Južno od Pangkalanbuna sem bil, tri dni sem se z malo barčico vozil med kanali zamočvirjenega nacionalnega parka Tanjung Puting in vmes tudi nekaj malega hodil. A nič v slogu Tarzana, dokaj idilično je bilo; Tanjung Puting je namreč najbolj znana turistična destinacija Kalimantana, indonezijskega dela otoka Bornea. Turisti z drugih koncev sveta – v treh dneh sem jih naštel dvanajst – prihajajo sem le zaradi te hoste. In njenih prebivalcev. Orangutanov. Kar pomeni v lokalnemu jeziku gozdni človek. In prav tako sem jih v resnici tudi občutil: kot ljudi!

Za tri odstotke razlike
Ki pa seveda nimajo povsem sreče! Živijo le na Borneu in sosednji Sumatri in danes ocenjujejo njihovo skupno število na približno 15.000 – okrog pet odstotkov populacije pred enim stoletjem. Drvarji prodirajo vse globlje v džunglo; za njimi prihajajo kmetje, katerim so orangutani pač škodljivci, ki kradejo po njivah. In jih imajo torej pravico ubijati. Mogoče ima človek – tisti 'pravi' človek – pri tem celo kaj malega slabe vesti. In nacionalni park Tanjung Puting je en tak manjši obliž na to ne prehudo bolečo rano. Za četrt Slovenije povsem neuporabnih močvar na jugu Bornea je indonezijska oblast dodelila 'gozdnim ljudem'. In tam se zdaj nekaj 'pravih ljudi', gotovo plemenitih in poštenih namenov, trudi omogočiti obstoj vrsti, ki je v svojem genetskem zapisu le za tri odstotke drugačna od nas. Samo afriški šimpanzi so nam še bolj podobni.

Tanjung Puting je že štiri desetletja tudi raziskovalni center za preučevanje teh rdečedlakih primatov. Mlada – in po fotografijah zelo čedna – kanadska raziskovalka dr. Birute Baldikas je leta 1971 začela svoje dolgo sobivanje z njimi. In med drugim ugotovila, da imajo samice naraščaj le enkrat na osem let. Daleč premalo, da bi se njihova vrsta lahko borila s človekom.

Ljudske kuhinje z bananami
Istočasno pa je park postajal zavetišče številnim pripadnikom vrste, ki bi bili sicer obsojeni na smrt ali na življenje v ujetništvu. Lovci so ubili matere, mladiče pa prodali kot domače živali. Danes je kaznivo imeti orangutana kot hišnega ljubljenčka. In mnogi so iz bogatih predmestnih hiš ponovno našli svojo pot v džunglo, kjer se morajo povsem na novo učiti nekega povsem tujega življenja.