Kopitarjev dedek: V živo sem si ogledal 502 Anžetova NHL-obračuna

Na svojega vnuka sta zelo ponosna tudi Marjana in Alojz Katnik, ki ju je Anže Kopitar poklical kmalu po tekmi, že ves dan pa prejemata številne čestitke.

Marjana Katnik je danes vraževernost dala na stran in izjemoma gledala tekmo. "Občutki so res krasni in najbrž sem danes najsrečnejša babica na svetu, pa ne le zaradi tega, ker je Anže dobil Stanleyjev pokal, ki si ga je res zaslužil. Anže si je že kot otrok postavljal izjemno visoke cilje, zame takrat previsoke. Stopil je na pot, ki je bila čedalje bolj strma, ne vedno posuta z rožicami in s številnimi ovirami. Anže jih je premagal in dosegel želen cilj," je Katnikova ponosna na svojega vnuka.

Izpostavila je, da je Anže izredno delaven in ima železno voljo, vendar na svoji poti ni bil nikoli sam. Ob sebi ima očeta Matjaža Kopitarja, ki je skrbel za njegov hokejski napredek, mamo Matejo, ki mu je vedno stala ob strani, brata Gašperja, ki je s svojim smislom za humor velikokrat nasmejal Anžeta, ko je to najbolj potreboval, in dekle Ines, ki ga vedno spodbuja.

"V tej ekipi pa smo sodelovali tudi stari starši in imeli vlogo pri njegovi osebnostni rasti," je poudarila Katnikova, ki je na vnuka ponosna tudi zato, ker je kljub uspehom ostal prizemljen in skromen. Danes sta z možem prejela številne klice in sporočila s čestitkami. Najbolj pa sta bila vesela klica kmalu po končani tekmi, v katerem jima je Anže povedal, da ju ima zelo rad. Večkrat sta ga že obiskala tudi v ZDA, tokrat pa sta ostala doma, medtem ko ga starši spremljajo v ZDA.

Alojz Katnik je v živo gledal vse tekme (502), kolikor jih je Anže odigral v šestih letih v NHL. "Danes smo vsi pričakovali zmago, ampak napetost ni popustila do rezultata 4:0, potem smo si že malo oddahnili," je dejal in spomnil, da je imela ekipa kraljev v prejšnjih dveh tekmah veliko smole, tudi Anže je rahlo poškodovan. "Hotel je narediti veliko več, pa ni šlo. Je tudi utrujen, saj vsako tekmo igra več kot 20 minut in kar nekaj časa bo trajalo, da si bo spet opomogel," je ocenil.

Kdaj se bo Anže vrnil v Slovenijo, Katnikova še ne vesta. "Veselim se tudi trenutka, ko bo prinesel Stanleyjev pokal," je poudaril Katnik in pojasnil, da je prvotno nameraval odrezati steber, na katerem beleži Anžetove dosežke, in nanj postaviti pokal, vendar mora biti steber pripravljen še na drugi pokal, za katerega upa, da bo prav tako kmalu. Anžetova ekipa naj bi se namreč v prestopnem roku okrepila še z nekaterimi dobrimi igralci in bi bila lahko prihodnje leto znova blizu vrha.

Anžetove vrnitve v domovino se veselijo tudi številni njegovi sovaščani, ki so več noči prebedeli pred televizijskimi zasloni. Potem ko so bili zaradi prevelikega števila obiskovalcev primorani odpovedati organizirane oglede tekme na Placu na Hrušici, se je danes proti jutru več deset ljudi zbralo v bližnjem lokalu. Domačini so si tudi dopoldne v lokalu ogledovali posnetke zmagoslavja in nazdravljali uspehu svojega sovaščana.

"To je enkraten dosežek in vprašanje, kdaj ga bomo ponovili. Če bi bili vsi Slovenci tako ponosni na vse športnike, kot smo Hrušičani na Kopitarja, potem bi bil položaj v slovenskem športu drugačen," je prepričan Marjan Žurman. Izpostavil je, da se Hrušičani zavedajo Kopitarjevega uspeha, žal pa tega ne more reči za občinske funkcionarje, ki si niso prišli ogledat tekme. Škoda se mu zdi tudi, da občina ni pristopila k organizaciji skupnega ogleda tekme.

Jeseniški župan Tomaž Tom Mencinger je pojasnil, da se Športno kulturno društvo Hrušica, ki je organiziralo prejšnje oglede tekem, ni obrnilo nanj po pomoč. "V primeru, da bi se vodstvo Športno-kulturnega društva pravočasno obrnilo name, bi vsekakor pomagal pri iskanju in tudi dodelitvi primernega nadomestnega prostora za to prireditev v korist širše javnosti," je zagotovil.

Kot je danes poudaril Mencinger, bo občina, ko se bo Kopitar s pokalom vrnil iz ZDA, pripravila sprejem. Za zdaj se še ne ve, kdaj bo to, predvidoma pa konec julija ali avgusta, saj vsak od tekmovalcev za nekaj dni dobi pokal, da ga lahko odnese v domači kraj.