Iz pregleda dosežkov vaših varovank je razvidno, da je za vrhunski dosežek potrebnih 20 let garanja in odrekanja. Ste strinjate?
"Mi smo 20 let zdržali v takšnih razmerah, začetki segajo v gozdove, spali smo v spalnih vrečah, se prehranjevali s sendviči in predvsem špartansko trenirali. Prva tri leta so bili pogoji neznosni. Ob prvih vidnejših dosežkih nam je pristopil na pomoč župan in nas podprl. Od takrat naprej smo kot po tekočem traku nizali vrhunske rezultate in potrebe so bile iz dneva v dan večje. To, da nam javnost stoji ob strani, je odlično, a zavedamo se težkih časov in vemo, da se bomo morali še bolj postaviti na svoje noge. Apetiti tekmovalcev so iz dneva v dan večji, vsi bi bili svetovni in olimpijski prvaki, če bo situacija še težja, pa se bomo vrgli nazaj v spalne vreče in jedli sendviče, kdor pa tega ne bo zdržal, ga ne bo zraven.“
"V prvi vrsti bom dejal, da se nam mora pred velikim tekmovanjem vedno kaj nepredvidenega zgoditi. Pa naj gre za kakšno poškodbo, potres, nepredviden obisk protidopinške organizacije … Vse obrnemo sebi v prid. 17, 18 let je treba graditi, trdo delati in se odrekati. Predvsem pa se je treba držati zastavljenega načrta, saj je izpuščanje malenkosti hitro vidno. Vzorčni primeri, kako zrasteš v šampiona, so Urška Žolnir, Lucija Polavder, Petra Nareks in Rok Drakšič. Vsi si želijo izpolniti začrtan program, a vsi ne zdržijo.“
So nepričakovane težave gorivo za uspeh?
"Mislim, da je gorivo za uspeh tudi dober sistem. Toliko dela, kot smo ga opravili za velike uspehe, ga malokdo vloži v šport. Vse imamo posneto, vse analizirano, vsako tehniko, vsak prijem. Če mi danes kdor koli pokaže kaj novega, kar bi koristilo klubu, mu ta hip ponudim 1000 evrov, ampak vidim, da ni več novosti, saj ponavljamo in nadgrajujemo zadeve iz preteklosti.“
Koliko je v klubu ta hip mladih fantov in deklet, pri katerih se vidi, da so že v rani mladosti pripravljeni garati za uspeh? Jih je sodobna tehnologija bolj odmaknila od športa, kot ste pričakovali?
"Z visoko tehnologijo, računalništvom in družbenimi omrežji smo definitivno ostali brez veliko obetavnih otrok. Ni otrok iz vasi in hribov, a nekje morajo biti in prepričan sem, da so doma za računalniki. Spoznavajo se s pomočjo računalnikov, hitro padejo pod vpliv tehnologije in nikogar ne moremo zvabiti v klub zaradi juda. Vsake toliko časa vidim kakšnega otroka, ki bi lahko bil, če … Torej sem povedal vse!“
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.