Pred otrokom davil mamo

Moji prvi spomini segajo v obdobje, ko sem imela štiri leta. Mama in oče se nista razumela. Prepiri in zmerjanje so bili na dnevnem redu. Oče je kot policist delal v našem mestu in bil zelo spoštovana oseba. Njegovim kolegom se niti sanjalo ni, kakšen je doma.

V cerkev nisem nikoli hodila, saj je bilo to v nasprotju z njegovim političnim prepričanjem. Nona pa je večkrat poudarila, da bi bilo dobro, če bi me vpisali k verouku. Oče tega seveda ni dovolil. Nekatere molitve sem slišala prav od babice, vendar sem bila premajhna, da bi si jih lahko zapomnila.

Sobotna mora

Neke noči se je oče pozno vrnil domov. Vsak petek se je namreč s prijatelji družil po bližnjih gostilnah. V soboto dopoldne se je zbudil še okajen. Kmalu je prišlo do hudega prepira. Bila sem v svoji sobi, ko sem zaslišala udarce in mamin jok. Stekla sem v dnevno sobo, kjer sem obstala kot okamenela.

Oče se je sklanjal nad mamo, jo davil in tepel. Ne vem kakšni so obrambni mehanizmi otroka, vendar sem stekla k očetu, pokleknila predenj in ga prosila, naj mamo pusti živeti. Ker ni zaleglo, sem začela moliti. Še danes ne vem, kako sem se spomnila molitev, ki sem jih le nekajkrat slišala pri noni. Oče se je predramil, ko me je videl klečati na tleh in med jokom moliti. Izpustil je mamo in se odmajal iz stanovanja ...