Športniki bi torej morali sami presoditi, ali je proga prenevarna in na podlagi tega morda tudi odstopiti. Tak primer je švicarski voznik boba Daniel Schmid, ki je po dveh padcih na treningu s svojo ekipo sprevidel, da preprosto nima nadzora na progi, na kateri se je pred uradnim začetkom iger smrtno ponesrečil gruzijski sankač Nodar Kumaritašvili. Ekipa se je odločila odstopiti in na igrah so njeni člani ostali turisti.
Vsi pa se očitno svojih omejitev ne zavedajo tako dobro. Kljub zavedanju, da so proge nevarne, in komentarjem o tem po nastopih redkokateri športnik sploh pomisli na lastno odgovornost in možnost odstopa. Ko so za sankačice skrajšali progo, pa je bilo od teh celo slišati pritožbe, da proga ni več zabavna. Močno zaskrbljenost je bilo videti pri soprogu ameriške smučarske šampionke Lindsey Vonn, ki je bil zelo kritičen do smukaške proge, na kateri so številne smučarke precej hudo padle, čeprav so prav po tej tekmi njegovi ženi okoli vratu obesili olimpijsko zlato.
Poudarjal je, da je treba pričakovati nekakšen pokol, kadar koli se postavi več ravnih vratc, za njimi pa več ostrih ovinkov. Prav Vonnova pa je tudi tekmovala s poškodovano golenico, ki je niti ni hotela slikati z rentgenom. Vprašanje, kje je meja med pogumom in modrostjo. Nedvomno je bil tudi nastop Petre Majdič s štirimi zlomljenimi rebri in pneumotoraksom herojsko dejanje. Ne moremo pa ob tem mimo pomisleka, da se bi se njena močna motivacija in nečloveška volja kaj lahko končali precej tragično. O dejstvu, da se športniki zavedajo nevarnosti, a ne znajo reči ne, pa zgovorno priča dejstvo, da je celo Kumaritašvili svojemu očetu potožil, da se res boji “tistega ovinka”.
KOMENTARJI (76)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.