Morja se spreminjajo v strupeno juho: zakisanost oceanov je smrtna grožnja morskemu življenju 

Morja postajajo vse bolj strupena juha, so zapisali pri Guardianu, saj zaradi plastičnega odpada poginjajo ribe in morski sesalci, segrevanje oceanov povzroča beljenje koral in ogroža vrste, ki so navajene hladnega morja. 

Oceani vse hitreje postajajo zakisani povsod po svetu, je pokazala nova raziskava, in to je v kombinacijami z ostalimi spremembami za morsko življenje usodno. Številni organizmi, ki bi se sicer lahko zoperstavili določeni stopnji zakisanosti, zaradi ostalih dejavnikov izgubljajo sposobnost adaptiranja. Tak zaključek so znanstveniki, kot so zapisali pri Guardianu, dosegli po osmih letih raziskav zakisanosti oceanov. 

''Ker se zakisanost oceanov povečuje izjemno hitro v primerjavi z naravnimi procesi, se le organizmi s kratko generacijsko dobo - denimo mikroorganizmi - uspejo prilagoditi,'' so zapisali avtorji raziskave. 

Najbolj na udaru so predvsem rakci in drugi organizmi z apnenčastim oklepom, saj jim zakisanost onemogoča ustvarjanje lupin. A na drugi strani nekatere vrste, med njimi denimo loparji, ostajajo neprizadete, čeprav zakisanost vpliva tudi na ribe na vrhu prehranjevalne lestvice. 

''Vsi se zavedamo klimatskih sprememb, bi se pa morali več pogovarjati tudi o spremembah v oceanih in učinkih zakisanosti, segrevanja, plastičnih odpadkov in tako naprej,'' je pokomentiral Peter Thomson, veleposlanik pri ZN, ki gosti klimatsko konferenco v Bonnu. 

Osemletno študijo so vodili člani skupine Biološki vplivi oceanske zakisanosti (Bioacid), gre za nemško mrežo raziskovalcev, ki jih je podprla tudi nemška vlada. Več kot 250 znanstvenikov je raziskovalo, kako se je morsko življe odzivalo na zakisanost po vsem svetu. 

Vlade se bodo v Bonnu novembra zbrale, da bi določile nove korake za izpolnitev določb v pariškem sporazumu. Raziskovalci upajo, da bodo ministre prepričali tudi k ukrepanju proti zakisanosti. 

Kaj je zakisanost? 

Zakisanost oceanov je še ena izmed posledic presežnih količin ogljikovega dioksida v atmosferi. Ko se CO2 spira v vodo, se oblikuje šibka karbonatna kislina. Morska voda je nekoliko bazična, a zaradi ogromnih količin CO2 to bazičnost izgublja. Seveda ne moremo govoriti, da je morska voda zdaj kisla, gre namreč za rahle spremembe v pH, a to je lahko za marsikateri organizem že usodno.

Od začetka industrijske revolucije se je pH v oceanih znižal z 8,2 na 8,1, kar se sliši zelo malo, a pogledano drugače se je kislost dvignila za 26 odstotkov. Manjše količine ogljikovega dioksida v atmosferi bi upočasnile tudi ta proces, a žal je zalog tega plina v atmosferi že zdaj zelo veliko. 

Žal so vsi ti procesi sprememb med seboj povezani in tako lahko zakisanost pospeši tudi segrevanje ozračja. Raziskovalci so opazovali rastlinski plankton Emiliania huxleyi, pri katerem se je v laboratoriju pokazalo, da se je sposoben nekoliko prilagoditi na zakisanost. Raziskovanje na terenu pa je pokazalo nasprotno sliko, saj je bilo razvidno, da zaradi stresa iz različnih dejavnikov ne more razviti popolnega cvetenja.