Sankači imajo na olimpijskih igrah po tragični smrti sankača Nodarja Kumaritašvilija veliko bolj zahtevno delo, ko gre za spust po progi v Whistlerju. Izjemen nastop jim vedno znova prepreči psihološka blokada, ki je po njegovem grozovitem padcu prisotna pri vseh tekmovalcih.

Domen Pociecha (Foto: Damjan Žibert)

V četrtek se je poškodovala Romunka, v petek je umrl Gruzinec ... Kako ste tekmovalci po tragediji sploh še sposobni tekmovati na tako nevarni progi kot je ta v Whistlerju?
Tekmovati je zelo težko. K sreči so se prireditelji odločili, da start moške preizkušnje prestavijo na ženski start. Tako sankači ne ustvarimo neverjetnih hitrosti. Sicer pa je po tragediji pri vseh prisotna neka psihološka zavora. Ni prijetno tekmovati po vsem, kar se je zgodilo.

Po prvih vožnjah ste tudi sami uvideli, kako zelo nevarna je proga. Je ravno hitrost tista, ki tekmovalcem močno otežuje dober nastop?
Hitrosti so res izjemne. Najhitrejši se je peljal kar 155 km/h. Pri takšni hitrosti pravzaprav ni prostora za popravke, ampak je potrebno odpeljati na 10 centimetrov natančno. Ni ga tekmovalca, ki bi se upal spustiti po progi na vso moč.

Kakšna pa je aktualna proga?
Zagotovo je velika razlika med prvo in sedanjo progo v hitrosti. Vse skupaj je veliko lažje. Huda strmina je le v zadnjem delu proge.

Vas je na stezi, po vsem, kar se je dogajalo v zadnjih dneh, kaj strah?
Strah je prisoten.

Sankaška tekmovanja in  tekmovanja v bobu so zaradi vratolomnih voženj vedno v središču pozornosti  olimpijskega sporeda, atraktivnost športu pa dajejo tudi eksotične posadke, na primer tista iz Jamajke.