2010: Tina Maze, Petra Majdič in nogometaši junaki leta

Ni dvoma o tem, kaj je na športnem področju zaznamovalo iztekajoče se leto. Olimpijske igre v Vancouvru in svetovno prvenstvo v nogometu – in na obeh so bolj ali manj vidno vlogo odigrali tudi slovenski športniki. Čeprav medalje niso vse v športu, pa na olimpijskih igrah pomenijo veliko. Tudi Slovenija je bila zraven, ko so v Vancouvru delili priznanja za najboljše. Slovenski športniki – pravzaprav športnici – so se v domovino vrnili s tremi medaljami in neverjetno zgodbo, ki je navdušila športni svet. Zanjo je poskrbela Petra Majdič. Ena najboljših slovenskih športnic zadnjih let je prišla v Kanado kot favoritka za eno od medalj, če ne kar za zlato v sprintu. A je imela športna usoda drugačne načrte. Majdičeva je na ogrevanju pred nastopom na poledeneli in slabo zavarovani progi zdrsnila v jarek in se močno potolkla. Vsem, ki so videli njen padec, ni bilo jasno, kako je lahko najprej končala kvalifikacijski nastop, nato kljub bolečinam preskočila še četrtfinalno oviro in nazadnje v razburljivem finalnem obračunu osvojila še bronasto medaljo. Glede na to, da bi morala po vseh pravilih ležati v bolnišnici, je bila bronasta medalja zanjo ne le zlata, ampak kar diamantna. Kako hudo je v resnici poškodovana, je prišlo na dan šele po njenem velikem uspehu. Izkazalo se je, da je do medalje prismučala z zlomljenimi rebri in pneumotoraksom.

Druga slovenska junakinja iger je bila Tina Maze. Na srečo njena pot do olimpijske slave ni bila tako boleča kot pri Majdičevi. Zato pa toliko slajša, na koncu se je ovenčala z dvema srebrnima medaljama. Le za las je sicer manjkalo, pa bi bila tudi zlata, saj so jo v veleslalomu od najvišje stopničke ločile le štiri stotinke. Na tekmi, ki so jo zaradi slabih vremenskih razmer raztegnili na dva dni, je bila za toliko hitrejša Nemka Viktoria Rebensburg. Že nekaj dni prej je Mazejeva srebro osvojila tudi v superveleslalomu. Mazejeva je po lanski medalji na svetovnem prvenstvu tako tudi z dvema stopničkama na olimpijskih igrah nadvse uspešno prekinila sušni niz na velikih tekmovanjih, kjer ji kljub uspehom na tekmah svetovnega pokala ni šlo po načrtih.

Prvo poglavje slovenske nogometne pravljice sega še v leto 2009, ko so si slovenski nogometaši na nepozabnih dodatnih kvalifikacijah z Rusi priigrali vstopnico za druženje s še 31 drugimi najboljšimi na svetu. Tekmeci Slovenije ne mundialu so bili Američani, Angleži in Alžirci. Pred prvenstvom so si bili v vseh taborih enotni, da je žreb ugoden in da so vse reprezentance premagljive. Račun se je na koncu izšel dvema, med njimi pa žal ni bilo Slovenije. A izbranci selektorja Matjaža Keka niso razočarali. Ne le da so dosegli prvo slovensko zmago na SP (z 1:0 so premagali Alžirijo), imeli so priložnost celo za napredovanje v osmino finala. Potem ko so se z Američani razšli z neodločenim izidom 2:2, so v zadnjem krogu igrali z Angleži. Čeprav je favorizirana Anglija vodila in nazadnje dobila tekmo s tesnih 1:0, bi bilo tudi to dovolj za napredovanje Slovenije, če ... če ne bi na drugi tekmi skupine Američani v sodnikovem podaljšku premagali Alžirije. Tako so se Kek in nogometaši domov vrnili že po treh tekmah, navijači pa so jim vseeno pripravili velik sprejem v Ljubljani. A pravljica le ni imela popolnoma srečnega konca: zaradi spora glede nagrad za dosežke na SP med nogometaši in predsednikom nogometne zveze Ivanom Simičem je slednji konec novembra odstopil s svojega položaja.

Nogometaši so bili povezani še z enim pomembnim mejnikom v slovenskem športu. Po številnih zapletih so namreč poleti vendarle odprli Stožice, ki naj bi s stadionom in dvorano postale novo športno središče države. Odprtje je bilo veličastno, nogometaši so odigrali prijateljsko tekmo z Avstralci, košarkarji dan pozneje še eno s Španci. A za bleščečo fasado novega stadiona za 15.000 navijačev in dvorane za 12.000 se skrivajo še nedokončani spremljevalni objekti, težave z neplačanimi izvajalci, prometni kaos v okolici, vsebina stadiona, ki kliče po močnem prvoligašu in evropskih tekmah ...

S Stožicami pa je povezana naslednja slovenska zgodba o uspehu. Le malokdo je pričakoval, da bo hirajoči košarkarski velikan Union Olimpija v svojem novem domovanju poletel kot feniks. A z vseh vetrov zbrana ekipa je odlično začela evroligaško sezono in tekme v Ljubljani so kar čez noč spet postale pravi hit, za katerega vstopnice skorajda ni mogoče dobiti. A kako velika je slovenska ljubezen do košarke, so slovenski navijači pokazali že poleti na svetovnem prvenstvu v Carigradu, kjer so košarkarji predvsem v prvem delu navduševali z igro, navijači pa s pravo invazijo na Turčijo. Košarkarska zgodba v Sloveniji ima v letu 2010 tudi političen podton. Slovenska kandidatura za evropsko prvenstvo 2013, kjer je košarkarska zveza Slovenije ostala brez tekmecev, je pričakovala in na koncu tudi dobila podporo vlade. Mednarodna zveza Fiba Europe pa je nato prvenstvo slab mesec pred koncem leta tudi dodelila naši državi.

Nič političen pa ni bil uspeh blejskih odbojkarjev. Ti so se uvrstili na zaključni turnir lige prvakov. V Lodžu so bili dvakrat – zaradi tragične letalske nesreče so Poljaki tekmovanje prestavili – nazadnje pa osvojili četrto mesto v Evropi. Omenimo še hokejiste, ki so se v Ljubljani spet prebili v elitno skupino svetovnega hokeja. To so seveda le ekipni športi. Vnovič so leto 2010 obeležili tudi kajakaši na divjih vodah na evropskem prvenstvu in na domačem SP v Tacnu ter judoisti, plavalci z osmimi finali na EP, smučarji, tekači in skakalci, predvsem Robi Kranjec v poletih, plezalci, telovadci in še kdo, ki so dodobra napolnili vitrine z medaljami.