GOSTUJOČI KOMENTAR: Kaj se je zares dogajalo v Valencii?

Najina pogodba za pisanje kolumn, ki so bile objavljene v motorističnih revijah po svetu, je bila popolnoma amaterska in smešna. Bila je super. On mi je po vsaki dirki namenil uro svojega časa, da sva strnila vtise, jaz pa sem mu v zameno iz Velike Britanije vsakokrat prinesel zgoščenko z najnovejšo glasbo, saj sem tiste čase vneto spremljal londonsko 'drumm and base' sceno. "Čudna glasba je tole," je takrat brundal Rossi. Potem pa mi je Valentino Rossi nekaj let pozneje dovolil, da zanj spišem biografijo. Delo je seveda zahtevalo ure in ure najinega druženja v njegovem takratnem apartmaju na Trgu St. Jamesa v Londonu. Tam sva se pogovarjala o njegovi preteklosti, medtem ko je njegov prijatelj Uccio redno smrčal na sosednji zofi in preboleval mačka po prekrokani noči v londonskih diskotekah. Običajno je zraven zofe ležal še kakšen velik pokal, trofeja zadnje dirke iz takratne sezone razreda do 500 ccm.

Pisanje biografije Valentina Rossija me je poneslo tudi v Italijo, kjer sem se v Rossijevem rojstnem kraju družil z njegovim čudovitim očetom in ljubečo mamo, ki mi je povedala številne zanimivosti iz sinove mladosti. Najbolj sem si zapomnil to, kako je mali Valentino prihajal domov z dirk na lokalni minimoto stezi. Niso bile le dirke tisto, kar je mali Rossi oboževal, ampak tudi vse drugo, povezano z dirkami. Življenje v 'paddocku' je imel rad in verjetno je zato tam še danes. Rossija imam še danes rad prav zaradi njegovega načina dirkanja. Vozi kot bojevnik. Njegov slog vožnje mi je všeč še celo bolj kot njegova osebnost in značaj. Rossi je duhovit, razgledan, veder in odprtih misli. Sploh ne dvomim, da je zelo dober človek, česar pa ne bi mogel reči za vse njegove nasprotnike na stezi, ki so ga v vseh teh letih hoteli premagati in se zavihteti na prestol tega, včasih zares krutega športa.

Rossi je bil odličen na 250-kubičnem motorju, superioren v razredu 500 ccm in nepremagljiv na prvih hondah razreda moto GP. Kot novinar bi moral biti nevtralen, nepristranski in hladen v svojem pisanju, ampak ob fenomenu Valentina Rossija, ki je bil tako uspešen in všečen, je bilo takrat pravzaprav težko napisati karkoli proti njemu. Tudi ko je konkurenca postala močnejša in je Rossi moral pokazati svoj drugi obraz. Pokazal je, da je lahko krut in oster. A mi je bilo za to vseeno. Jasno mi je bilo, da nikdar ne bo mehak in pomehkužen. Valentino Rossi je namreč zaščitni znak enega najhitrejših in najnevarnejših športov na svetu. A kralj kraljevskega razreda ne postaneš, če nisi hkrati tudi sebičen, egoističen in tekmovalen, kadar okoliščine to od tebe zahtevajo. Pozabite na nasmehe in mahanja z roko po osvojenih zmagah na dirki. To je le maska, za katero se skriva hladnokrvni morilec konkurence.

Spomnimo se Rossijevih dvobojev – na stezi in zunaj nje – z Maxom Biaggijem in Setejem Gibernauom, ki sta bila na neki način izziv za Rossija. Potem pa je leta 2006 prišel Nicky Hayden, ki je bil popoln gentleman v njuni bojeviti sezoni 2006. Na zadnji dirki sezone v Valencii bi težko našel večji karakterni kontrast med dvema dirkačema, kot je bil takrat kontrast med Rossijem in Haydnom. Nato je prišel Casey Stoner. Dirkač, čigar talent se je lahko meril z Rossijevim ali pa ga je morda celo presegal. Rossi je zelo inteligenten človek, zato mu je bilo jasno, da z novo, mlajšo generacijo in zmag ter slave lačnih dirkačev njegovo življenje na dirkaški stezi postaja vse težje. Prišel je še Jorge Lorenzo in Rossi se je na mlajše fante odzval, kot se odzoveš v morju, ko te napadajo morski psi.

