VIDEO: Je človek res najboljši 'detektor laži'?

Raziskave so pokazale, da človek povprečno laže skoraj dvakrat dnevno oz. v eni četrtini reakcij z drugimi. Ljudi, ki nikoli ne bi lagali, ni, prav tako ni ljudi, ki bi vedno lagali. Lažemo vsi, razlikujemo se le v pogostosti laganja in v tem, o čem, komu in kako dobro lažemo. Žal ne moremo preprečiti, da bi nam ljudje lagali, lahko pa se naučimo, kako prepoznati resnico.

Skozi preteklost so se ljudje posluževali različnih načinov in metod za ugotavljanje resnice, od vračev in božjih sodb do torture, veliko polemik sta sprožila poligraf in hipnoza. Potem pa je na televizijske zaslone prišla ameriška nadaljevanka Lie to me (Laži mi), v kateri glavni lik Cal Lightman resnico razbira s sogovornikovih obrazov. Je to res mogoče?

Dejstvo je, da serija temelji na resničnih znanstvenih odkritjih dr. Paula Ekmana, ki je resnico ugotavljal s posebnim kodnim sistemom mimike in telesne govorice. Ekman, ki ga je Revija Time leta 2009 uvrstila na lestvico 100 najbolj vplivnih ljudi na svetu, je ugotovil, da so obrazni izrazi univerzalni, torej skupni vsem ljudem po svetu. Njegova študija primitivnega ljudstva na Papui Novi Gvineji, ki ni nikoli videlo televizije ali v rokah držalo časopisa, je namreč pokazala, da kljub temu lahko s fotografij zlahka prepoznavajo razpoloženje pripadnikov drugih kultur. S tem je dokazal, da izrazi čustev niso kulturno, temveč biološko pogojeni, torej da niso pridobljeni skozi čas, pač pa so prirojeni že od rojstva.

Mikro izrazov ne moremo prikriti

Med svojim delom je odkril, da obraz lahko naredi več kot 10.000 izrazov, večina jih traja okoli dve sekundi. Ko ljudje poskušajo zakriti svoja čustva ali jih nezavedno potlačiti, se na njihovem obrazu za kratek čas – eno petnajstinko ali eno petindvajsetinko sekunde – pojavi t. i. mikro izraz. Je tako kratek, da ga lahko zgrešimo že, če samo pomežiknemo. Pove nam, da je neko čustvo prikrito, ne pove pa, kako in zakaj.

Ekman govori o sedmih osnovnih čustvih, to so veselje, žalost, jeza, strah, gnus, presenečenje in prezir. Vsako od teh čustev lahko prepoznamo po premikih določenih mišic. Ko se neko čustvo pojavi v trenutku, ko se ne bi smelo, bo dober poznavalec laži opazil, da je nekaj narobe (pravi morilec na primer ob fotografiji žrtve ne bo pokazal presenečenja, pač pa gnus, prezir ali strah).

A mikro izrazi so le eden od pokazateljev morebitnih laži. Na zlaganost izraza kažejo tudi morfološki znaki – lažje je ponarediti izraze ust kot pa izraze oči in čela (pri lažnem strahu običajno manjka premik mišic na čelu, zaigrano žalost pa prepoznamo po odsotnosti znakov na čelu, obrveh in vekah).  Potem je tu čas izraza – emocije večinoma ne trajajo dlje kot nekaj sekund. Izrazi, ki so prekratki ali predolgi, so verjetno ponarejeni (presenečenje, na primer, traja le sekundo, če je pristno). Pomembna je tudi sočasnost izrazov obraza in verbalne vsebine (pristni izrazi nastopijo nekoliko prej ali pa istočasno z verbalnimi; če se pojavijo kasneje, so verjetno zlagani). Obraz lahko ponarejen izraz izda tudi z asimetrijo. Pri asimetriji se na obeh straneh obraza pokažejo enaki znaki, le da so na eni strani močnejši kot na drugi (pri pristnih izrazih je malo asimetrije). Prav tako je indikator za ponarejene izraze odsotnost gibanja mišic, ki jih ljudje ne morejo prostovoljno premikati (predvsem okoli oči), sproži pa jih pristno čustvo (ponarejena žalost, na primer, ne vključuje dvignjenih notranjih kotičkov obrvi, ponarejen strah ne vključuje dvignjenih in stisnjenih obrvi, ponarejena jeza pa ne stisnjenih ustnic).

Koliko izda telo?

