Kaj je smisel kupovanja lokalnega? 'Tu lahko preveriš pridelavo, kmeta, bolj sveže je in še z več hranilnimi snovmi'

'Hrana ni samoumevna dobrina, pač pa strateška stvar'

Mnenja o tem, ali je hrana, pridelana na slovenskih tleh, kvalitetna, so si enotna in skoraj vsa po vrsti pritrjujoča. Zgodbe se bolj krešejo pri tem, ali je (pre)draga. Odločitev, zaviti po breskve k enemu od tujih trgovcev ali zapeljati se ponje v Vipavo, je pač na strani vsakega posameznika.

A pri hrani je tako kot pri mnogih stvareh – kakovost zahteva določeno ceno. Se ob nakupu čudovitih rdečih jagod sredi februarja kdaj vprašate, od kod prihajajo, s čim vse so poškropljene, koliko kilometrov so napravile do našega krožnika?

“Hrana ni sama po sebi umevna dobrina, pač pa tako strateška stvar, da jo nekatere države uvrščajo v sam vrh svojih prioritet,” pravi Marjan Papež s Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. Slovenski kmetje živila pridelujejo in predelujejo v skladu z veljavnimi predpisi. Sodelujejo v shemah kakovosti, kjer je kakovost izdelkov višja od tiste, ki jo predpisuje zakonodaja.

Nakup hrane, ki izvira iz naše bližine, ima številne prednosti, dodaja Papež: “Tako hrano poznamo, kar pomeni, da lahko preverimo način njene pridelave ali prireje, pa tudi njenega pridelovalca. Hrana iz naše bližine je veliko bolj sveža ter manj obremenjena s sredstvi za ohranjanje svežine, ima dosti več hranilnih snovi, povzroča tudi manj alergij.”

Eden od vidikov, ki se ga morda premalokrat zavedamo, ko kolebamo med domačimi jabolki, za evro dražjimi od tistih s trgovskih polic, je ohranjanje delovnih mest v Sloveniji. Z uživanjem hrane iz naše bližine prispevamo k ohranjanju in ustvarjanju delovnih mest, pa tudi manjšemu onesnaževanju okolja zaradi krajših transportnih in prodajnih poti. Ste vedeli, da se v solati v 24 urah vsebnost hranilnih snovi, kot so rudnine in vitamin, prepolovi? Izračuni, kakšne so izgube, če solata prepotuje tudi po več tisoč kilometrov, so na dlani.

Tudi Tilen Kosmač z Ekološke kmetije pr’ Urbašč na vprašanje, kaj s kupovanjem lokalnega pridobim jaz kot posameznica in kaj družba v celoti, odgovori kratko in jedrnato: “Kot posameznik pridobite predvsem lokalno pridelano hrano, kjer poznate sam izvor, poznate pridelovalca in tako veste, kaj jeste. Z nakupom lokalnega podpirate samo lokalno okolje, da se razvija in napreduje, povzročate manjše onesnaževanje okolja in tako naprej.”

Bodo naši otroci sploh znali sami skuhati domačo govejo juho?

Rok Damijan iz Zveze slovenske podeželske mladine je pred kratkim na posvetu Od vil do vilic: krajšanje poti do lokalno pridelane hrane, našega zdravja in trajnostne oskrbe, ki ga je organiziral evropski poslanec Igor Šoltes skupaj z Varuhom odnosov v verigi preskrbe s hrano Jožetom Podgorškom in Visoko šolo za upravljanje podeželja GRM Novo mesto povedal, da se morajo že mladi kmetje zavedati pomena lokalne hrane. Mladi kmetje so tisti, ki bodo prevzeli kmetije in pomembno je, da si dobro zastavijo svoje cilje, je dodal. "Samo če bomo vzgajali že otroke, jih bomo lahko vzgojili tako, da bodo odgovorni državljani in da se bodo zavedali, kaj pomeni zdrava lokalna hrana," je dejal.

Upokojena kuharica in strokovnjakinja za zdravo prehrano Emilija Pavlič je na posvetu poudarila pomen doma skuhanih obrokov: "Jaz sem kuharica in nisem pogrejevalka hrane. Ljudje ne znajo več kuhati iz živil. Zdrava prehrana je sveže skuhana hrana iz svežih ali posušenih živil brez industrijskih dodatkov. To je hrana! Če smo to pred 30 leti znali narediti, lahko tudi danes. Živila, ki jih kmet pridela, so živila z dušo. Mlado generacijo je treba vzgojiti tako, da bodo znali ceniti ta trud kmeta." Opozorila je tudi na to, da je treba pri načrtovanju javnih naročil izhajati iz priprave jedilnikom in receptov, saj vse izhaja iz tega.

Uvažamo mleko, uvažamo sir, na krožnikih le dobrih 50 odstotkov slovenskega krompirja

Slovenci po podatkih Statističnega urada pojemo vse več zelenjave, medtem ko samooskrba z zelenjavo v Sloveniji zadnjih petnajst let peša. Samooskrba z mesom je visoka, vendar je nekoliko upadla, na področju mleka pa smo še vedno visoko samooskrbni, kažejo podatki za leto 2015.

Samooskrba z zelenjavo je bila v letu 2015 38-odstotna, a na našem krožniku je bilo le 39 odstotkov lokalno pridelane zelenjave. Nizko stopnjo samooskrbe beležimo tudi pri svežem sadju in krompirju. V slovenskih sadovnjakih so leta 2015 pridelali 156.000 ton svežega sadja, medtem ko smo ga porabili 256.000 ton. Od zaužitega svežega sadja je bilo le 60 odstotkov pridelanega v Sloveniji.