Da bi bil položaj še težji, je v razred moto GP kmalu prišel še Marc Marquez. Rossi je dobil konkurenta, ki je bil njegova zrcalna slika. Mladi Marc je v mladosti spremljal svojega junaka Rossija, ki je premagoval in poniževal konkurenco na stezi, zato ni čudno, da je odrasel v enakega plenilca, kot je bil njegov idol. V Kataloniji leta 2008 je bil mali Marc Marquez že uspešen 'šolski' dirkač, ki je prosil španskega novinarja, da mu je omogočil priti v bližino Valentina Rossija na dirki v Montmelu. Ta ga je predstavil idolu, Marc pa je svojemu junaku podaril darilo. Model dirkalnega avtomobilčka. ''Ah,'' je dejal Rossi takrat, “Ti si torej ta pogumni fantič Marc." Pravijo, da je bolje, da človek nikoli v resnici ne spozna svojega idola in morda bi bilo res bolje tako. Rossi je bil na dirkaškem asfaltu najbolj krut človek, dokler se ni pojavil Marquez. Kadarkoli je prišlo do dvoboja mož na moža, je Rossi vedno zmagal. Z Biaggijem, Gibernauom, Stonerjem. Vsi so nasedli Rossijevemu ubijalskemu nagonu. Ampak tokrat je prišel mladenič, ki je umiral od želje, da premaga svojega idola.

Sam nisem zaznal nikakršnih znamenj, da bi Marquez skušal pomagati Lorenzu na dirki v Avstraliji. Sem pa videl, da se je to dogajalo v Maleziji. A to ni bil Marquezov osnovi namen. Njegov osnovni namen je bil nagajati Rossiju, ki ga je javno užalil nekaj dni pred tem na tiskovni konferenci pred dirko za VN Malezije v Sepangu. Rossi ga je obtožil, da je v Avstraliji pomagal Lorenzu, šokirani Marquez pa si je mislil: "Obtožil si me. Zdaj pa ti bom zares pokazal, kako je, če se res igram s teboj in pomagam Lorenzu." Rossi je v dirki nasedel in izgubil živce. Zaradi napake, ki jo je storil, je bil poslan na zadnje startno mesto dirke v Valencii. S tem je tako rekoč izgubil večino možnosti za osvojitev naslova prvaka. Po tem je priznal, da je bil njegov verbalni napad na Marqueza napaka, kot je bila napaka to, da ga je med dirko stisnil ob rob steze: "Obžalujem, da sem se odpeljal proti robu steze in nisem sledil svoji normalni liniji," je Rossi dejal na tiskovni konferenci pred dirko v Valencii.

Še vedno sem navijač Valentina Rossija. In tudi ljubim zgodovino. Če bi Rossi minulo nedeljo zmagal, bi bil to velik zgodovinski trenutek. Dirkač, ki bi osvojil svoj deseti naslov prvaka, in to 19 let po tistem, ko je osvojil svoj prvi naslov. Ta dosežek bi skoraj podvojil rekord Michaela Schumacherja v formuli 1. Med njegovim prvim in zadnjim naslovom prvaka je minilo 11 let. Rossijev 10. naslov bi bil nadnaravni dosežek, in to ne samo v motošportu, temveč v športu sploh. Tako pa pridemo do vprašanja za vsaj 10 milijonov dolarjev. Kaj se je dogajalo v nedeljo? Lorenzo je dobil dirko in naslov prvaka, Marquez pa je končal na drugem mestu in Dani Pedrosa na tretjem. Rossi je osvojil junaško 4. mesto, potem ko je dirko začel kot zadnji, 26. na startni črti. Če bi obema hondama uspelo dirko končati pred Lorenzom, bi Rossi postal prvak. Ampak jima ni. Morda je Marquez res namenoma sledil Lorenzu. A če to drži, mi ni jasno, zakaj mu je ves čas tesno sledil in ob tem vseskozi vozil tako, kot se na motorju obnaša v najhitrejših krogih. Ves čas je deloval, da bo Lorenza napadel v zadnjem krogu. Prav v zadnjem izmed zaprtih ovinkov, kjer Lorenzu ne bi več ostalo dovolj časa, da preide nazaj v vodstvo. Zakaj Marquez Lorenza preprosto ni pustil pri miru in mu dal dovolj udobne prednosti, da bi se Jorge odpeljal naprej? Namesto tega ga je ves čas spravljal ob živce z vožnjo tik za njim. To so vprašanja, na katera ima vsak svoje odgovore. Edino dejstvo je, da ima Lorenzova yamaha boljši oprijem pri pospeševanju, zato Marquez ne bi imel nikoli dovolj zaleta, da bi znova poskusil v naslednjem ovinku.

