"Takrat se je bilo depresivno ukvarjati s to boleznijo, ker nisi videl dobrega konca"
Aids so najprej klinično opazili v ZDA v začetku 80. let. Po besedah Tomažiča, sicer strokovnjaka na področju HIV/aidsa, takrat niso verjeli, da bi lahko HIV prišel tudi v Slovenijo. A leta 1985 so se začeli prvi primeri oseb z virusom pojavljati tudi pri nas. "Takrat je bila situacija povsem drugačna, ker v rokah nismo imeli nobenih orožij. Prvo zdravilo je prišlo leta 1987, na katerega pa je virus hitro postal odporen," je začetke spopadanja s to boleznijo opisal Tomažič.
"Vsi naši bolniki so imeli kup zapletov, oportunističnih okužb, rakavih bolezni, pa tudi sam virus jih je shujšal do smrti in jim okvaril možgane. Takrat se je bilo zelo depresivno ukvarjati s to boleznijo, ker nisi videl dobrega konca pri bolnikih," je pojasnil in dodal, da je bila povprečna življenjska doba bolnika z aidsom v 80. letih dve leti.
Od smrtne obsodbe do kronične bolezni
A razvoj na področju zdravil je pripeljal do tega, da HIV pozitivni lahko danes doživijo življenjsko dobo oseb brez virusa, če jim tega odkrijejo dovolj zgodaj, ko imajo še dober imunski sistem, ter redno jemljejo zdravila. Iz smrtne obsodbe je to postala kronična bolezen. Ob začetkih spopadanja s HIV in aidsom, ko so denimo vedeli le za 15 takšnih oseb v Sloveniji, so večino bolnikov z aidsom pogosto zdravili v bolnišnici, medtem ko jih danes, ko je okoli 600 poznanih oseb s HIV, zdravijo ambulantno.
Virus, pa tudi morebitne razvade in zdravila, sicer povzročijo hitrejše biološko staranje, posledično tudi bolezni, ki so značilne za starejše. Zato aids danes ni samo infekcijska bolezen, pač pa internistična, je poudaril Tomažič in dodal, da osebe s HIV potrebujejo interdisciplinaren pristop več specialistov, ne le infektologa. "V 30 letih se je ogromno spremenilo. Nakopičilo se je ogromno znanja v virologiji, mikrobiologiji, imunologiji in tudi na sami kliniki," je povedal Tomažič.
Včasih je bil strah tako velik, da so na kliniki komaj dobili ljudi, ki bi tam delali
Medtem ko je zdravljenje bistveno napredovalo, s tem pa tudi kakovost in dolžina življenja HIV pozitivnih, pa stigma ostaja. "Pred 30 leti je bila stigma tako huda, da smo tudi na naši kliniki težko našli zdravstvene delavce, ki so se bili pripravljeni s tem ukvarjati," je poudaril. HIV pozitivni so v družbi doživljali osebno, socialno, velikokrat pa tudi profesionalno smrt. Zato so to skrivali pred vsemi, povečini skrivajo še danes, je pojasnil Tomažič. In kljub temu da to ni več smrtonosna bolezen, je socialno in družbeno še vedno zelo stigmatizirana.
Sicer je stigma manjša kot v preteklosti predvsem na deklarativni ravni, a je še vedno zelo močno prisotna v neposrednih stikih s HIV pozitivno osebo. Osebe s HIV se s stigmo še vedno srečujejo tudi v zdravstvu, denimo pri nekaterih zobozdravnikih. Ti so nedavno predlagali, da bi se HIV status ponovno zapisal na kartico osebnega zdravstvenega zavarovanja. A imajo vse osebe s HIV pri nas, ki se zdravijo, torej so jim potrdili okužbo, skupaj toliko virusa v krvi kot samo ena oseba z dlje časa trajajočo okužbo. Zato je po Tomažičevem mnenju takšen ukrep nesmiseln, poleg tega se pri nas s HIV v vseh teh letih ni okužil noben zdravstveni delavec.
Cepivo, ki bo uničilo virus, na voljo že čez nekaj let?
In čeprav danes obstajajo zdravila, ki zmanjšajo koncentracijo virusa v telesu do nezaznavnosti, pa znanstveniki še niso odkrili zdravila, ki bi virus popolnoma uničilo. Niti še ni cepiva. Tomažič je pojasnil, da v teoriji vedo, kako se tega lotiti. S protiretrovirusnimi zdravili lahko dosežejo, da se virus ne širi na druge zdrave celice, ki jim spremeni genom. Niso pa še uspeli izkoreniniti virusa iz t. i. spečih spominskih imunskih celic.
"Sedaj se išče učinkovine, ki bodo v mirujočih celicah aktivirale samo virus, ki ga bomo lahko z zdravili uničili. Mislim pa, da smo oddaljeni še pet do deset let, da bi postalo resničnost," je napovedal Tomažič in dodal, da čeprav je znanje o HIV ogromno, je iskanje zdravila še vedno velik izziv za znanost.
