A gremo nazaj v Banjarmasin. Mlad poba pri tridesetih me je čakal že na letališču, znanec mi ga je priporočil za vodnika. Muhammad, se mi je predstavil. V bistvu je to priznal šele zadnji dan. Vsi ga kličejo Šeri in to mu gotovo bolj pristaja. Moderne sorte musliman je, punco si je našel prek Facebooka, le spoznala se še nista.

Šeri mi je torej razgrnil zemljevid in v petih minutah sva bila dogovorjena: greva najprej v hribe na vzhodu – minibusi so poceni in povsod na voljo – prespiva pri Dajakih nekje v džungli, od tam pa se naslednji dan s splavom po brzicah zapeljeva nazaj v dolino. Tam bova verjetno našla motor, da se potegneva do iskalcev diamantov v Martapuri. Zvečer po reki med koliščarje, ki imajo vodne poti namesto avtocest, jutro zatem pa se lahko zapeljeva še do plavajoče tržnice na robu mesta.

Vojščaki z mopedi
Bilo je! In bi vam z veseljem povedal kaj več o vsemu skupaj, a na tako malo prostora sploh nima smisla začenjati. Prilagam torej fotke. Dajaki so morda glavni razlog za to moje bornejsko potovanje. Prvotni prebivalci otoka, okoli štiristo različnih plemenskih skupin in podskupin je razmetanih po hostah, velikih za petdeset Slovenij. Svetovno slavo so dosegli predvsem kot lovci na glave, danes pa … ja, čas gre naprej in danes je pač vse drugače. Po nekaj urah pešačenja sva s Šerijem prispela do prve njihove vasi, steza je bila široka in ponekod celo cementirana, mimo naju pa se je občasno pripeljal kak mladec na mopedu. Šeri je potrdil, kar sem že sam dobro vedel:„Vojščakov že davno ni več. Vaških lepotic golih prsi tudi ne.“ In pri tem – se mi je zazdelo – je tudi malo zavzdihnil. Indonezija je razvita dežela in divjake so civilizirali, dobremu imenu države in vaški mladini v veselje. Se je pa že bolje z mopedom voziti med dekleti, kot pa z mačeto frišne glave pri divjakih nabirat. A povsem obupal seveda nisem. Nekdo mi je povedal za reko na severu, kjer Dajaki menda še vedno živijo kot nomadi, nekateri celo v jamah. Ne verjamem povsem, a bom preveril. Čez dober teden letim tja gor, tukaj pa me v naslednjih dneh čakajo orangutani.

Čisto veselje med sekreti
Ja, in potem so bili iskalci diamantov – a tisto je bilo tako drugačno in močno doživetje, da bom ob prvi priložnosti o njem kaj več napisal. Da se morda kdo zamisli. Kaj je na drugem koncu vse te romantike in ah in oh vzdihljajev in globokih misli v stilu: diamanti so večni in ženski najboljši prijatelji in tako naprej. Za nekatere so žal le kruta možnost silno zanikrnega preživetja. Čeprav je res, da je revščina nekaj do skrajnosti relativnega! Vzemimo za primer tisto vožnjo s čolnom med lesenimi kolibami, ki se na kolih vlečejo vzdolž deltastih izlivov reke Martapure. Čista revščina, kamor koli že pogledaš: kup vegastih in napol podrtih bajt, poleg vsake je kabina za sranje – jasno, vse naravnost v reko – poleg njih se kopljejo otroci, odrasli pa si rjavo mastno vodo zlivajo na glavo in si z njo perejo zobe – raje ne pomislim, kaj vse plava tam notri! Ampak veselje – kakšno veselje je na vsakem koraku! Menda res že samo zato, ker me vidijo, prvega tujca po kdo ve kolikem času.