Peter Skoberne, biolog, profesor, pisatelj, nekdanji v. d. direktorja Triglavskega narodnega parka, je naravovarstvenik že več kot 35 let. Iz pogovora z njim lahko človek hitro izlušči, da ima rad našo deželo. Resnično in iskreno rad. Se Slovenci zavedamo lepot našega okolja, narave, pestrosti živalskega sveta? "Ljudje cenimo stvari največkrat takrat, ko jih začnemo izgubljati, ko se nam morda za nekaj časa odmaknejo iz vidnega območja. Nekomu, ki stanuje ob Cerkniškem jezeru, pogled nanj predstavlja povsem vsakdanji prizor," pravi. Tista zavest o neverjetni lepoti navadno pride šele potem, ko jo izgubimo. Bridko in nepojemljivo.

Kaj konkretno izgubljamo, ga pobaram? Kateri deli narave so pri nas v največji nevarnosti? Velikokrat izgubljamo delček za delčkom, odgovori Skoberne, ki danes službuje na Ministrstvu za okolje in prostor. Tako, da se tega niti ne zavedamo. "Največ izgubljamo s pozidavo, s širjenjem infrastrukture se narava krči. Najbolj so na udaru nižinski predeli. Naprej močvirja in tista za gospodarstvo manj zanimiva območja," pravi. "O močvirjih nimamo zavesti, kako vredna so. To so lahko naravni zadrževalniki voda, preprečujejo poplave. Mi pa ga smatramo za nekoristen svet." Mokrišča veljajo za enega najbolj ogroženih ekosistemov pri nas in v svetu.

Človek spreminja podobo narave

Morda se bodo starejši bralci še spomnili, kakšna je bila podoba reke Drave, preden so jo preplavile hidroelektrarne. Značaj rek se s hidroelektrarnami namreč popolnoma spremeni, v naši zavesti je že, da je Drava skupek akumulacijskih jezer. A ne vemo več, kakšna je bila Drava, ko je še tekla kot živa reka, opozarja sogovornik.

Vprašanje, ali je sobivanje narave z industrializacijo, človekovimi potrebami, sploh mogoče, se porodi samo po sebi. Skoberne je optimističen: "Vedno je mogoče najti srednjo pot, če le človekov pohlep ni v ospredju. Tipičen primer je turizem. Slovenci imamo izjemne možnosti za turizem, a paziti moramo, da ne bomo prestopili tiste tanke meje, ko infrastrukturo gradimo na račun (zdravja) narave." Zaupanje med posameznimi deležniki je nujno, poudari - energetiku moram zaupati, da bo svoje delo opravil strokovno in v skladu s predpisi, on pa mora zaupati meni, da obvladam svojo stroko, da poznam argumente, doda. Le skupaj je moč najti rešitve.

Kaj lahko k varstvu narave prispeva vsak posameznik, kaj država in kaj družba?

"Varstvo narave se je začelo razvijati v 2. polovici 19. st., ko je industrijska revolucija omogočila uresničevanje najbolj norih človeških sanj. Do leta 1992 je bilo naravovarstvo nekakšen odvetnik narave, vedno na njeni strani in proti razvojnim idejam," pravi Skoberne. Včasih v škodo ene, drugič druge strani. "V 60 letih prejšnjega stoletja so bile glasne pobude za zajezitev reke Soče pri Žagi. Tedanja vlada je upoštevala stroko in sprejela sklep, da naj si elektrogospodarstvo izbere druge, manj problematične vire energije." Soča je bila rešena.

In še en primer, kako lahko nekaj posameznikov, če so le dovolj glasni in pogumni ter imajo seveda prave argumente, "reši svet". V 80. letih je obstajal načrt za večnamensko akumulacijo Cerkniškega jezera in Planinskega polja. Stroka je naredila za takratne čase izjemno študijo z vseh mogočih vidikov, ne zgolj z naravovarstvenega, kaj bi pomenila takšna akumulacija. Presodili so, da je jezero, takšno kot je, pomembnejše od drugih idej in želja. "Pri razvoju je potrebno upoštevati širšo sliko, ne zgolj ene interesne skupine." In časi se spreminjajo. "Pri gradnji avtoceste Razdrto-Ljubljana smo glasno opozarjali, da bo presekala koridor velikih zveri. Takrat to ni bil nikakršen argument, investitor je zgolj plačal spremljanje stanja, kako se divjad navaja na te ograje. Zdaj je to pri gradnji standard," razlaga Skoberne.

Poklic ali način življenja?

Na vprašanje, ali je naravovarstvo le poklic ali gre za način življenja, mi odgovori: "Naravovarstvo je nastalo kot odziv na naš napačen način življenja, zato potrebujemo ta poklic. V teh letih sem prišel do ugotovitve, da narava ne potrebuje varstva, vedno je namreč znala izločiti moteče elemente. Mi potrebujemo naravo, zato moramo začeti razmišljati in živeti na drugačen način." Se naučiti sobivati? Najmanj to. Primer dobre prakse so na primer nova naselja nad Igom, Škrilje. "Tam živijo ljudje, ki so prišli na medvedovo območje. Naučili smo jih, da medvedu niti slučajno ne smejo pustiti dostopa do hrane. Medved je oportunist, če se bo navadil, da je tam hrana, se bo redno vračal," pove Skoberne. Pripravili so medovarne kompostnike, uredili komunalne odpadke, osvestili ljudi. "To je drobna reč, ki pa lahko ogromno prispeva h kakovosti bivanja tako človeka kot zveri."

Peter Skoberne mi da misliti z naslednjim stavkom: "Za varstvo narave je najbolje, če si sposoben problem obvladati, še preden nastane. Varstvo narave ima pač to nesrečno lastnost, da nihče ne vidi, če se nič ne zgodi. Zgolj porazi so vidni. Najpomembnejši uspehi so javnosti neznani, prej omenjena Soča in Cerkniško jezero, na primer," pove in opozori na še enega velike ljubitelja narave, prof. Pavla Kunaverja. "On je prenašal svoje bogato znanje na mlajše generacije, peljal jih je v naravo. Odkril jim je lepote naše dežele in nekateri od teh posameznikov so potem soodločali o tem, da se Cerkniško jezero ne bo pozidalo."

In smo spet pri odločitvi in vlogi vsakega posameznika pri tem, kako bo ravnal s svojim bivanjskim prostorom. Krog je sklenjen.