Ekman pa svojega raziskovanja ni omejil zgolj na obraz, pač pa je preučeval odzive celotnega telesa. Številni avtorji na tem področju, med njimi tudi profesor Peter Umek z ljubljanske Fakultete za varnostne vede, se strinjajo, da na laž opozarjajo tako verbalne kot neverbalne značilnosti.

Ko se zlažemo, telo odda protislovne znake. Podzavest sprosti živčno energijo, ki se odrazi s kretnjo, ki je ni mogoče uskladiti s podano izjavo. Čim močnejša so čustva, tem bolj poudarjeni so gibi. Otrok, ki laže staršem, si bo nehote pokril usta z eno ali obema rokama. Pri odraslem človeku pa se kretnja pojavi še bolj uglajeno, npr. kot praskanje ali dotik nosu. Študije so pokazale, da desničar, ki pogleda na svojo levo, ko razmišlja o odgovoru, verjetno govori resnico. Uporablja del možganov, kjer je spominski center. Če ista oseba pogleda na desno, pa se zanaša na kreativni del možganov, del, kjer si izmišljujemo zgodbice. Zato bo njen odgovor verjetno laž. Prekrižane roke ob telesu običajno pomenijo obrambno držo, stiskanje pesti pa agresivnost. Poigravanje s prsti, raznimi predmeti ali prestopanje z noge na nogo pomeni nervozo.

Lažnivec med govorom uporablja bolj splošne oznake in skope opise (ker so izmišljeni), morebitni dialekt lahko nadomesti knjižni jezik. Lažem manjkajo živost in podrobnosti, značilne za resnična doživetja. Pozorni moramo biti na spremembe višine glasu, obotavljanja in napake, glasnost in poudarke, količino govora, pogostost in trajanje premorov. Dejstvo je, da si resnične dogodke zapomnimo veliko bolje kot izmišljene. Če osebo čez nekaj časa ponovno vprašamo isto, je zelo verjetno, da se ne bo več spomnila, kaj nam je 'natvezila'.

Clinton, Nixon, Obama, O.J. ...

Poglejmo si nekaj konkretnih primerov:

Ko je nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton ljudem zatrjeval, da ni spal z Monico Lewinsky, je imel pogled usmerjen v eno smer, prst, s katerim je žugal, pa v drugo. Gre za primer, ko se človek preveč posveča besedam, ki si jih izmišljuje, in zato nima časa, da bi z njimi sinhroniziral telo. Poleg tega Clinton reče: "I did not have sexual relations with that woman" (Nisem spal s tisto žensko). Namesto da bi jo poklical po imenu, se od nje distancira z besedami 'tista ženska'.

Richard Nixon, prvi in edini predsednik ZDA, ki je odstopil, je po izbruhu afere Watergate trdil, da ni prevarant (njegove slavne besede "I am not a crook"). Ko je povedal svoje, je stopil korak nazaj. S tem je pokazal, da ne verjame besedam, ki jih je pravkar povedal.

In ko smo že pri ameriških predsednikih, ne moremo niti mimo zdajšnjega Baracka Obama, ki z iztegnjenim sredincem večkrat pokaže, kaj si misli o svojem sogovorniku. Med drugim ga je namenil svojemu tekmecu na predsedniških volitvah leta 2008 Johnu McCainu, ko je govoril o njem. Zavestno ali ne, gre za emblem, ki pomeni prav to, kar si mislimo.

O. J. Simpson je na sodišču moral nadeti usnjeno rokavico, ki so jo našli na kraju umora njegove nekdanje žene Nicole Brown in njenega prijatelja Rona Goldmana. Rokavica je bila okrvavljena, ko so jo našli, potem pa še nekajkrat zamrznjena in odmrznjena, zato se je skrčila. Ko je Simpson ob vsem tem še malo napel roko, mu seveda ni bila prav, kar je bil eden ključnih dokazov za njegovo oprostitev. Na posnetku je v trenutku, ko Simpson spozna, da mu je rokavica premajhna, na njegovem obrazu moč opaziti izraz prezira.

Tovrstnih primerov je še veliko, žal pa se z njimi lahko le poigravamo, saj niso dovolj trdni, da bi imeli dokazni namen na sodišču. Treba je tudi vedeti, da en znak za prevaro sam po sebi ne obstaja. Ni geste, ni obraznega izraza ali trzljaja mišice, ki bi nam takoj dal vedeti, da oseba laže. So samo namigi, ki čustvom ne ustrezajo in zato povzročajo 'uhajanje'. Da ga prepoznamo, sta potrebna čas in natančno opazovanje sogovornika. Poizkusite!