'Prebolel sem cel seznam otroških bolezni. Z menoj je vse v redu. Z mnogimi pa ni. Res želite igrati rusko ruleto?'

Thomas Breuer je zdravnik. Več kot šest let je v Nemčiji zdravil paciente, dokler ni prišel do spoznanja, da si tega ne želi početi vse življenje. Spakiral je kovčke in odšel na študij epidemiologije v ZDA. Kasneje je delal v ameriškem CDC – Centru za nadzor in preventivo bolezni, nato je bil del nemškega Inštituta za javno zdravje kot vodja oddelka za nalezljive bolezni, zdaj pa je podpredsednik dela družbe GSK, ki se ukvarja s cepivi. Družba po svetu v več kot 160 državah, dnevno ljudem "razdeli" več kot 2 milijona cepiv.

In to ne le otrokom. Breuer, s katerim smo se pogovarjali ob obisku belgijskega Wavra, kjer je eden izmed proizvodnih obratov družbe, poudarja, da je zmotno prepričanje, da so cepiva le za otroke in dojenčke, ampak je preventivno cepljenje sredstvo, ki bi ga morali skozi življenjski cikel uporabljati kot varnostni pas: "V ZDA CDC ocenjuje, da več ljudi umre zaradi bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenji, kot zaradi aidsa, raka na prsih ali prometnih nesreč skupaj. Posledice teh bolezni pa ne nosijo le bolniki in svojci, ampak se odražajo na ekonomski ravni in so breme družbe. WHO ocenjuje, da okoli 3-5 milijonov ljudi vsako leto trpi zaradi hude oblike gripe, umre jih med 290.000 do 650.000, strošek, ki ga pri tem utrpi ekonomija, pa je na sezono gripe okoli 10 milijard dolarjev. Pasavec ali herpes zoster  prav tako na leto prizadene več milijonov ljudi in samo v ZDA strošek te bolezni ocenjujejo na 300-500 milijonov dolarjev."

Medtem ko stroka trdi, da so cepiva "največji dosežek medicine", njihovi nasprotniki menijo, da je obvezno cepljenje otrok in celotne populacije eden najbolj zavajajočih izumov, s katerimi je znanosti uspelo prepričati svet …

Čista pitna voda je prvi najbolj pomemben mehanizem za izkoreninjanje nalezljivih bolezni in preprečevanje posledične smrtnosti, na drugem mestu pa so cepiva. Pred pol stoletja so bile nalezljive otroške bolezni eden glavnih razlogov, zakaj otroci niso dočakali starosti. Zato je bil primarni cilj cepiv, da se zmanjša umrljivost med najmlajšimi. Ko nam je z leti to uspelo in se je razvoj cepiv nadaljeval, pa je postalo jasno, da so cepiva sredstvo, s katerim se lahko prepreči mnoge bolezni tudi v kasnejši dobi, zato  danes vidimo naraščanje števila cepiv za odraslo in starejšo populacijo. Kar se pa tiče prepričanja, da bolezni, proti katerim cepimo populacijo, več ne predstavljajo nevarnosti, pa gre bolj za to, da smo zaradi dolgega obdobja, ko se izbruhi ne pojavljajo več – po zaslugi cepiv – že pozabili, kakšni so resnični učinski teh bolezni. Sam sem star 56 let, v mojem razredu je bil še otrok, ki je imel otroško paralizo. Današnje generacije v zahodnem svetu te izkušnje nimajo.

Kaj bi se torej zgodilo, če bi s cepljenjem prenehali?

Znova bi bili priča smrtim zaradi bolezni, ki jih danes preprečujemo s cepivi. Ker so življenjski pogoji danes precej boljši kot so bili nekoč, bi bila smrtnost seveda nižja kot pred 100 leti. Še vedno pa bi bile posledice hude. Priča bi bili temu, kar v nekaterih delih sveta še lahko vidimo. Ko potujem v Indijo, je na ulicah ogromno ljudi, ki trpijo za posledicami otroške paralize, ki je pri nas izginila. Če ne bi imeli zgodovinskih knjig in spleta, ljudje v tem delu sveta sploh ne bi več vedeli, kako je videti otroška paraliza. Odkritje tega cepiva je bil res ogromen dosežek. Podobno velja za druge nalezljive bolezni.

Nasprotniki cepiv so prepričani, da bi s temi boleznimi tudi ob izbruhu epidemije, opravil naš imunski sistem.

To je igranje ruske rulete. In jaz z življenjem svojega otroka ne želim igrati ruske rulete! Tako preprosto je. V teoriji popolnoma drži, da je mogoče otroške bolezni, proti katerim otroke cepimo, preživeti brez hujših posledic. Jaz osebno sem jih na primer imel cel spisek – ošpice, mumps, oslovski kašelj … Nič mi ne manjka. A dejstvo je, da nekaj otrok, ki te bolezni dobijo, umre ali imajo hude dolgotrajne posledice, ki jih zaznamujejo za vse življenje. Zakaj bi torej želel svojega otroka in druge ljudi izpostaviti tej možnosti?

Kako dolgo pa traja zaščita posameznika s cepivom?

