TANJUNG PUTING 28. november – Še vedno smo na jugu Bornea, v nacionalnemu parku Tanjung Puting. Prvi dan smo našo barkačo ob dveh popoldne privezali za lesen pomol Tanjung Harapana – nekaj kolib za bregom je bilo namenjenih čuvajem parka – in se odpravili morda dvajset minut globoko v džunglo. Dve zelo zreli Švedinji, jaz in nekaj domačinov; eden od fantov je nosil poln nahrbtnik banan. V naslednji uri smo videli sedem orangutanov; očitno po hierarhični lestvici – najprej največji samci, na koncu samice z otroki – so prihajali na oder, se založili z malico in prepustili mesto drugim. Dokaj samotarske živali so in hudega mešanja ni bilo. Tukaj jih je še najmanj, mi je povedal Ami, moj vodnik. Tudi tisti, ki so jih sem pripeljali iz ujetništva, so se že dodobra pomešali med svoje divje sorodstvo. Zato so precej zadržani.

Divji, napol divji in bivši ujetniki
Pozno zvečer smo privezali barko za drevo sredi ničesar in dež zgodnjega monsuna, ki se je na nizki platneni strehi mešal z glasovi pragozda, je bil glasba za najboljše spanje zadnjega tedna. Naslednje jutro smo se odpeljali proti raziskovalni postaji Pondok Tangui. Tam pa nas je pozdravni odbor pričakal že na pomolu. Riča, mati z dojenčkom na hrbtu, ki jo je že od daleč spoznal Ami. Dvaindvajset let je stara in do šestega leta so jo imeli zaprto v kletki pri bogati družini na Javi. Še vedno je vajena hoditi okoli ljudi in prositi za hrano. 

Na lesenemu podestu, s kupom banan, globlje v džungli pa je kraljeval Dojok. Dobesedno kraljeval. Dojok je pri svojih šestindvajsetih letih namreč kralj Pondok Tanguija in tukaj ni heca. Pomembno je vedeti, kdo je glavni, tisti bo vedno prvi dobil hrano, vedno prvi izbiral samice, vedno prvi z rokami in zobmi pregnal morebitnega tekmeca iz soseščine. Dojok je po uradni klasifikaciji 'semi-wild', napol divji orangutan – v parku prevladujejo povsem divji, a ti ne prihajajo po hrano – ki se je rodil v džungli 'ex-captive', bivši ujetnici. Po porodu je odšla v neznano, nihče ne ve, če je še živa. Tudi Dojoka so tako v dobršni meri vzgajali ljudje.

Z roko v roki na pomolu
Tretji postanek, raziskovalni center Kemliki, pa je bil gotovo najbolj zanimiv. Ne le zaradi manjšega muzeja – neprimerno bolj si bom zapomnil Tuts in njenega dojenčka Tora. Sedela je na ogradi nasproti bark in z velikim zanimanjem opazovala skupino šolarjev, ki so prišli na izlet. Po vrvi je poskušala splezati na njihovo barko in zmakniti kaj hrane, a so jo prehitro opazili. Potem, ko smo ostali sami, pa je prišla k meni, me prijela za roko in tako sva sedela tam na pomolu kot stara ljubimca in se dokaj modro držala.

Tudi ona je prišla iz ujetništva, je povedal Ami. A je bila pri dobri družini, rada ima ljudi in pogosto išče našo družbo; nekateri bivši ujetniki se enostavno ne morejo vključiti med svojo divje sorodstvo. Nekaj prek štirideset let je stara in ima pet otrok: Toma, Teri, Tomasa, Tido in Tora. Vsa imena njene družine se začnejo na T – tako se znanstveniki laže znajdejo v družinskih drevesih. In Tom, njen najstarejši, je kralj Kemlikija. Kralj nas je pozdravil med hišami raziskovalnega centra, ždel je v travi in se požvižgal na vse skupaj, z našimi bananami vred; hrane jim v tem času cvetenja in zorenja tudi v džungli ne manjka.

Nesrečno zaljubljena v kralja
Poleg Toma je, kot menda vedno, ždela Sisui – ni Sisua od malo prej! – ki je v Toma že dolga leta zaljubljena. Triintrideset let je stara in v kampu jo kličejo Debela gospa. Imela je raka na rodilih, operirali so jo, a otrok ne more imeti. Cele dneve ždi poleg Toma, ki je ne mara in je nesrečna. In nesrečen je tudi Tom, ker Sisui, dominantna samica, k njemu ne spusti mladih in čednih deklet.

Kot da sem to že kje drugje slišal …Zvezda Kemlikija, v katerem je 250 bivših ujetnikov z vsakim letom bolj pomešanih s povsem divjimi orangutani, pa je Princesa z malo Putri. Najpametnejša opica v parku: zna veslati, zna krasti, zna odpirati vrata s palico in priti do banan. In istočasno najboljša mati, pove Ami. Rada ima ljudi.

In tisto je bil res en krasen sprehod. Šolarji so odšli, ko sva s Princeso še vedno hodila po gozdnih poteh, na vejah nad nama pa se je igrala Putri. Nisem se je dotikal in tudi ona mi ni prišla bliže kot na slab meter. A nekako se mi je zdelo, da sva si všeč. Ena taka luškana familija bi lahko bili. Res prav škoda, da sem se ji gotovo zdel pregrd za kaj bolj resnega.

Zvonetove dogodivščine s poti po Afriki in Aziji si lahko preberete, ogledate in doživite na spletni strani www.zvoneseruga.com.