Okoljski ministri EU po dolgih in težkih pogajanjih vendarle našli dogovor: 'To je dober dan za podnebje'

"To je dober dan za podnebje," je poudaril estonski okoljski minister Siim Kiisler, ki je vodil zasedanje v Luksemburgu. Ambiciozen dogovor je po njegovih besedah dokaz, da EU drži svoje obljube.

Da je dogovor pomembno znamenje mednarodni skupnosti pred podnebno konferenco v Bonnu, je poudaril tudi evropski komisar za podnebno ukrepanje Miguel Arias Canete. "Pogajanja niso bila lahka. Prav nasprotno," je dodal.

Slovenija je z izidom zadovoljna, sta v Luksemburgu poudarila državna sekretarka na okoljskem ministrstvu Lidija Stebernak in državni sekretar na kmetijskem ministrstvu Marjan Podgoršek.

Države so se pogajanje o zavezujočih nacionalnih ciljih

Osnova za pogajanja je bil dogovor voditeljev članic EU oktobra 2014, da bo unija do leta 2030 izpuste toplogrednih plinov zmanjšala za vsaj 40 odstotkov glede na leto 1990.

Širši okvir ukrepanja pa je mednarodni pariški dogovor, ki svet zavezuje k omejitvi dviga povprečne globalne temperature pod dve stopinji Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko dobo in države spodbuja k ukrepom za omejitev na 1,5 stopinje.

V tem kontekstu so se članice pogajale o zavezujočih nacionalnih ciljih. To je sicer tudi prvič, da imajo vse države cilje za znižanje izpustov - razen Bolgarije, ki ima cilj nič, je izpostavil komisar.

Gre za dva kosa zakonodaje, uredbo o porazdelitvi prizadevanj ter uredbo o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu (Lulucf), ki pokrivata ukrepanje v sektorjih, ki niso vključeni v ETS, kar so zlasti promet, stavbe, kmetijstvo in odpadki.

Ti sektorji, ki niso v ETS (ta pokriva industrijo), predstavljajo okoli 60 odstotkov vseh izpustov v EU. Cilj zmanjšanja izpustov v teh sektorjih je sicer določen pri 30 odstotkih do leta 2030 glede na leto 2005. Skupaj s sektorji v ETS je cilj 40 odstotkov.

Uredba o delitvi bremen določa zavezujoče nacionalne cilje za obdobje 2021-2030. Slovenija mora izpuste znižati za 15 odstotkov, pri čemer se je kot olajševalna okoliščina upoštevalo breme tranzitnega prometa, na katerega Slovenija sama ne more vplivati.

Brez številk 

Samih številk, ki jih je predlagala Evropska komisija na podlagi nacionalnih BDP, se članice niso dotikale. Pogajanja so se vrtela okoli metodologije, ki pa vpliva na ambicioznost cilja. Eno ključnih vprašanj je bilo izhodišče za določanje letnega cilja.

Komisija je predlagala, naj bo izhodišče povprečje dejanskih izpustov članice v obdobju 2016-2018, skupina revnejših članic, na primer Poljska, Madžarska in baltske članice, pa je želela, da bi bili izhodišče nacionalni cilji do leta 2020.

Kompromis temelji na predlogu komisije, a obenem za pomiritev tabora nasprotnic predvideva vzpostavitev varnostne rezerve, ki bo pod določenimi pogoji na voljo leta 2032, če bo EU kot celota izpolnila cilje do leta 2030.

Slovenija izid podpira, po dokončnem dokončnem bo morala pripraviti nacionalni program za doseganje ciljev, ki naj bi bil sprejet še letos, je povedala državna sekretarka na okoljskem ministrstvu Stebernakova.

Pri uredbi Lulucf pa gre v osnovi za vprašanje upravljanja gozdov, saj je pri izračunavanju ciljev ključna razlika med letnim porastom in posekom gozda. Kompromis temelji na načelu, da morajo gozdovi na koncu posrkati vsaj toliko ogljika, kot ga proizvedejo.

Prvotni predlog komisije je bil za Slovenijo izrazito negativen, a s kompromisom je zadovoljna, saj bo lahko sekala precej več, kot je predvideval zgolj prvotni predlog, je pojasnila Stebernakova.

Pri tem je bil pomemben argument starost gozdov v Sloveniji, ki jih je treba pomladiti in s tem povečati njihovo absorpcijsko zmožnost, je pojasnila Stebernakova in izpostavila, da dogovor omogoča spodbujanje investicij v lesno predelavo v Sloveniji.

Da je dogovor velik uspeh za Slovenijo kot majhno članico, je izpostavil tudi državni sekretar Podgoršek, ki poudarja, da bo mogoče "ubiti dve muhi na en mah": pomladiti gozdove in zagotavljati ustrezne surovine za lesarstvo.

Dogovor je podnebno odgovoren, saj spodbuja rabo lesa v lesnih proizvodih, torej ne za kurjenje in izvoz, temveč za ustvarjanje dodane vrednosti z lesom kot obnovljivim virov, so še izpostavili v slovenski delegaciji v Luksemburgu.

Osrednji element kompromisa je kompenzacijski mehanizem, ki zagotavlja prožnost pri uresničevanju ciljev. Posebno kompenzacijo si je priborila močno gozdnata Finska, ki pa z rezultatom kljub temu ni bila zadovoljna in se je glasovanja vzdržala.
Poljska in Hrvaška pa sta bili po navedbah komisarja za podnebno ukrepanje proti dogovoru.