V tem času se je tudi pri nas začela druga svetovna vojna. Ob začetku študija je moral na služenje devetmesečnega vojaškega roka, po katerem so mu nadeli čin narednika, ob izbruhu vojne je bil rezervni pešadijski podporočnik in moral je na Ptuj, kje je poveljeval četi s srednje težkim orožjem.
Ptujska fronta, mule in kolo
V Ljubljano je nameraval peš, a pri Žalcu je dobil kolo. ''Zunaj pred gostilno so sedeli ljudje in jaz sem gledal v kolo. Pa me je njegov lastnik vprašal, če bi ga rad imel in sem mu odvrnil, če mi ga posodiš. Oba sva se zasmejala in dal mi je tisto kolo,'' je povedal. Že zvečer je bil na Brdu pri Lukovici, kjer je že med pisanjem doktorata stanoval na gradu, v lasti družine pisatelja Janka Kersnika. Naslednji dan je pot nadaljeval do Ljubljane. ''V Črnučah so bili na mostu na eni strani Italijani, na drugi Nemci. Videl sem, kako gestikulirajo. Spraševal sem se, kako naj pridem mimo, pa vidim dva, kako sta se mirno peljala mimo in tako sem šel še jaz.''
''Ne damo jim miru, dokler jim ne vidimo peta''
Aretacija v Ljubljani in potica
''21. februarja 1942 pa so nas štiri, ki smo se preveč približali osjemu gnezdu, glavnemu štabu črnosrajčnikov v šoli na Šentjakobskem trgu, prijeli. Večino prijetih ljudi so izpustili, na srečo so izpustili tudi krojača, prijatelja najmlajšega izmed nas Borisa Grabnarja, kasneje je bil futurolog na FDV. Po tem krojaču je svoji mami poslal sporočilo, da se ne bo vrnil in da bodo Italijani zagotovo prišli spraševat. Svetoval ji je, naj jim pove, da je odšel, da se sreča s prijatelji, da bodo praznovali rojstni dan (rojstni dan Vratuše op. a.). Datum je bil res točen, vse ostalo je bilo izmišljeno. Napisal ji je, da naj jim še pokaže potico, pripravljeno za praznovanje. Res so se prikazali tretji dan in pokazala jim je potico,'' se še zelo natančno spominja Vratuša.
Italijanski oficir, ki ga je zasliševal, mu je očital, češ kako se lahko študiran človek druži s takimi ljudmi, on mu je odgovarjal, češ kako lahko verjame takim lažem. Vratuša je še dodal, da so bili očitno Italijanom najbolj v zobeh juristi, saj je ''batine'' dobil le jurist Janez Koselj.
Koncentracijsko taborišče Gonars in prva kazen
Poskus pobega
Skupina internirancev - med njimi je bil tudi Boris Kraigher - Janez, partizan, komunist - je v dveh mesecih izkopala rov, dolg 60 metrov, ki je vodil do njive s koruzo. V noči na 31. julij so skušali pobegniti, sedmim, med njimi tudi Kraigherju - je uspelo, osmemu je spodrsnilo, je povedal Vratuša. ''Koruzno listje je zašumelo, vojak na stražarnici je slišal in sprožil alarmni strel. Tisti, ki se se rešili, se se poskrili, drugih sedem pa smo se pravočasno vrnili iz rovov. Držali so nas čez 12 ur, po tistem so tudi sklenili, da bodo taborišče razpustili.'' Med prvimi je bil poslan v Treviso, nato v Padovo. Tam se je v začetku junija znašel tudi pesnik Igo Gruden, ki so ga povezali z Vratušo. Odpeljali so ju v Reko, kjer sta ''tri noči prebedela na cementu v kleti vrhovnega vojaškega sodišča''. A namesto, da bi stopila pred sodnike, so ju odvedli na hrvaški, takrat italijanski, otok Rab.
Taborišče smrti Rab in delovanje OF
''Na Rabu je bilo življenje grozno trpljenje. Skozi taborišče je šlo 11.000 internirancev, 4500 jih je umrlo v kratkem času od oktobra do decembra 1942,'' je povedal. ''Hrvatov je največ umrlo in to iz najrevnejših krajev, iz gorskega Kotarja. Pobrali so jih sredi poletja, samo v hlačah in srajci. Ti so pomrli prvi zaradi mraza, lakote, žeje, uši, golazni. Italijani v taborišču smrti Rab niso imeli plinskih celic, ampak so imeli močvirje, nezdravo stanje. Sklenili so, da se nihče ne vrne z Raba. Velik prostor so namenili za pokopališče, večji kot je bil taborišče.'' Taborišče je bilo na najnižji točki otoka. Vratuša se spomni septembrske poplave, ko je bila voda do grla in številne otroke je odneslo in nikoli več jih niso videli.
''Ker so bili odnosi napeti in zaradi terorističnega vladanja komandanta taborišča (karabinjerskega podpolkovnika Vicenza) Cuiulia, smo se bali, tudi Italijani so se bali, da bo prišlo do nemira. Na povelje OF smo šli vsi v svoje prostore, v barake, šotore. Naenkrat je bilo taborišče opustelo in komandant ni vedel, kaj to pomeni. Nasilno so odpirali barake, kmalu pa so se osramočeni umaknili, saj so v enem šotoru igrali karte, v enem so se pogovarjali, v enem so molili rožni venec ...''
