisti. Nekatere celo isti dan. Včasih leva ustrelijo v prve pol ure lova," pravi in dodaja: "Lovce prestrašijo, da gre za nevarne divje živali. Ko jih ustrelijo, pa jih trepljajo, kakšno srečo so imeli in kako dober strel jim je uspel." Ker gre pogosto za neizkušene lovce, prvi strel leva ne ubije. Žival se skrije in če je ne izsledijo in spet ustrelijo, jo čaka dolga, mučna, počasna smrt. 

Zagovorniki tovrstnega lova kot argument zanj izpostavljajo, da s tem varujejo vrsto, torej leve v divjini. A podatki društva Four Paws kažejo, da se število levov v ujetništvu povečuje, prav tako lovski turizem, medtem ko se število divjih levov še naprej zmanjšuje. Na celotni afriški celini naj bi jih živelo le še 23.000. Za primerjavo – sredi 20. stoletja naj bi jih bilo kar pol milijona. In ne le, da se levom zmanjšuje življenjski prostor in praviloma v konfliktu s človekom potegnejo krajšo, lovijo jih tudi lastniki levjih vzrejnih farm, saj imajo sami težave zaradi parjenja med sorodniki. Da bi dobili bolj zdrave leve, za katere bodo lovci več plačali, tako ujamejo divjega leva in ga parijo s svojimi iz ujetništva.

Še en argument, ki ga zagovorniki lova na leve iz ujetništva uporabljajo, je zaposlovanje. S svojim poslom naj bi ponudili delovna mesta lokalnim prebivalcem. Drži, se strinjajo naravovarstveniki, a številke je treba postaviti v perspektivo. "Če pogledamo celoten turizem v Južni Afriki, je število zaposlenih v tej panogi zanemarljiv," pravijo pri organizaciji Blood Lions. V Južni Afriki imajo letno več kot devet milijonov prihodov turistov, od tega je nekaj več kot 9000 lovcev, ti v državno blagajno prispevajo manj kot šest odstotkov prihodkov od turizma, lovci, ki pridejo streljat leve iz ujetništva pa še znatno manj, trdijo pri organizaciji. 

Krvavi levi: film, ki zbudil (tudi) nekatere države

O problematiki vzreje levov in lovskega turizma so posneli tudi film z naslovom Blood Lions (Krvavi levi), ki razkriva temno stran posla z levi in skuša spodbuditi ljudi, da se temu krvavemu in dobičkonosnemu poslu uprejo. "Leve udomačujejo. Gojijo jih v določenih okoliščinah samo zato, da jih ljudje lahko pobijajo. To sproža resna etična in ekološka vprašanja," pravi okoljevarstvenik in novinar Ian Michler, ki je pobudnik filma in je pri njegovem ustvarjanju tudi aktivno sodeloval.

Da bi ljudi, predvsem turiste, opozorili na sporno prakso, so film predvajali v več kot 185 državah po svetu. Predstavili so ga na filmskih festivalih, na večjih turističnih sejmih po Evropi in Afriki, pa tudi v evropskem parlamentu. In dosegli majhen korak naprej. Avstralija je bila leta 2015 prva država, ki je prepovedala uvoz živalskih trofej, sledila je Francija in še nekatere druge evropske države.

Kot pravi Michler, jim je s filmom uspelo tudi dopovedati delavcem v turizmu povezavo med božanjem levjih mladičev in lovskim turizmom odraslih levov. Prav turizem je namreč po Michlerjevih besedah odigral pomembno vlogo pri mučenju in izkoriščanju levov – z obiski levjih farm in božanjem mladičev, sprehodi z levi in zavajajočim "prostovoljstvom". "Vsaka turistična agencija, ki se ima za odgovorno do narave, mora nehati ponujati obiske levjih farm in se namesto tega usmeriti v obiske rezervatov, kjer se v resnici borijo za zaščito živali,"  je jasen Ian Michler. 

Uradni napovednik filma Blood Lions, ki razkriva vzrejne farme za leve po Južni Afriki in opozarja na problematiko lovskega turizma v državi: