Ni človeka, ki lahko zapolni vrzel neizbrisne bolečine ob izgubi mamice

Zadnje obdobje sta bojevali bitko nad boleznijo skupaj s hčerko. Res, da je v času bolezni mamice postala že dekle, vendar še ni samostojna, ker je še v rednem procesu izobraževanja. Pred tremi leti je izgubila tudi očeta. Še bolj, kot je že bila, bo postala naša. Stali ji bomo ob strani. V vsem. Ob hkratnem zavedanju, da ni človeka, ki lahko nadomesti ali zapolni vrzel neizbrisne bolečine izgube srčne in skrbne mamice.

Ne vem, zakaj sem ob tem pomislila tudi na mamico, ki je pravkar poklicala. Obiskala nas je v visoki nosečnosti, ker je ostala sama. Zavržena in obsojana od vseh, ki so jo obkrožali. Sama s še nerojenim bitjecem, ki ne krivo ne dolžno skupaj z mamico ni zaželeno prav nikjer, saj jima gostoljubje, s tem pa tudi vrata, zapirajo čisto vsi. Sorodniki, sodelavci, prijatelji in znanci. Ona pa kljubuje sebi in drugim. Navzven pokončna in odločena v boju za svoje in detetovo mesto pod soncem, znotraj krhke duše pa je tako zelo ranljiva in potrebna spodbude, razumevanja, sprejemanja, tolažbe. Z eno besedo ljubezni. Ki bi ji pomagala prebroditi te težke trenutke samote. Ji ponuditi stanovanjce, ki ga bi pripravila za dobrodošlico novorojenčku in novi epizodi njunega življenja. Tudi ob njej bomo, saj ocenjujemo, da sama ne bo zmogla …

Podobno usodo je kruto izkusila tudi mamica, ki vsa drgetajoča in razburjena pripoveduje, da naj bi učiteljica v šoli grobo ravnala z njenim otrokom. Pravi, da zgolj zato, ker ni sledil uri pouka. Poskušam jo pomiriti. Usmerjam jo na pogovor z otrokom in učiteljico. Ni zadovoljna, ker se to, kot zatrjuje, ni zgodilo prvič. Ker pravi da čuti, da v šoli z njenima otrokoma ne ravnajo pravilno. In trdi, da zato, ker so revni, ker ne zmorejo tistega, kar imajo mnogi drugi otroci. Zlomila se je. Ne obvladuje se več in odločena je, da zapusti kraj in vse, kar se ji dogaja v tistem okolju. Želi drugam. Daleč stran od vsakodnevnega trpljenja, bitke za golo preživetje. Truda za enake možnosti njenih dveh otrok. Stran od ljudi, ki ji sodijo. Ni lena, je pa hudo bolna in njeno bolniško nadomestilo ji ne zagotavlja osnovnega preživetja. Čeprav je pridna in pripravljena čisto vsem pomagati z deli, ki jih zmore. Ni sprejeta, pravi, preprosto čuti, da ne sodi v okolje, v katerem je odraščala. Ker je postalo drugačno. Neprijazno do ljudi, ki se trudijo, pa ne zmorejo. Mamici in otrokoma že pomagamo na več načinov. Tudi s terapevti se dogovarjamo za pogostejše spremljanje stanja mamice.

S sodelavkami nadaljujemo pogovor o problemih  družin, ki skozi vloge  dokazujejo resnično nepredstavljive stiske. Določamo vrstni red obiskov na domu in povabil na pogovor. Ogromno jih je. Komaj uspemo odgovarjati tudi na stiske, ki jih ljudje predstavljajo v elektronskih sporočilih, po telefonu in seveda nenapovedanih obiskih.

Na vratih se pojavi očka treh navihančkov. Dva sta že osnovnošolca, tretji bo postal drugo leto. Spoznala sem ga pred dobrimi petimi leti. Ko sta oba visoko izobražena starša ostala brez dela. Nista znala niti zmogla reševati stanja, v katerem sta se znašla s tremi otroki. Brez prihodkov, z minimalnima nadomestiloma za delo, ki sta ga prejemala le kratek čas, nista zmogla rednega plačila položnic. Nista zmogla niti osnovnega preživetja. Pogreznila sta se v tako globoko stisko, da nista bila sposobna niti odpirati kuvert z vsebino izvršb in pretečimi rubeži. Sram, da ne znata in ne zmoreta, ju je duševno in fizično dobesedno zlomil. Ne vem, kako je tedaj gospoda pot privedla do nas. Spomnim se, da je bil že na videz tako izčrpan in ubog, da sem ga ob prvem srečanju pobarala, če pokličem reševalno vozilo. Gospod ni zmogel niti pokončne hoje.

Minevala so leta naše podpore družini na vse načine, ki jih nudimo. Doživeli so materialno oskrbo, finančno pomoč, vključevanja v različne dejavnosti in ustvarjanja socialne mreže. Najbolj pomembna za družino sta bila terapevtska obravnava in čas, ki ga je vsak od nas z veseljem podarjal vsem članom družine. In danes stoji pred menoj gospod, ki ga nikakor ne bi zmogla primerjati s tistim izpred let. Kot da gre za povsem drugo osebo. Pokončen, odločen, zbran predstavi novo poglavje družinskega življenja. Oba z ženo sta zaposlena. Dela imata veliko, celo preveč. Zaslužek pa zadošča za preživetje. Izkušnja, ki sta jo doživela v breznu revščine, ju je opremila z mnogimi, novimi spoznanji. Tudi s tem, da sta se kot partnerja razšla, kot starša pa še bolj povezala v vzgoji in skrbi za otroke. Uvid v probleme tistega časa z distance je odprl novo poglavje njunega življenja. In danes na tisto obdobje gospod gleda pozitivno. Hvaležen za vso podporo in skrb za njegovo družino v projektu Veriga dobrih ljudi, ki to omogoča, se danes tudi sam usmerja v pomoč šibkejšim od sebe. In hkrati razmišlja o nadaljevanju študija. Da bi lahko še bolj strokovno, pa hkrati z lastno izkušnjo, pomagal ljudem, ki doživljajo osebni in družbeni padec. Ki ni nujno poraz. Pogled z distance na probleme preteklosti lahko izkušnjo obrne na uvid, da je za mnoge prihodnost drugačna in celo boljša. Gospod je odhajal. Vzneseno in zares ponosno sem gledala ta odločen korak in najraje bi sklicala naše mlade, srčne sodelavce in prostovoljce ter podelila zadovoljstvo nove uspešne zgodbe.

Pozno popoldne me je na poti domov čakal zelo prijeten opravek. Mlada podjetnika, ki se ju spomnim še iz njunega otroštva, sta uspešno začela svojo podjetniško pot, pri tem pa nista pozabila na družbeno odgovorno ravnanje. Ko sem odhajala od njiju, s čudovito oblikovanim čekom, ki sta ga ustvarila skupaj s svojima ljubkima izbrankama, sta mi namenila tople besede: "Okolje nama omogoča podjetniško rast in midva bova vračala otrokom okolja, ki te sreče še nimajo. In dobro se še vedno z dobrim vrača."

Trdno verjamem, da je res tako. In prav zaradi tega, po mnogih desetletjih prostovoljstva, še vedno pomagamo in pomagam otrokom in družinam, ki nas potrebujejo.