Očeta prepričal, da je zanj dvignil kredit, nato je izginil, očeta pa so prisilno izselili

Še več. Obsojala je njegovo obnašanje in se je odmikala od načina reševanja problema, ki je zastrupljal odnos in v hudo stisko spravljal tudi vse tri otroke.

Mlajši otrok se je v zares nevihtnih epizodah odnosa med staršema čustveno in vedenjsko tako zelo spremenil, da je že potreboval psihologa. Od samomora naprej pa je ves čas ob mamici in odklanja vsakršen stik z drugimi ljudmi. V dolgem pogovoru je predstavila zadnji dve leti skupnega življenja.

Mož je bil podjetnik. V začetku uspešen, potem pa se je zgodila plačilna nedisciplina. Do njegovega podjetja in posledično do dobaviteljev blaga. Postal je najprej nestrpen, nato pa tudi nasilen, predvsem do družine. Pričel je s prekomernim uživanjem alkohola in izostajanjem od doma in dela. Ni ga iskala, ker se je večkrat vrnil po nekaj dneh. Opit in agresiven.

Tistega večera pa so jih obiskali policisti z obvestilom, da so ga našli mrtvega. Mamica je zares nebogljena. Usmerim jo na pristojni CSD ter na strokovno pomoč za otroka in dogovoriva naš obisk pri njih doma. Da uresničimo že predstavljene načine podpore, ki jih močno potrebuje.

Očeta prepričal, da je zanj dvignil kredit, potem je izginil, očeta pa so prisilno izselili

Pričujoča stiska mi zbudi spomin na pred leti kličočega gospoda, ki je želel takoj pogovor. Ura je bila šest zjutraj in dejala sem mu, da bom ob sedmih gotovo na Proletarski in mu bom skuhala kavo in se bova o vsem pogovorila. Res sem bila. Še pred sedmo. In pred hišo na klopci je že sedel starejši gospod z majhno potovalno torbo. Povabim ga v pisarno in pripravim kavo. Tresoče roke so objele skodelico. Komaj jo je ponesel k ustom. Bil je vdovec s sinom, ki je bil podjetnik.

Ker je imel družino, se je odločil, da hiše ne bo delil z očetom. Z očetovimi prihranki si je kupil svojo. In očetu predstavil svojo poslovno pot, ki naj bi jo peljala skupaj s partnerico. Ampak zanjo je potreboval sredstva. Očeta je prepričal, da je zanj dvignil precejšnjo vsoto hipotekarnega kredita. Od tedaj naprej pa je imel s sinom le še redke stike.

Ta se je zaradi poslov z družino preselil v tujino. In prepričan je bil, da tudi odplačila dolgov potekajo, kot morajo, saj sam ni prejemal nobenih obvestil. Le dan pred najinim srečanjem – je bil deležen prisilne izselitve. Zaman je klical sina. Zaman ga je tudi iskal. Noč je prebil z nasilnim vstopom v svoj zapečaten dom. Njegova želja tega jutra je bila, da najdemo sina ali da poplačamo njegov dolg. Iskreno sem mu povedala, da žal ne eno ne drugo ne bo mogoče. Sem ga pa prijazno usmerila na pristojni CSD in na odvetniško pisarno Nine Zidar Klemenčič, ki za naše uporabnike še danes deluje brezplačno. Čez nekaj dni sem v nabiralniku naše ZPM Ljubljana Moste-Polje prejela njegovo poslovilno pisemce ...

Živita v hiši, ki se podira

Komaj prispem do naše ZPM Ljubljan Moste-Polje, me že čakata starejša gospa na berglah, s hčerko. Od daleč sta prišli. In do Proletarske pešačili iz železniške postaje. Predstavili sta svojo stisko, ki jo povzroča širše sorodstvo. Živita v svoji hiši. Ki se že podira. Za sanacijo nimata sredstev. V sedanjem stanju pa ju dobesedno ogroža. Gospa je invalidsko upokojena, hči pa je posebnih potreb. Nekaj let je živela v zavodski oskrbi, sedaj je z mamo doma.

Zadovoljni sta obe, ker sta skupaj. Gospa pove, da hči zares potrebuje ves čas skrb in nadzor, ki ga sama, kot mama, zmore. Sorodniki pa ju želijo ločiti, prav tako tudi strokovne službe. Oni dve pa svojo prihodnost vidita le ena z drugo. Pravita, da živita mirno in zelo skromno. Da skupaj zmoreta opravila znotraj in zunaj hiše. Le miru nimata, ker ju želijo vsi usmerjati v pravila življenja, ki njima niso blizu. Njun prihodek je silno skromen. Pogosta jima zmanjka tudi za hrano. Imata vrt, ki ga obdelujeta in ’’če ni za kruh, je pa krompir’’, pravita. Ker je zima, potrebujeta topla oblačila in obutev, tudi hrano, predvsem pa pravno pomoč. Veseli prejmeta ponujeno pomoč. Še pred njima se povežem s pristojnim CSD in dogovorimo skupno srečanje pri njih doma.

