Arhiv objavil prvi del o SDV, SDS pa pravi, da gre za ceneno potezo

Arhiv je danes začel s spletnim objavljanjem arhivov nekdanje Službe državne varnosti (SDV), ki po zakonu iz leta 2006 ne vsebujejo občutljivih osebnih podatkov. Gre za 10.000 strani od nekaj manj kot pet milijonov strani arhivov SDV. Nov zakon bi z anonimizacijo in ustreznimi finančnimi sredstvi omogočil objavo vsega gradiva, pravi direktor arhiva Bojan Cvelfar.

Arhivska novela, o kateri utegnemo odločati na referendumu, dopušča anonimizacijo občutljivih osebnih podatkov, kar bi omogočilo objavo tudi tistih gradiv nekdanje Službe državne varnosti (SDV), ki jih sedaj ni mogoče.

Prav pri objavljanju tovrstnega gradiva je namreč veljavni zakon po navedbah Cvelfarja zelo restriktiven (med občutljive osebne podatke uvršča tudi politično in filozofsko prepričanje). Tako je zdaj moč objaviti le arhivsko gradivo, ki ne vsebuje občutljivih osebnih podatkov, iz drugih sklopov pa le drobce.

Danes tako objavljajo programe dela, letna poročila, poslovnike, navodila o administrativnem poslovanju, tehnike in načini prisluškovanja in zgodovino varnostno-obveščevalne službe 1942-1951.

Najbolj zanimivi dosjeji o nadzorovanih osebah

Najbolj zanimiv sklop gradiva je po besedah Cvelfarja evidenca dosjejev nadzorovanih oseb. Ohranjenih je 4000 dosjejev, je pojasnil na današnji novinarski konferenci. Po digitalizaciji po njegovih besedah kar kličejo gradiva, ohranjena na mikrofilmih in žepkih, ker so v slabem stanju. Poleg tega bi digitalizacija po njegovem mnenju tudi strokovnjakom olajšala postopke pri iskanju in dostopnosti do gradiv.

Cvelfar je poudaril, da gre po obsegu gledano danes za majhen, a simbolno velik korak. "Glede na to, da živimo v digitalni dobi, v arhivu želimo približati zainteresirani javnosti gradivo nekdanje SDV na način, ki je v tem trenutku pričakovan, namreč preko svetovnega spleta," je dejal. Temeljni cilj je tako poenostaviti in povečati dostopnost tega gradiva, seveda z upoštevanjem omejitev glede varstva občutljivih osebnih podatkov, ki jih predvideva zakonodaja.

Kako hitro bo ta cilj uresničen, je odvisno predvsem od finančnih sredstev. Za digitalizacijo bi po Cvelfarjevih ocenah porabili okoli pol milijona evrov, izvedena bi bila lahko v treh do štirih letih. V kakšni meri oz. obsegu, pa je odvisno tudi od zakonodaje. Nov zakon v tem pogledu nedvomno omogoča več, je prepričan.

Stranka SDS in drugi predlagatelji referenduma sicer menijo, da arhivska novela zapira arhive Udbe. Cvelfar meni, da ni težava v arhivskih gradivih. Tudi po ocenah zgodovinarja Jožeta Dežmana je zadeva na tej ravni, da se pripravlja referendum o Udbi, kar pa z arhivi nima veliko skupnega.

Arhivska komisija naj omogoči prost dostop vsem, ki imajo javni interes za vpogled v gradivo, potreben je pravilnik o anonimizaciji, o objavi na spletu in dialog o tem, kaj je osebni in kaj varovani podatek, je v izjavi novinarjem pozval Dežman. Tudi digitalizacija naj se, kot pravi, resno naredi.

Na vprašanje, ali se arhivi z novelo zapirajo, Dežman odgovarja posredno. "Omenjeni postopki naj prepričajo javnost na levi in desni, da je resno mišljeno, da se ne bodo zapirali," je dejal. Po njegovem mnenju je bila novela v zadnji fazi "zmečkana" - pa ne toliko pri udbovskem delu, pač pa pri notranjih pravilih in sodnih spisih.

Dotaknil se je tudi anonimizacije. Opozoril je, da so bili varuhi osebnih in tajnih podatkov v času, ko je on pripravljal zakon, pomemben partner v pogovoru, sedaj pa jih še ni bilo slišati. "To ni le stvar arhivistike in politične volje, pač pa gre tudi za standard človekovih pravic in varstvo osebnih podatkov," je poudaril. Kaj je tisto, kar se pri človeku iz osebnosti varuje, je po njegovih besedah tudi stvar dialoga, "ravno tako pomembnega, kot je obsodba zločinske preteklosti".

SDS ima že polovico vseh potrebnih podpis

Na današnjo objavo prvih arhivskih gradiv nekdanje SDV pa se je z besedami, da gre za "ceneno piarovsko potezo" odzvala poslanka SDS Eve Irgl, ki je prvopodpisana pod referendumsko pobudo o arhivski noveli. Irglova meni, da bo arhiv objavljal splošne podatke, tisto obremenjujoče pa se bo, kot je dejala, z zakonom zaprlo in raziskovalcem prek mehanizma anonimizacije onemogočilo dostop.

Prepričana je, da bodo bodo do 19. marca, ko se izteče rok za zbiranje podpisov, zbrali več kot potrebnih 40.000. "Ljudje zelo dobro poznajo tematiko, jasno jim je, da mora vsak narod poznati preteklost, če hočejo s polnimi pljuči zadihati v prihodnost", je dejala. Do zdaj so po njenih besedah zbrali že več kot polovico potrebnih podpisov.

Pojasnila je, da imajo vse države, ki so opravile s preteklostjo, danes gospodarsko in ekonomsko stabilnost. Takšen prelom se bo moral zgoditi tudi pri nas, je prepričana, zato pristojnim v arhivu predlaga, naj najprej objavijo dokumente "krvnikov, storilcev kaznivih dejanj", kar da po sedaj veljavnem zakonu lahko storijo.

Publicist Igor Omerza pravi, da današnja objava verjetno ni niti tisočinka gradiva, ki naj bi bilo do sedaj odprto. Sama digitalizacija se mu zdi vprašljiva. Kot primer je omenil, da ima nacionalni arhiv le en čitalec za mikrofilme, "in oni zdaj govorijo o digitalizaciji". Roman Leljak, ki se je prav tako podpisal pod pobudo za referendum, pa bi bil zelo vesel, če bi vlada z novo novelo v zakonu spremenila le en člen, ki bi omogočal, da bi pri svojem delu lahko prihajal do vseh podatkov, ki jih potrebuje za svoje raziskovalno delo. Sicer bo vse veliko bolj zapleteno in težje, je dejal. Kot je pojasnil, ima zdaj dovoljenje za SDV, ko bo sedaj sprejeti zakon začel veljati, pa bo moral na arhivsko komisijo dati še vsaj 10 vlog za partijo, predsedstvo, pravosodje in ostale organe nekdanje države.

Ponovil je tudi, da z referendumom, ki ga predlagajo, ne bo stroškov, saj bi ga lahko izvedli istočasno z evropskimi volitvami, ki bodo 25. maja. Na današnjo objavo pa je dejal, da poročila iz nekaterih let, denimo 1972 in 1975 manjkajo, vendar ne ve, kakšen je razlog za to in ali gre za tehnično napako.