Po bolečem porazu odbojkarjev se Slabetu trese stolček

Slovenski odbojkarji so imeli letos dva cilja. Prvi je bil uvrstitev v vsaj dodatne kvalifikacije za evropsko prvenstvo, drugi pa uvrstitev v svetovno ligo, kamor bo odšel zmagovalec evropske lige. Prvi cilj so izpolnili, v kvalifikacijski skupini so zasedli drugo mesto in se bodo maja naslednje leto za evropsko prvenstvo borili s Portugalsko, drugega ne, čeprav so imeli priložnost, ki se bo težko ponovila, saj niti eden izmed tekmecev ni bil z evropskega vrha.

Tako kot lani na evropskem prvenstvu, na katerem so imeli odprto pot do finala, a v odločilni tekmi izgubili proti povprečni Nizozemski, so tudi tokrat odpovedali v odločilnem trenutku, ko je bilo treba pokazati papirnato kakovostno premoč nad tekmeci. Tokrat je bila usodna Grčija, ki je imela v svojih vrstah le enega nadpovprečno dobrega igralca, Mitarja Đurića, a je bil tudi ta dovolj, da je Slovence zbudil iz sanj.

"V prem delu lige smo igrali brez pritiska, izpolnili cilj, osvojili prvo mesto v skupini, a že v prvem izločilnem boju pokleknili. Pritisk je bil očitno prevelik, zakaj je bilo tako, si ne znam predstavljati," je dejal Tine Urnaut, kapetan reprezentance, ki velja za zelo nadarjeno, toda leta tečejo, izgovori, da so še mladi, pa povsem ne držijo več. "Opevana generacija praktično ni dosegla ničesar. Lahko rečemo, da ni dosegla nič več kot naša, ki je bila za dve glavi manjša," je kritičen Dejan Fujs, nekdanji reprezentant in tudi nekdanji član strokovnega štaba, ko je bil selektor Veselin Vuković.

Če upoštevamo še, kakšne pogoje je imela reprezentanca v njegovih igralskih časih in kakšne ima zdaj, je njegovo razmišljanje zelo blizu resnice. "Mislim, da bo imel neuspeh v evropski ligi težke posledice za slovensko odbojko in reprezentanco. Ekspresno je treba nekaj spremeniti, Vuković ni izkoristil priložnosti, Luka Slabe prav tako ne. Čas je za novo ime na mestu selektorja," meni Fujs, ki pa v tem razmišljanju še zdaleč ni osamljen, saj tako menijo še številni drugi nekdanji reprezentanti.

Pri večini igralcev naj bi imel Slabe še vedno zaupanje, toda vprašanje je, če bo to dovolj, da se obdrži na stolčku. Mnogi strokovnjaki menijo, da bi moral sam odstopiti, saj ni izpolnil niti enega večjega cilja, ki si ga je zadal. "Ocenjevali bodo, tako kot vedno, drugi. Jaz za zdaj težko rečem kaj pametnega, zdaj bi najbrž lahko izrekel le neumnost. Odhajam na dopust, naslednje dni ne bom dosegljiv, moram se spočiti in zbistriti glavo," je po težkem porazu dejal Slabe, ki se strinja, da je izpad v polfinalu velik neuspeh, še vedno je namreč tako kot njegovi fantje prepričan, da so bili v evropski ligi najboljša ekipa in bi jo morali dobiti.

Po bitki je lahko biti general, jasno je, da je Slabe s svojimi fanti, ki so v večini pokazali voljo in borbenost, zatajili pa pri kakovosti igre, delal marljivo, da je želel najboljše, v tej želji sprejel odločitve, ki jih nekateri ne bi nikoli. Njegovi kritiki se sicer strinjajo, da je iz reprezentance upravičeno izključil Alena Pajenka, a dejstvo je, da brez njega ekipa ni prava. Mnogi menijo, da se je prehitro odrekel Dejanu Vinčiću, toda če bi bilo z njima kaj drugače, se ne bo nikoli vedelo. Slabe in ekipa je imel v odločilnih trenutkih tudi veliko smole s poškodbami in boleznimi, tako da ima nekaj opravičil, tako kot jih imajo selektorji, ki nikakor ne morejo sestaviti idealne postave, že nekaj časa. Poškodovani in bolni ne manjkajo samo na tekmah, ampak tudi na treningih, za katere je v zadnjem času selektor trdil, da so bili prav zaradi takih okoliščin premalo kakovostni.

Vprašanje, ali bodo opravičila, ki sicer niso prišla iz ust Slabeta, saj sam meni, da je bila tudi oslabljena ekipa dovolj, da bi upravičila cilj, zadostovala stroki in predsedniku zveze Metodu Ropretu. Res je, da je evropska liga prinesla tudi nekaj dobrih stvari (v ekipi se je uveljavilo nekaj novih imen), toda v ligo je bilo vloženo veliko sredstev, zato se domneva, da bo prišlo do sprememb. Ropret po koncu tekme sicer ni imel volje, da bi spregovoril, njegovo razpoloženje po tekmi in tudi nekaj minutni žalostni pogled v daljavo (nekaj takega je bilo videti tudi po neuspehu na evropskem prvenstvu) sta povedala veliko. Pritiski na človeka, ki je imel zaupanje tako v selektorja kot v fante, storil vse, da se cilj izpolni, bodo zdaj najbrž gromozanski.

Zveza je bila pripravljena celo organizirati zaključni turnir, plačati stroške, ki pa so bili na koncu nespremenljivo visoki, tako da je od kandidature odstopila. Izkazalo se je, da je bila to mogoče celo dobra stvar, je pa res, da bi se primeru zaključnega turnirja v Ljubljani vse lahko izteklo tudi drugače. V rednem delu bi lahko več priložnosti dobili mlajši igralci, tako kot je Slabe sprva načrtoval, izkušenejši pa bi se spočiti spopadli na zaključnem turnirju. A vse to zdaj ne igra več nobene vloge, lepa priložnost za odmevnejši dosežek (Slovenci so trikrat igrali v evropski ligi, a dlje kot do tretjega mesta niso prišli) je splavala po vodi. Obupati sicer ne gre, a bo treba nekaj spremeniti, ali pa si vsaj priznati, da ta ekipa vendarle ni tako kakovostna, kot jo nekateri hočejo prikazati.