Seveda pa ni odveč poudariti, da je Valencia precej težavna steza za prehitevanje. Gre za počasno dirkališče, ki pogojuje vožnjo v koloni za vodilnim. Poleg tega ima izjemno počasen vstop v ciljno ravnino. Steza je pravo nasprotje tiste na Phillip Islandu. Valencia dovoljuje le malo možnosti, da bi dirkači pripravili napad na izhodu iz enega ovinka in ob vstopu v naslednjega. Še posebno na težkih motociklih v moto GP-ju, ki imajo sistem proti zdrsu kolesa in učinkovite zavore iz ogljikovih vlaken. Na zadnjih petih izmed zadnjih devetih (suhih) dirk v razredu moto GP ni bilo niti enega prehitevanja za vodstvo v dirki. Niti enega! V ponedeljek po dirki sem se odločil, da naredim poskus. Odločil sem se, da resnico o tem, kar se je dogajalo na stezi, poiščem v dirkaškem 'paddocku'. Govoril sem z ljudmi, ki so v 'paddocku' spoštovani kot strokovnjaki, ki že desetletja spremljajo dirke. Tovarniški inženirji, vodje moštev, nekdanji dirkači, sedanji dirkači, mehaniki. Skušal pa sem se izogniti vsem, ki bi lahko bili pristranski. Torej se nisem ukvarjal s člani Yamahinega ali Hondinega moštva. Vsakemu izmed njih sem dal anonimni obrazec s kolonama. Če verjamejo, da je imel Rossi prav pri svojem videnju dogodka, naj prekrižajo kvadratek v Rossijevi koloni. Če verjamejo razlagam in trditvam Marca Marqueza, da ni ščitil Lorenza, naj naredijo križec pri Marquezovem imenu.

Rezultat glasovanja je zašel v slepo ulico. Marsikdo izmed vprašanih je napisal ali odkrito priznal, da nima pojma, kaj se je zares zgodilo in na čigavo stran bi se postavil. Večina dirkačev jo je urno ucvrla stran, ko sem jim pod nos pomolil glasovnico. Rezultat, ki sem ga dobil, ni ne na Marquezovi ne na Rossijevi strani. Potrdil je predvsem to, da se tudi najbolj izkušenim v 'paddocku' in največjim strokovnjakom tega športa ne sanja, kaj se je v nedeljo zares dogajalo na stezi. Dejstvo je, da je Jorge Lorenzo dobil letošnje prvenstvo s sedmimi zmagami v sezoni. In to z zmagami, kjer je v bistvu vodil od začetka do konca dirke. Gre za edinstven dosežek, kjer Lorenzo ponovno dokazuje, da je dirkač, ki ga je zelo težko prehiteti, ko ima enkrat pred seboj prazno stezo in ko svoj um prestavi v robotsko fazo.

Lorenzo je bil nedvomno najhitrejši dirkač v sezoni 2015. Rossi bi skoraj dobil letošnji naslov s štirimi zmagami v sezoni, vključujoč zmago v deževnem Silverstonu, kjer je verjetno odpeljal eno svojih najboljših dirk v karieri. Rossi je imel letos nedvomno boljšo sposobnost kot Lorenzo pri prilagajanju različnim pogojem na stezi. V vsem letu je naredil le eno napako. Pred dirko v Sepangu na tiskovni konferenci ne bi smel verbalno napasti Marca Marqueza. Če bi takrat svoje misli zadržal zase, bi dirka najbrž potekala drugače. V Valencio bi morda Rossi tako prišel z bistveno večjimi možnostmi, da osvoji naslov prvaka. To bi bila dirka zgodovine. Še vedno imam teorijo. Povsem nepreverjeno in nepodprto. Rossi si je želel naslov svetovnega prvaka, da bi ga lahko posvetil svojemu velikemu prijatelju Marcu Simoncelliju. Če to drži, je edina razlaga, da so njegova čustva izbruhnila prekmalu, kar v dirkaškem športu vedno prinese katastrofo.

Če odmislimo, da Rossija njegovi fanatični navijači tretirajo kot božanstvo, ki nikoli ničesar ne naredi narobe, sem sam še vedno njegov navijač. Lorenzova osebnost me nikdar ni zares prepričala. A kadar stojim ob stezi in gledam Jorgeja, kako mirno prelaga svoj motor in brez napake opravlja svoje delo v skrajnih nagibih ter pri neverjetni hitrosti, sem vsakokrat osupel. Nihče ne obvlada motorja tako kot on. Prav tako je zanimivo, kako lahko Lorenzo odpelje popolno dirko. Kako je lahko natančen do zadnjega milimetra in kako ga nič ne spravi iz tira, čeprav ob stezi v rumenih majicah rjove na tisoče Rossijevih navijačev. Ne morem si kaj, da ga ne bi občudoval. Bolj ko ga sovražijo Rossijevi navijači, ki v njem ne prepoznavajo nadnaravnega talenta, bolj je meni všeč.

Torej zdaj razumete? Nenadoma sem navijač vseh dirkačev. Rad gledam motociklistične dirke in občudujem te fante, ki živijo svoje ekstremno življenje. Rad spremljam ves ta kaos in dramo. Je kot vojna, le brez streljanja. Običajno mi je vseeno, kdo na koncu zmaga. Zakaj bi se tresel za končni izid, če pa sam nanj nimam nikakršnega vpliva. Če bi želel imeti plemenski nagon in če bi želel biti slepo zaverovan v svoje junake, bi prenehal gledati motociklistične dirke in bi raje spremljal nogomet.