Čas trajanja zaščite se med cepivi razlikuje. Hepatitis B ima zelo dolgo zaščito in nekateri, ki so bili vključeni v prvotno klinično preskušanje, so še vedno zaščiteni. Na drugi strani se virus gripe spreminja, zato je cepljenje potrebno vsako leto.  Odvisno je torej od cepiva. Za novo cepivo na trgu lahko trdimo, da ščiti le tako dolgo kot je trajalo klinično preskušanje. Na primer cepivo za pasavec ali herpes zoster, ki ga povzroča virus, ki ga v otroštvu spozna večina otrok, ko prebolijo norice, je bil testiran 4 leta, zato lahko z gotovostjo trdimo, da je učinkovit okoli štiri leta. Testno skupino sicer še vedno spremljamo in bomo na podlagi dodatnih študij sproti obveščali javnost.

Ste zagovornik cepljenja skozi celotno življenjsko obdobje. Proti čemu naj bi se torej človek cepil in kdaj?

Kot otrok naj bi dobili bazično cepivo (davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza), cepivo proti ošpicam, mumpsu, rdečkam, gripi, najstniki proti HPV, odrasli ob poškodbah dobijo nove odmerke cepiv proti tetanusu, tudi oslovskemu kašlju in davici, priporoča pa se tudi cepljenje proti gripi, pasavcu in pnevmokoknim okužbam.

Kako pogosto pa se odrasli odločajo za cepljenja?

Težava je, da odrasli cepiv sploh ne vidijo kot alternative zase. V tej populaciji je prisotna velika neobveščenost in neznanje. V primeru pasavca ljudje menijo, da je to cepivo za 80-letnike, pri čemer pa je že po 50. letu verjetnost, da bo nekdo zbolel za to boleznijo, vse večja. Zelo pomembno je izobraževanje ljudi in tukaj bomo morali vsi več storiti – države, agencije za javno zdravje in medicinsko osebje.

Prav trojici, ki ste jo našteli – državnim regulatorjem, agencijam za javno zdravje in zdravnikom, kritiki očitajo, da so del “zarote”, da želijo ljudem vsiliti cepiva, da med vsemi naštetimi vlada odnos, kjer se kujejo dobički, farmacevtska podjetja pa obtožujejo, da imajo črne fonde za kupovanje naklonjenosti pri zdravnikih.

Z regulatorji imamo tesen odnos, vendar gre za reguliran odnos. Podobno je z agencijami za javno zdravje, za katere je pomembno, da o naših cepivih vedo toliko, kot mi sami. Obveščeni morajo biti seveda tudi zdravniki. Kar se tiče očitkov o črnih fondih, pa smo že pred tremi leti odločili, da ne plačujemo zdravnikom, da govorijo o naših izdelkih. Verjamemo, da je to prava pot.

Kako pa so pomisleki javnosti, očitki in teorije zarot spremenili industrijo cepiv?

Seveda je to prineslo spremembe. Zakonodaja je vedno odsev razmišljanja družbe. In bolj zahtevna in informirana kot je družba, ostrejša je regulacija. Regulacija se je povečala, naredili smo na stotine dodatnih testov, objavili klinične protokole, rezultate raziskav, zavezali smo se, da objavimo vsa testiranja, pa naj bo rezultat pozitiven ali negativen. Dejstvo je, da ima anticepilni lobij svoj vpliv, težava, ki je s tem povezana, pa je, da postavljajo številne zavajujoče in povsem neresnične trditve. Pred kratkim so v Indiji objavili, da smo iz poročila o varnosti izdelkov izvzeli par primerov, kar seveda ni bilo res, ampak to po kanalih anticepilnega lobija potuje kot požar. In na to moramo odgovarjati.

Kako pogosto pa se vključujete v te debate?

Veliko več kot to, da ponavljamo dejstva, ne moremo storiti. Se je pa družba odločila, da financira raziskavo, ki preverja, zakaj so ljudje tako dovzetni za teorije zarot ravno, ko gre za cepiva, o katerih so razmišljanja pogosto povsem neracionalna. Mislim, da je pomembno, da to razumemo.

Velik del nasprotnikov cepljenja predstavljajo izobraženi, zvezdniki …

Res je, to popolnoma drži, čeprav si tega ne znam razlagati. Mislim pa, da je tudi znotraj nasprotnikov cepljenja veliko razlik. Ena skupina je predvsem oportunistična. Stavijo na to, da so drugi cepljeni, zato se tveganja ne bojijo, še pogostejši pa so tisti, ki verjamejo različnim neresničnim trditvam. Je pa skepticizem res zelo razširjen. Pred kratkim sem bil na počitnicah v Španiji in sem se odločil za učenje tenisa. Prvo vprašanje mojega učitelja je bilo, ali naj cepi otroka ali ne. Sam mislim, da mnenja ljudi, ki so že del anticepilnega lobija, enostavno ni mogoče spremeniti. Moramo pa ogromno narediti za to, da ljudje, ki iščejo informacije o cepivih, pridejo do strokovnih in resničnih podatkov, ne pa, da na njihovo mnenje vplivajo lažne informacije.