Podatki za leto 2015 so strašljivi. Statistični urad RS namreč pravi, da je v tem letu pri nas zaradi samomora umrlo 425 ljudi. Kar 333 je bilo moških. Za leto pred tem so številke za spoznanje nižje, umrlo je 388 ljudi, od tega 325 moških.
Kako je bilo lani? Samomor je leta 2016 storilo 371 ljudi, 294 moških in 77 žensk. Približno 25-krat toliko oseb pa poskuša samomor narediti.
"Razmerje med spoloma se razlikuje glede na to, ali opazujemo populacijo oseb, ki so storile samomor, ali pa tiste, ki so to poskušale storiti. Na vsak ženski samomor se zgodijo približno štirje moški, med poskusi pa je drugače. Samomor poskuša storiti precej več moških kot žensk, tudi tveganje s starostjo narašča. Povprečna starost moškega, ki umre na tak način, je okrog 50 let, za ženske pa okoli 55," je povedala Saška Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki sokoordinira aktivnosti ob 10. septembru, svetovnem dnevu preprečevanja samomora.
Pomemben datum, ki ga obeležujemo od leta 2003.
A samomori niso zgolj številke in dejstva. Niso zgolj statistika, daleč od tega. Za slehernim se namreč skrivajo osebne zgodbe posameznikov, njihovih družinskih članov, prijateljev, znancev, sošolcev, sodelavcev. Ljudi, ki morajo preživeti to hudo travmatsko preizkušnjo.
Samomor tudi nikoli ni posledica enega samega dogodka ali dejavnika, temveč gre tu za skupek stvari. Duševne motnje so na primer med najpomembnejšimi dejavniki tveganja, večina oseb, ki storijo samomor ali pa to poskušajo, trpi za eno ali več duševnimi boleznimi, opozarjajo pri Svetovni zdravstveni organizaciji.
In če smo že pri tem, da samomori niso le številke, gola dejstva – letošnje geslo ob svetovnem dnevu je "Vzemi si trenutek, reši življenje". Zgodi se lahko vsakemu izmed nas, nihče ni imun. Zato je še toliko bolj pomembno, da se znamo opazovati, pogovarjati, si prisluhniti. Tako sami sebi kot tudi drug drugemu.
"Ne moremo se slepiti, da je prepoznavanje ogroženosti enostavna zadeva. Še nam, strokovnjakom, je to marsikdaj težko. Ko se človeku zazdi, da je nekaj narobe, je naša prva reakcija, da bo že šlo mimo, da ni nič. V resnici pa se prevečkrat težava le poglobi," pravi prof. dr. Onja Tekavčič Grad, specialistka klinične psihologije in strokovni vodja Posveta. "Zavedati se moramo, da ni sramotno poiskati pomoči, škoda je, če je ne poiščemo."
Tekavčič Gradova na vprašanje, kakšno vlogo imamo kot družba pri tem, da se vsako leto odloči za neizbežen izhod toliko ljudi, odgovarja: "Pri nas se visoko vrednoti to, da je človek samozadosten, sposoben sam reševati svoje težave. A moramo se zavedati, da to včasih preprosto ne gre. Sem in tja smo pač šibki in potrebujemo pomoč. Tega nas ne naučijo, in to je problem naše družbe. Vprašali ste me, zakaj imajo nekatere družbe tako visok koeficient samomorov? Tudi zato, ker se ne znamo poslušati in sočloveku ponuditi roke v stiski."
Starši, sodelavci, prijatelji in znanci, učitelji, sorojenci
Za vsakim poskusom samomora ali celo za storjenim dejanjem se skrivajo zgodbe posameznikov, ki na ta način podvomijo o vrednosti in smislu lastnega življenja. In če dokončajo samomor, to pusti neizbrisen pečat na življenju ljudi v okolici. "Občutek krivde je pri samomorih najhujša stvar od vsega. Pa čeprav nihče ni kriv. Zato je tako pomembno, da venomer poskušamo delovati preventivno. Ne le, ker gre pri vsakem samomoru za izgubo življenja, ampak predvsem zato, ker pusti takšno razdejanje v družini," pravi Onja Tekavčič Grad.
