MUARAMUNTAI, 6. december - Tako pa sem iz Berauja na severovzhodu otoka za štirideset evrov pač ponovno odletel v Balikpapan; 45 minut udobnega sedeža namesto 20 ur avtobusnih kolovozov in žuljev na riti.

Po divjih rekah proti domu
"Dobro, vsaj to", sem rekel. Pač vzamem, kar dobim. A me je Rusdy, pošten možakar pri petinštirideset – pa kako, da sem zdaj že od vsakega kljukca starejši??! – opozoril: "Vsi turisti gredo po reki Mahakam. Kaj zelo divjega tukaj gotovo ne bova našla…" Vsi turisti … naj malo preskočim in povem, da je bilo dva dni tega, kar smo se na Darawanu razšli z Emmo in Lianne. Zdaj, ko to pišem, je tega že šest dni. In v tem času še nisem videl zahodnjaka. Toliko o turistični gneči na Borneu v začetku monsuna. Dežuje pa le toliko, da se prijazno ohladi in krasno je poslušati mehek škropot po travnati strehi.

In tako sva z Rusdyjem krenila. Iz Balikpapana z razjaganim avtobusom v Samarindo. Od tam naslednje jutro z ladjico po reki Mahakam v notranjost. Ves dan se je vleklo, a je bilo prijazno. Poležavali smo na blazinah po tleh široke palube, kalna reka se je vlekla mimo nas, ogromne tovorne barkače pa so po polžje lazile proti morju, polno natovorjene s premogom; bogati rudniki se vlečejo še daleč navzgor vzdolž reke.

Kosobrinast možakar, ves zadovoljen in nekam čudno majhen, se je na vsak način hotel pogovarjati z mano. Pa ni šlo, dokler ga nisem odvlekel do Rusdyja. "Dajak je", mi je povedal in po krajšem pogovoru prevedel, da živi skoraj na koncu reke, v Longpahangaju. Dva dni se bo vozil do Ujuhbilanga s to ladjico, zatem še pol dneva z gliserjem do svoje vasi."Z gliserjem??!" "Edino na ta način pridejo prek brzic. Dva motorja, z dvesto konji vsak. Le z enim je prenevarno, če crkne, bi jih razbilo." Nekaj zelo pametnega me je prešinilo. "Vprašaj ga, če ima doma satelitsko televizijo. In mobitel." Prevoda niti nisem rabil, tako navdušeno je kosobrin kimal na obe vprašanji. Dobro, sem si rekel. Tja gor torej res ne rabim riniti.

Z jezera v globoko džunglo
Z Rusdyjem sva zvečer prispela v Muaramuntai in se vselila v preprost losmen, lokalni hotelček. Vsa vas je bila na kolih in cela glavna ulica je narejena iz desk, pod katerimi se preliva reka. Naslednji dan sva najela čes, motorno pirogo z vijakom na dva metra dolgi gredi. Kmalu mi je bilo jasno, čemu.

Reka se je razširila v jezero, dovolj veliko, da je ena stran že izginjala za obzorjem. A dovolj plitvo, da so ga ponekod preraščale kot otoki debele zaplate bujnega plavajočega rastlinja. Ozek čoln je iskal še bolj ozke prehode med njimi in se z vso hitrostjo zaganjal v navidez neprehodne prepreke; ta čas, ko smo bili na suhem, je čolnar vijak dvignil visoko v zrak in smo leteli. Nekaj ribiških vasi je ždelo sredi jezera, lesene kolibe so bile postavljene na splavih iz debelih hlodov. Otroci so skakali v vodo in nam široko nasmejani mahali, stari ribiči so vlekli svoje mreže iz kalne vode takoj za bivališči. Potem pa se je širjava stisnila v ozek trak reke Ohong in na obeh straneh nas je objela džungla. Proti večeru smo prispeli v Mančung. Dajaška vas. Da, s satelitskimi antenami in motornimi čolni.

A tisto noč sem dojel, da tradicije in nekdanjost ne živijo le v goloti divjih vojščakov. In da je plast sodobne civiliziranosti Dajakov marsikdaj tanjša od njihove kože. A to je bilo zelo krvavo spoznanje.

Zvonetove dogodivščine s poti po Afriki in Aziji si lahko preberete, ogledate in doživite na spletni strani www.zvoneseruga.com.