V povprečju spimo skoraj dve uri manj

Direktor Inštituta Jožef Stefan dr. Jadran Lenarčič pripoveduje, da se mu še ni zgodilo, da bi spal skupaj 6 ur, podobno arhitekt Boštjan Vuga. Specialistka za medicino dela pri pregledih od pacientov pogosto sliši, da delajo včasih do dveh zjutraj, včasih do štirih, ob šestih gredo pod tuš in spet na delo. Raziskave so potrdile, da danes vsi v povprečju spimo eno do dve uri manj, kot še pred nekaj leti.

Vzorec spanja se pogosto oblikuje že v času študija, ob obisku Centralno tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani je ob 22. uri v klopeh sedelo še vsaj 100 študentov. Zdaj razmišljajo, da bi bila knjižnica odprta vso noč.

Strokovnjaki za spanje, kot je doktorica Leja Dolenc Grošelj, opozarjajo, da se v zadnjih letih srečujejo s tem, da imajo ljudje občutek, da morajo biti vseskozi priklopljeni. Težava je tudi zaradi pametnih telefonov, tablic, ki sevajo še dodatno modro svetlobo, ki tudi prebuja naše možgane. Pomanjkanje spanja lahko vodi v pozabljivost, v starosti prej do demence, vpliva na pojav možganske kapi, sladkorne bolezni, infarkta. Vsaka peta prometna nesreča se zgodi zaradi zaspanosti. Nenazadnje, tudi nesreča takšnih razsežnosti, kot je bil Černobil, se je deloma zgodila zaradi tega, ker so preizkus na 4. reaktorju opravljali ponoči.

Trend, da bi ljudje delali praktično dan in noč, je še posebej pereč na Japonskem in v ZDA, kjer je Agencija za zdravila odobrila celo posebna zdravila, stimulatorje budnosti. Kakšni so njihovi dolgoročni učinki, ni znano. Naši sogovorniki pripovedujejo, kako si pomagajo sami, od tega, da zadremajo za deset minut, do sproščanja v posebnih komorah z gosto slano vodo.

Čeprav se torej strokovnjaki strinjajo, da naj bi ljudje spali v povprečju okoli sedem, osem ur, pa je vedno več takšnih, ki spijo precej manj, pa kljub temu kar dobro funkcionirajo. Vse več ljudi tudi prisega na spanje po fazah, ki pa, zanimivo, ni prav nič novega, saj je bilo zelo značilno za ljudi, ki so živeli v času, ko še ni bilo elektrike.