FIT 24UR

Ljudje, ki ljubijo samoto, in ljudje, ki so vanjo pahnjeni: introvertiranost, sramežljivost ali socialna fobija?

Ljubljana, 07. 03. 2016 08.16 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 16 min
Avtor
Jasna Simončič
Komentarji
131

Če je posameznik v družbi bolj tiho, to še ne pomeni, da je depresiven. Lahko je introvertiran - na voljo ima omejeno količino energije, ki mu jo druženje črpa, povrne si jo lahko le v samoti. Lahko je sramežljiv – strah ga je, da bi se osramotil, zato je zadržan. Lahko pa trpi za socialno fobijo. Kdaj gre za osebnostno lastnost in kdaj za motnjo, ki bi jo morali zdraviti?

Za socialno anksioznostjo trpi veliko ljudi, približno 11 odstotkov, a marsikdo ne ve, da ta motnja sploh obstaja. Takšnega posmeznika pogosto po krivem označijo za introvertiranega, nedružabnega ali celo "ljudomrzneža".
Za socialno anksioznostjo trpi veliko ljudi, približno 11 odstotkov, a marsikdo ne ve, da ta motnja sploh obstaja. Takšnega posmeznika pogosto po krivem označijo za introvertiranega, nedružabnega ali celo "ljudomrzneža". FOTO: Thinkstock

Ljudem, ki uživajo v samoti in pogosto potrebujejo čas zase, pogosteje raje prisluhnejo, kot glasno govorijo, namesto druženja s prijatelji izberejo branje knjige ali samoten sprehod, družba pogosto prilepi etiketo: nedružaben, sramežljiv, skratka: nenavaden.

Ideal predstavlja živahen, od energije prekipevajoč posameznik, ki blesti v navezovanju stikov in lahkotnem kramljanju z drugimi. Posameznik, ki je v družbi ljudi sproščen in zabaven. Toda vsi vemo, da smo različni, imamo različne osebnostne lastnosti. Prav zaradi tega je svet tako zanimiv, ker je poln raznolikih posameznikov, ki sestavljajo pisano celoto. In v tej pisani celoti je razpon osebnosti zelo širok.

Carl Jung je leta 1921 z namenom ločevanja med tipom osebnosti, ki se počuti bolj povezanega s svojimi notranjimi mislimi in tipom osebnosti, ki se bolj osredotoča na zunanji svet, vpeljal pojma introvertiranost in ekstravertiranost.

Ekstravertirana oseba črpa energijo iz interakcije z drugimi ljudmi, introvertiranim pa ta interakcija energijo črpa. Ekstravertiran posameznik se, ko je sam, počuti osamljenega ali mu je dolgčas, introvertirana oseba pa samoto nujno potrebuje, da napolni baterije.
Posameznik pa ni le ali ekstravertiran ali introvertiran, spekter osebnostnih lastnosti je večji, gre za skrajna konca iste palice, na enem je človek, ki ne prenese biti sam, ki mu je neprijetno, če več kot pol ure ni obdan z drugimi; na drugem koncu pa človek, ki ga druženje in kramljanje tako izčrpa, da več kot pol ure ne more biti v družbi. Vmes je milijon odtenkov in le redko se posameznik umesti na skrajni konec te premice. Pogosto smo nekje vmes, včasih uživamo v druženju z drugimi, včasih pa potrebujemo čas le zase.

Tisti, ki so točno vmes, pa so ambiverti, saj se ne morejo opredeliti ne za eno ne za drugo opcijo.

Vam druženje z ljudmi energijo da ali vam jo odvzame?

Ekstravertiran posameznik doseže zadovoljitev preko objektov, ki so zunaj njega, uživa v komunikaciji in druženju z drugimi ljudmi, je zgovoren, odločen, družaben. Energijo si napolni tako, da se obda z drugimi ljudmi. Uživa v času, ki ga preživi z drugimi in manj, ko je sam, takrat se pogosto dolgočasi ali počuti osamljenega. Torej: ekstravertirana oseba črpa energijo iz interakcije z drugimi ljudmi.

Tudi introvertiran posameznik se rad druži, ni antisocialen ali sramežljiv, nikakor ni kakšen ljudomrznež. A za razliko od ekstravertiranega mu z druženjem energija odteka, druženje ga izžema. Najlažje razumemo, če si predstavljamo, da ima za druženje z ljudmi na voljo omejeno količino energije, ki se z vsako interakcijo zmanjša. Obnovi si jo lahko le v samoti. Z veseljem se druži, a če nekaj časa preživi z ljudmi, potrebuje toliko več časa zase, da si jo spet povrne.