''Nikoli te nisem nič prosil, letos pa si močno želim, da bi moj tata dobil službo''

Ko se pogovarjam z gospo, vstopi mlajša oseba. Na videz jo poznam, saj je mamica otrok, ki so bili z nami na letošnjem letovanju. ’’Nimam časa za pogovor, samo risbice otrok vam prepuščam,’’ je dejala in odšla. Brez pozdrava, močno vznemirjena. Z gospo in njeno hčerko, ki sta bili na pogovoru, se poslovimo. Odprem ovojnico.

V njej pa tri pisemca dedku Mrazu. Berem: ''Dragi dobri mož. Vse leto sem bil priden. In tudi ti si priden, ker obiščeš toliko otrok. Nikoli te nisem nič prosil, letos pa si močno želim, da bi moj tata dobil službo. Da bi se z mamico nehala kregati in da bi imeli toplo stanovanje. Če nimam prevelikih želja, pa te prosim še za kakšne tople čevlje in bundo. Ta, ki jo imam že tretje leto, mi je čisto premajhna, pa mama pravi, da bo letos še dobra. Moja sestri bosta tudi napisali svoje želje. In tudi tebi želim – da bi bil zdrav – in če ti ostane kaj bonbonov, jih lahko vržeš kar skozi okna. Saj se tako slabo zapirajo, da jih z odmikom odpreš''. Berem pisemca njegovih sestric. Podobna so. Skromna in polna upanja v medsebojno razumevanje staršev. V topel in varen dom.

Ob tem pomislim tudi na številne želje otrok, ki so bili z nami v času jesenskih počitnic. Njihove močne, pa hkrati tako življenjske želje dobrim možem tetke Zime vabijo k razmisleku. Večina otrok si je želela razumevanja, varnosti in spodbude ter ljubezni v lastni družini. V pogovoru z njimi smo seveda želeli vedeti, kot že mnogokrat, kaj je zanje sreča in zadovoljstvo in kaj jim predstavljajo darila. Skoraj ni bilo otroka ali mladostnika, ki bi dejal, da ga darila osrečijo. Ne, le zadovoljijo jih in enačijo z vrstniki. Srečo pa dojemajo le, če se imata očka in mamica rada, če se razumeta, znata in zmoreta svojo ljubezen širiti med svoje otroke. Če se razumejo in si lahko zaupajo.

Če niso izključeni in izločeni. Če imajo prijatelje, ki jih ne ocenjujejo po tem kaj imajo, pač pa po tem, kdo so. Če lahko uresničujejo in krepijo svoja močna področja. Če imajo tople domove in če se jim ni treba bati rubežnikov. Če imajo vsaj en topel obrok. Če jih prijatelji povabijo k sebi domov in če oni lahko povabijo prijatelje k sebi domov. Eden od dečkov je dejal, da bo najbolj srečen takrat, ko bodo njegovi prijatelji dejali, da se lahko igra z njimi. In drugi, ki je nas in dobre može prosil, naj mu vrnejo umrlo mamico ali odsotnega očka. Doživeti pristnost otrok je zares velika danost. In ohranjati tega otroka v sebi je neprecenljiva vrednost in človečnost.

Krivičnost družbe

Ni dneva, da ne bi pomislila na krivičnost naše družbe. Ki utripa v strahoviti neenakosti življenja njenih prebivalcev. Predvsem otrok, ostarelih, bolnih ... ki kljub predstavljenim številnim zgodbam ljudi revščine še vedno sodi. Ne razumem politike, ki s svojimi ukrepi podpihuje sodbe in izključevanja in deluje proti najrevnejšim. Ne da bi poznali dejanski utrip našega vsakdana, predstavljajo tiste, ki danes v družbi preprosto ne zmorejo preživeti, kot izkoriščevalce sistema.

Preden odidem iz pisarne po dogovorjenih obveznostih še en telefonski klic. "Moja žena je neozdravljivo bolna. Izgubili jo bomo – pomagajte nam. Tri majčkene otroke imava ..." V mislih usoda družine – ne morem je odložiti. In ko tečem po obveznostih, spregledam oviro – ki mi je ustavila pot.

Hvala, iskrena hvala reševalcem, sestram, zdravnikom … in vsem na ljubljanski urgenci, za tako skrbno in toplo strokovno pomoč, ki sem jo bila deležna tisti ponedeljkov večer in noč.