Posamezniki, ki so preživeli poskus samomora, nas lahko veliko naučijo o tem, kako pomembne so besede in dejanja drugih. Pogosto so aktivno iskali nekoga, ki bi začutil njihovo stisko in jih povprašal po tem, kako so. Življenje je dragoceno in včasih negotovo, tudi težko. Če si vzamemo trenutek časa in svojo pozornost namenimo tistemu, ki jo potrebuje, mu s tem lahko spremenimo življenje; če je takrat v stiski in razmišlja o samomoru, lahko s svojo pozornostjo spremenimo ali prekinemo tudi samomorilni proces.
Kako torej z nekom spregovoriti o samomoru? Predvsem nas ne sme biti strah pristopiti k osebi, ki razmišlja o tem, da bi končala svoje življenje. Ne glede na to, kaj ga oziroma jo je pahnilo v tako stisko. "Včasih smo dovolj le družinski člani, drugič je treba po strokovno pomoč. Ne oklevajmo pri tem. Znani rek, da je samomor dokončna rešitev trenutnih težav, še kako drži," opozarja Tekavčič Gradova.
"Pomembno je, da vsako omenjanje samomorilnih namenov vzamemo resno, sploh če tovrstne izjave prihajajo od osebe, ki ima trenutno v življenju veliko stisk in težav, je nedavno utrpela kakšno izgubo in smo pri njej opazili določene vedenjske spremembe, ki niso značilne zanjo," polaga na srce Saška Roškar z NIJZ. "Osebo direktno povprašajmo, ali razmišlja o tem, da bi si kaj naredila. Brez strahu, pri tem ne bomo sprožili samomorilnih misli. Nasprotno, osebi bomo dali priložnost, da o svojih čustvih in namenih spregovori, kar lahko deluje razbremenilno."
Pa gre pri samomorih za impulzivno dejanje? Če se že razlogi zanj kopičijo, kako je z najbolj usodno odločitvijo? Je hipna? Premišljena? "Samomor navadno ni impulzivno dejanje, četudi je morda navzven zaradi prisotnosti sprožilnega dejavnika videti tako. Gre za rezultat trajajočega in zapletenega procesa v človeku," odgovarja psihologinja Tina Podlogar.
Tabu tema – včeraj, danes, nikoli več
Resda je umrljivost zaradi samomorov v Sloveniji v zadnjih letih nekoliko upadla. Nekoliko. A prav tako je res, da je resnično škoda vsakega na ta način izgubljenega življenja. "Samomor še vedno ostaja nekakšna tabu tema, vendar se je stanje na tem področju nekoliko izboljšalo. Ljudje lažje spregovorijo o svojih težavah in tudi hitreje poiščejo pomoč. Je pa res, da se o tem še vedno težko in predvsem premalo pogovarjamo," pravi Saška Roškar.
Zapomnimo si, da trenutek časa in človeške pozornosti lahko reši življenje. Ne le 10. septembra, ko obeležujemo svetovni dan ozaveščanja o samomoru. Tudi vseh ostalih 364 dni v letu se poslušajmo, pogovarjajmo. Opazujmo. Razdrimo tabuje.
Kam po pomoč?
Najdostopnejši vir strokovne pomoči je osebni zdravnik.
Viri za informacije so tudi telefoni za pomoč v stiski:
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
116 123 – Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (skupna številka; 24 ur na dan, klic je brezplačen)
080 12 34 – TOM telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 22. uro).
V stiski lahko poiščemo pomoč tudi v eni od desetih psiholoških svetovalnic:
info@posvet.org (031 704 707)
svetovalnica@nijz.si (031 778 772)