Tudi pri krompirju ni zgodba nič bolj rožnata. Lani je bilo v Sloveniji pridelanih 91.000 ton krompirja, porabili smo ga 154.000 ton. Na našem krožniku je bilo povprečno vsak dan 186 gramov krompirja – od tega je samo dobrih 100 gramov (59 odstotkov) predstavljal lokalno pridelani krompir. Slovenija je na področju mleka 120-odstotno samooskrbna. Kljub temu je na naših trgovskih policah le 50 odstotkov lokalno pridelanega mleka oziroma mlečnih izdelkov. Kje so težave? Ali kmetje svojih pridelkov ne znajo prodati? Postavljajo (pre)visoke cene?

Prodornost in aktivnost pri prodaji zagotavljata uspeh

V zadnjih letih se kmetje in drugi ponudniki lokalno pridelane hrane vedno bolj zavedajo, da je potrebno potrošniku čim bolj olajšati vsakodnevne nakupe živil.

Tilen Kosmač sicer opozarja na to, da država lokalnih pridelovalcev ne podpira tako, kot bi se oni želeli. “Če hočemo uspeti oziroma lastne pridelke prodati, moramo biti prodorni in sami najbolj aktivni pri sami prodaji,” pravi Kosmač in na vprašanje, kako vzpostaviti zdravo verigo lokalni proizvajalec – kupec odgovori: “Samo s stalnim zagotavljanjem kakovosti in poštenim, zaupanja vrednim odnosom.”

Ko ga pobaramo o tem, da je nemalokrat težava v tem, da je lokalno pridelana hrana pač dražja od uvožene, nam odgovori: “Kdor razume celoten proces pridelave pridelkov, bo razumel tudi višjo ceno lokalno pridelane hrane. Kdor pač ne, bo še naprej posegal po cenovno ugodnih izdelkih, ne glede na izvor in kakovost. Se pa stanje vedno bolj izboljšuje,” je optimističen.

Deklaracija? Kaj je že to?

In res so po podatkih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dosedanje kampanje od leta 2010, ko je le 30 odstotkov potrošnikov na policah iskalo lokalne izdelke, do letošnjega leta delež dvignile na slabih 70 odstotkov. V obdobju merjenja učinkov promocije lokalnih kmetijskih in živilskih proizvodov od leta 2013 dalje, so rezultati pokazali, da je vedno večji delež tistih, ki pri hrani preverijo poreklo. Zahteva pa to seveda nekaj znanja, časa in – potrpljenja.

Na kmetijskem ministrstvu dodajajo, da je več kot tri četrtine potrošnikov prepričanih, da je slovenska hrana bolj kakovostna, zdrava in vrednega večjega zaupanja kot uvožena. Vsak drugi potrošnik trdi tudi, da je za hrano slovenskega porekla pripravljen plačati višjo ceno. Vsaj v teoriji.

Na Kmetijsko-gozdarski zbornici pravijo, da bi bilo potrebno slovenskega potrošnika v prvi vrsti naučiti brati deklaracije, pa tudi zavedanja pomena zdrave prehrane. Saj veste, manj škropiv, manj alergij, če se ustavimo le na tej točki. Ko smo v trgovini postavljeni pred polico, kjer je ogromno izdelkov s še večjim številom različnih označb, je razumljivo, da nas zavzetost za različne sheme kakovosti precej hitro mine. A po besedah ministrstva se od leta 2013 tudi delež slovenskih potrošnikov, ki pri hrani preverijo poreklo, veča.

Vzpostavitev nacionalne sheme kakovosti “izbrana kakovost” in uvedba zaščitnega znaka “izbrana kakovost – Slovenija” potrošniku tako zagotavlja, da je proizvod pridelan oz. vsaj rejen in predelan v naši državi. V Sloveniji sicer poznamo štiri evropske sheme kakovosti in tri nacionalne, med slednje spadajo: Izbrana kakovost (IK), Višja kakovost (VK) in Integrirana kakovost (IK). Vsaka shema ima zaščiten pripadajoč zaščitni znak, tega lahko proizvajalci uporabljajo šele po opravljeni letni kontroli in pridobitvi certifikata.

Do zavajanj seveda prihaja. Največ v primeru svežega sadja in zelenjave, praviloma v maloprodaji. Kršitve se dogajajo predvsem na stojnicah, pravijo na Inšpektoratu za varno hrano. Najpogosteje se zavajanja pojavijo v povezavi z živili, in sicer na področju predstavitev in označevanja živil višjega cenovnega razreda ali živil s posebnimi lastnostmi, na primer funkcionalnih. A potrebno je poudariti, da tudi v primerih, ko inšpekcijske službe ugotovijo različne zavajajoče prakse, to še ne pomeni, da ta živila niso varna.

Komu naj zaupam, kako naj se odločim?

Na vprašanje, komu naj zaupam oziroma koga naj poslušam pri tem, ko se odločam, kaj dati na krožnik, kje to kupiti in koliko se pri tem ozirati na ceno, Marjan Papež odgovori: “Vedno več je neposredne prodaje, a če kmet pridelke pripelje v Ljubljano, bodo seveda nekoliko dražji, kot če jih kupimo na njegovem domu. Če kakšen člen vmes izpustimo, postanejo cene že bolj razumne.” Tilen Kosmač pa dodaja: “Slovenska hrana je odlična! Kupujte lokalno, kupujte pri kmetu, na tržnici, preizkusite, poskusite, pogovarjajte se. Poslušajte in zaupajte sebi in svoji oceni.”