Kdaj so se začele prve zdravstvene težave in kakšni so bili prvi odzivi zdravnikov?
"Iztok se je januarja letos začel pritoževati, da nima apetita, kar je bilo zanj zelo čudno. Gre namreč za gurmana, a glede na to, da je rad kuhal, smo pomislili, da gre za zasičenost s hrano. V naslednjih mesecih je začeli izgubljati kilograme in aprila se je začel pritoževati zaradi bolečin v hrbtu, rebrih in govoril o bolečini pri vdihu. Spet sem pomislila, da je slabo spal, da je ležanje na boku vzrok bolečine, hrbet pa ga je praktično vseskozi bolel. Najprej sem mu dva tedna dajala tablete proti bolečinam, ker težavam ni bilo videti konca, pa sem ga naročila na pregled pri zdravniku, čeprav mu to ni bilo najbolj všeč. Rentgen ni prinesel nikakršnih rezultatov, slika je bila negativna in kazalo je, da gre za banalnost, a zdravnica ni želela ničesar prepuščati naključju in ga je poslala na slikanje glave (CT). To je bilo 28. aprila in takrat se je naš svet porušil. Še isti večer sem od zdravnice prejela sporočilo, da je situacija zelo slaba, da moramo takoj zjutraj na pregled. Žal nas je naslednje jutro pričakala katastrofalna diagnoza – metastaze na jetrih, pljučih in kosteh.“
"Isti dan mi je zdravnica le sporočila, da je napoved slaba, da ima ob takšni zdravstveni sliki pred sabo le še od 3 do 6 mesecev. Takoj smo odšli na Mayo kliniko v Rochester, kjer so našli primarni izvor bolezni – žolč. Tudi tu so nam rekli, da za to vrsto karcinoma ne obstaja zdravilo in da je možnost še leto dni življenja po statistiki 0 odstotkov. Po petih kemoterapijah in novem slikanju se je pokazalo, da so bile terapije neuspešne, za nameček se mu je zrušil imunski sistem, zdravi organi pa so bili močno načeti. Metastaze so se razširile še na drugo polovico jeter, tako da mu je avgusta delovalo le še 10 odstotkov jeter. Od takrat naprej smo se osredotočili le še na alternativno medicino, kar je Iztok sprejel, čeprav je imel veliko težav z uživanjem vseh zdravil in pripravkov, saj je imel po kemoterapijah velike težave z zgago in apetitom.“
Ste presenečeni nad odzivnostjo rokometnih klubov in ljudi s prostora nekdanje skupne republike, ki so se dnevno priključevali akcijam in pomoči zbiranja sredstev za zdravljenje Iztoka?
"Iztok je bil zelo družabna oseba, rad je bil v družbi in vedno znova je sklepal prijateljstva. Poleg tega je bil izjemno dobrodušen, pripravljen pomagati ne glede na status, izvor, veroizpoved posameznika. Menim, da se nam sedaj to vrača na najlepši možni način. Žal v žalostnih okoliščinah.“
Koliko dodatne energije je dobil, ko je izvedel, da rokometna Evropa diha z njim?
"V vsakem primeru je Iztok hotel živeti in delal je načrte do zadnjih dni naše borbe v bolnišnici University of California San Diego. Do zadnjega dne je prek spleta spremljal, kaj se dogaja na prostoru nekdanje skupne republike in kakšno podporo ima. Podporo z vsega sveta. Oglasili so se prijatelji, ki ga niso videli 20 let, in to je Iztoku dajalo prepotrebne moči, s katero je bil prepričan, da bo zdržal. Nedvomno mu je podpora dobro dela."
Kaj pričakujete od memorialno-humanitarne tekme, ki bo 5. novembra v Celju?
"Žal bo to zelo težak trenutek za našo družino, saj je smisel celotne akcije, v katero je vloženega veliko truda in ljubezni Dragane Jusupović in Rolanda Pušnika, da Iztoku pomagajo v borbi z boleznijo, ko je ta najbolj potrebna. Bolezen je bila žal prehitra in sedaj si samo želim, da se v Celju zahvalim njegovim prijateljem iz rokometnega sveta in šolskih klopi, ki so se dnevno zanimali za njegovo zdravstveno stanje. Uporabljali so vsa sredstva, da nam izrazijo podporo.
Ob tem bi se posebej zahvalila Dragani in Rolandu, ki sta bila dnevno z nami na zvezi, preživela skupaj z nami številne grozote in ni je bilo stvari, ki je za nas ne bi naredila. Zahvalila bi se še ženskemu rokometnemu klubu Kočevje, Iztokovemu prijatelju Zoranu Jankoviću, ki je mu prvi finančno pomagal, našim prijateljem Alenki in Urošu Šerbcu, za katere ne najdem besed, s katerimi bi se jim zahvalila, saj so nam z besedami spodbude poskušali kar najbolje pomagati. Ob tem še velika hvala Andreju Ažmanu, slavnemu tenorju, ki je s svojo izjemno voljo in prelepim glasom Iztoku lajšal težke dni. Prav tako mi je v veliko čast, da bo, tako na pogrebu kot tudi na memorialno-humanitarni tekmi zapel Iztokov prijatelj Zoran Predin, in sicer pesem Ne mine niti dan.“