Začetek konca taborišča na Rabu
To je bil začetek, je pojasnil Vratuša. Ob kapitulaciji Italije so namreč taboriščniki razorožili italijansko stražo, prevzeli so celotno taborišče, zasegli nekaj manjših ladij in z njimi napadli Italijane na Cresu, kjer so prav tako zasegli veliko orožja. Sklenili so, da naslednje jutro zahtevajo polovico orožja. ''Težko je to danes razumeti. OF je bila taka moč, da je ona vladala. Italijansko poveljstvo je ustrahovalo ljudi, OF pa je bila oblast, mi smo vedeli, da so med nami tudi izdajalci, a nihče ni smel povedati ničesar, ker se je bal. OF je imela svoje ljudi povsod, saj so Italijani rabili ljudi. Kuharji, osebje, šoferji, to so bili OF.''
''Bile so to zanimive scene. Fantje niso imeli niti copat, raztrgani se postavijo pred Italijane, ne razumejo drug drugega, gestikulirajo, malo kričijo,'' se spomni. Karabinjerji so bili trši oreh in tu bi se lahko prvič prelila tudi kri. Skušali so se z orožjem prebiti do mesta Rab in nato na Cres, člani OF so se morali znova zateči k ukani. Oficirja so zvabili v barako, pod pretvezo, da ga je klical komandant. Ko je znova prišel ven, so fantje že skočili na tovornjak in pobrali puške, karabinjerja je že zamenjal naš šofer. Ni mu preostalo drugega, da se vda. Zadovoljen je bil, da so mu pustili vsaj revolver. Razorožili so vse tovornjake, pobrali pa so jim tudi srajce, ki so jih nujno potrebovali. Italijani so se bali maščevanja, a osnovno pravilo OF je bilo, ne dajati povoda za kakršenkoli incident, je pojasnil Vratuša. Pri pohodu na Cres so zajeli tudi Cuiulia, ki si je potem sodil sam. ''Odpeljali so ga nazaj na Rab, pokopali so ga med njegovimi žrtvami,'' je dejal in dodal, da so Italijani po vojni zahtevali izkop in ga ''odlikovali kot žrtev slovenskega divjaštva''.
Ustanovitev bataljonov Rabske brigade in pohod na Mašun
Po osvoboditvi taborišča so ustanovili pet bataljonov Rabske brigade, Vratuša je bil namestnik komandanta. Sklenili so, da gredo na Mašun na slovenski strani Snežnik. Brigado, ki jo je sestavljalo tudi veliko žensk in mladine, je prešla pod okrilje slovenske partizanske vojske in komando Franca Rozmana - Staneta. Brigado, v kateri je bil Vratuša, so nato napotili na Rakek, da bi rušili progo. ''A tukaj se je zgodilo nekaj podobnega kot na ptujski fronti: dež, mraz, bolezni, tako da brigada ni zmogla opraviti naloge.'' Bratuša se spominja judovskih deklet, ki so se pridružila brigadi kot negovalke, bile pa so tudi dobre borke.
Znova v Italijo
Vratušo so nato napotili v Prekmurje, a znova se je zgodil preobrat v njegovem življenju. V tistem času sta namreč v Slovenijo prispela odposlanca italijanskih partizanov, ki sta želela stik z glavnim štabom OF in ''politkomisar Boris Kraigher, s katerim sva se poznala v Gonarsu, je odločil: Znaš italijansko, smo sklenili, da greš v Italijo''. Vratuševa naloga je bila, da preveri, kdo in kaj so italijanski partizani. Tudi Vratuša je zahteval sestanek z vodstvom in ker je bila vojna, jim ime politkomisarja ni pomenilo nič. Spraševali so ga, če pozna Kardelja, Kidriča, če ve, kje je Tito, koliko je star. Po pregovarjanju so vendarle našli ime, ki je bilo znano vsem - Franc Leskošek - Luka. ''Pa so me poslali naj pridem nazaj, a moram prinesti njegov podpis in tako se je končal sestanek, jaz pa v 'jago' za Lukom.''
In res je bil pravi lov. Vratuša je opisal, da se je do Trsta pripeljal z vlakom, nato se je preoblekel v modro delavsko obleko, v roke vzel kanglico za mleko in se podal v Opčine. Na meji ni imel težav, saj jim je dejal, da gre po mleko. V prvi slovenski vasi Krajni vasi je naletel na starejši par, preoblekel se je v Kraševca, nato ga je pot zanesla v Štanjel, kjer je zopet nadel partizansko uniformo. V lovu za Luko je moral na Dolenjsko, a so mu pri Grosupljem dejali, da je šel na Gorenjsko, najverjetneje v Železnike. Tam mu nato povedo, da je sicer Luka res bil tam, a da je zgodaj zjutraj odšel v Čepovan. ''Proti večeru pridem v Čepovan. Pri odprtem oknu zaslišim dva moška glasova, vprašam stražarje, kdo je tam. Luka Leskošek in Aleš Bebler. Luka je bil velik šaljivec in ko mu povem, po kaj sem prišel, je vprašal: A fotografije pa niso zahtevali, ti Lahi?'' Skoraj do konca vojne je bil zveza med italijanskimi in slovenskimi partizani.
Zmrznjena tla za pot v Beograd
''V Italiji sem končal delo decembra 1944, ko so se začeli prepiri okoli meje, ko sem videl, kakšna je situacija med zavezniki. Zahodna meja ni bila več vprašanje Italije in Jugoslavije, ampak zaveznikov.'' Ko je prišel na osvobojeni teritorij, so mu sporočili, da mora čim prej v Beograd. Čakali so le na dovolj zmrznjena tla, da je lahko britansko letalo za prevoz ranjencev pristalo. 3. marca 1945 je prišel v razrušen Beograd. Trinajst let (1953–1965) je bil nato šef kabineta Edvarda Kardelja, v letih 1967–1969 je bil stalni predstavnik Jugoslavije pri Združenih narodih v New Yorku. Bil je tudi profesor na beograjski in ljubljanski univerzi.
KOMENTARJI (420)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.