16. septembra 1993 je Rok Petrovič, izkušen potapljač, fotografiral čudovit podmorski svet v bližini Korčule. Svet, ki ga je dobro poznal kot podvodni lovec, vendar je ta šport vse bolj opuščal, saj se je oprijel podvodne kamere. V tem podmorskem raju pa ga je komaj sedemindvajsetletnega dohitela smrt.
Tekmovalni vrhunec Roka Petroviča je bila sezona 1985/86, ko je bil tako rekoč nepremagljiv serijski slalomski zmagovalec. Začelo se je na tekmi svetovnega pokala v Sestrieresu, kjer je dve leti prej osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka v slalomu, nato je z nepozabno zmago navdušil trideset tisoč gledalcev v Kranjski Gori, se povzpel na najvišje mesto odra za najboljše v Wengnu, zmagovito pot nadaljeval v Lillehammerju na Norveškem in mojstrski seriji dodal še zmago na ameriškem smučišču v Heavenly Valleyu. To je bil kompleten uspeh - z najvišjim možnim številom točk je osvojil slalomski kristalni pokal.
Roku je bila nadvse pri srcu zlasti zmaga v Kranjski Gori. Po tekmi je nanj naredila vtis zlasti podrobnost, ki je ušla vsem gledalcem. "Nikoli ne bom pozabil, kako spontano in človeško so med po zmagi pozdravili Podkorenčani - dobil sem kos domačega kruha, poljub najlepšega vaškega dekleta in čestitke najstarejšega Gorenjca, ki mi je dejal: "Rok, vesel sem, da si zmagal na mojem travniku...," se je Rok rad spominjal tega dogodka. Srečanje z vaščani po tekmi je bilo seveda po meri Rokovi pesniški duši, ki jo je bogatil tudi s kovanjem verzov.
Rok Petrovič pa ni bil samo tekmovalec svetovnega formata in v samotnih urah pesnik, ampak tudi nadvse vesten študent in nato raziskovalec. Malo pred odhodom na počitnice v zmeraj ljubo mu Dalmacijo je oddal magistrsko delo na Fakulteti za šport v Ljubljani, ki na bi ga zagovarjal po prihodu domov. Toda to delo bo ostalo le v spomin nanj. Rokovo načrtov polno življenje se je končalo v modrini Jadrana.
