Lauren Bailey, anoreksična 26-letna Britanka, je nekoč tehtala 19 kilogramov. Bolezen jo je pripeljala tako daleč, da je hodila tudi po 12 ur dnevno. Po 18 mesecih v bolnišnici je ozdravela, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati dekletom, ki se borijo z motnjo prehranjevanja.

Lauren Bailey - nekoč in danes

Ko je Lauren, ki je bila takrat stara 23 let, dosegla nevarno mejo 19 kilogramov, kar je povprečna teža petletnice, jo je mati odpeljala v bolnišnico, kjer je preživela nekaj mesecev. Povedala je, da je za priznanje, da je anoreksična, potrebovala več kot deset let. ''Vedno sem bila depresivna, trpela sem tudi zaradi motnje obsesivne kompulzivnosti,'' je povedala Lauren. ''Anoreksična sem postala zaradi stekov različnih dogodkov. V puberteto sem prišla razmeroma zgodaj, s samo devetimi leti, zato sem bila edina med sovrstnicami, ki sem se razvijala v žensko. Posmehovali so se mi, ker sem bila drugačna. Povrh vsega sem še poslušala rock glasbo in igrala kitaro.''

''Nato mi je nekdo rekel, da bi morala shujšati. Takrat sem bila stara 14 let, zato nisem zdržala na dieti. Se je pa začela moja obsedenost s telovadbo,'' je pojasnila. Začela je hoditi po 12 ur na dan, ko je bila v domači hiši, pa je krožila po sobi. Ko ni hodila, je na primer zlagala sestavljanke na likalni mizi, da bi ostala v stoječem položaju. ''Hodila sem po ulici od 6. do 18. ure in vseskozi iskala stopnice, po katerih bi se lahko vzpenjala. Še danes ne vem, kako sem zbrala moč za vse napore. Morda je šlo za anoreksični adrenalin.''

Da boleha za anoreksijo je spoznala, ko je v nekem časopisu prebrala pogovor s soprogom, katerega žena je bolestno hujšala. Mož je podrobno opisal simptome, ki jih je opazil pri soprogi. ''Ugotovila sem, da jaz počnem isto, kot ta ženska. Vedno sem mislila, da imajo drugi težave, da jaz počnem vse prav. Vsi so obsedeni s slavnimi in dietami, zato sem bila prepričana, da si vsi želijo biti taki. Enostavno nisem imela več nadzora. Ni šlo za to, da bi si želela biti suha, temveč sem želela izginiti.''

Eden najhujših dni v njenem življenju je bil, ko je padla na 19 kilogramov. Ko jo je mati pripeljala v bolnišnico, so ji zdravniki rekli, da sem v smrtni nevarnosti. ''Odpeljali so me na oddelek za motnje prehranjevanja, menili so, da ne bom preživela noči. Mama je bila zelo zaskrbljena, a nihče mi ni mogel pomagati, dokler si nisem priznala, da imam težavo.''

Med zdravljenjem v bolnišnici je pridobila nekaj kilogramov, a so se po prihodu domov problemi spet pojavili. Marca 2006 so jo s 25 kilogrami spet sprejeli v bolnišnico, kjer je ostala 18 mesecev. Tudi takrat ni želela priznati, da je anoreksična, zato je še vedno hodila po sobi, da bi porabila kalorije. Po nekaj mesecih zdravljenja pa je končno prišlo do napredka. ''Vsi, ki sem jih poznala, so normalno živeli, jaz pa sem bila v bolnišnici. Ugotovila sem, da obsesije ne vodijo nikamor. Da sem mlada in da ogromno zamujam. Pomislila sem, da tako v bolnišnici kot zunaj živim isto žalostno življenje. Vedela sem, da ne more biti slabše, zato sem se odločila, da bom skušala zaživeti normalno življenje.''

Lauren je avgusta lani odšla iz bolnišnice. Za zdaj se dobro počuti, čeprav še vedno ne želi govoriti o svoji teži. Je pa poudarila, da modni časopisi dekletom ponujajo slabo sporočilo. ''Razjezi me, ko preberem članek, da ni zdravo biti presuh, nato pa obrnem stran in zagledam oglas za shujševalne tablete.''