S sramežljivostjo ta osebnostna lastnost nima nobene zveze.

Razlika med osebnostnima tipoma je torej v tem, kaj jih napolni z energijo - druženje ali samota.

Introvertirana oseba se lahko z energijo napolni le v samoti.
Introvertirana oseba se lahko z energijo napolni le v samoti. FOTO: Thinkstock

Introvertirani uživa v času, ki ga ima le zase. Tako (in le tako) si napolni baterije

Introvertiranost je osebnostna lastnost, takšni ste prišli že na svet. Z odraščanjem ste ugotovili, da po druženju s prijatelji ali delovnem dnevu potrebujete nekaj časa zase, da napolnite baterije in naberete moči za nove družbene interakcije.

Vaša družbena energija je omejena, in svojo zalogo skrbno čuvate. 

Morda raje kot glasno zabavo izberete branje knjige doma na kavču. Ste radi sami, a niste osamljeni. Prej se osamljeno počutite v družbi, kot kadar čas preživljate sami s sabo. Ne le, da v tem uživate, to je za vas nujno za normalno delovanje. V druženju s prijatelji uživate, a potem potrebujete dan, dva, teden zase, da obnovite moči.

Nenehna zahteva po interakciji, druženju, lahko introvertiranega pripelje do tega, da se mu 'strga'. A to je normalno, takšni ste, s tem ni nič narobe, to je le vaš način življenja. Ne vpliva na kakovost vašega življenja, srečni ste isto kakor izjemno družabni ekstravertirani ljudje.

Introvertirana oseba se ne odpove druženju zaradi tega, ker bi se ga bala, temveč ker potrebuje svoj mir, da se poveže s sabo, da se posveti sebi. In to je popolnoma v redu.

Ne, introvertiran posameznik se ne boji ljudi, ni sramežljiv, ni nedružaben, ni žalosten in ni depresiven

Družba introvertirane pogosto vidi kot žalostne. A je to daleč od resnice, poleg tega pa vase zaprti ljudje posedujejo mnogo lastnosti, ki bogatijo ne le njih same, temveč celo družbo. Ne potrebujejo nenehnega dogajanja. Imajo močne sposobnosti koncentracije in se raje potopijo v eno nalogo, kot da jih opravljajo več hkrati.

Introvertiran posameznik resnično sovraži kramljanje, ker terja preveč energije, ki je nima neomejeno, in jo raje nameni pomenljivejšim pogovorom.
Za takšno osebo družbene situacije hitro predstavljajo preveč dogajanja, preveč je različnih dražljajev in zvokov. Lahko se zdijo sramežljivi, ker so tišji in zadržani, a ne gre za sramežljivost. Skupinske debate opazujejo z zanimanjem, a raje opazujejo, kot da bi se vključili vanje.

Ne gre za to, da bi bili tihi, mirni, ali da ne bi upali spregovoriti. Ne, precej bolj preprosto je: če menijo, da nimajo povedati ničesar, kar bi pogovoru dodalo težo ali ga obogatilo, torej če se jim ne zdi, da bi bil njihov prispevek pomenljiv, ne rečejo ničesar. Govorjenje zaradi govorjenja samega dojemajo za nepotreben in nesmiseln hrup.

Veliko razmišljajo in manj govorijo, ne čutijo potrebe po nenehnem govorjenju, svoja čustva držijo zase. Premislijo, preden spregovorijo in so bolj introspektivni.

Čeprav introvertirane osebe potrebujejo več samote, je popolnoma napačno misliti, da so antisocialni. Socialne interakcije samo uživajo na drugačen način kot ekstravertirani posamezniki. Gre za osebnostno lastnost oziroma drugačne načine interakcije z ljudmi. Oba pola sta popolnoma enakovredna, svet pa potrebuje različne ljudi, ki sestavljajo pisano in popolnejšo celoto.

Introvertiranost in sramežljivost sta torej popolnoma ločena pojma, introvertiran posameznik ni tudi sramežljiv, čeprav ga družba pogosto dojema in označi za takšnega. Lahko pa seveda je oboje, a to nikakor ni pravilo.

Zelo velika razlika je v tem, ali ste sami, ker vam je tako najbolj všeč, ali pa zaradi tega, ker se bojite obsojanja drugih.

Skoraj vsak je že kdaj zardel ob simpatiji

Večina ljudi vsaj občasno občuti sramežljivost. Pravzaprav so zelo redki tisti, ki je v življenju še niso izkusili. Samo pomislite, kako ste zardeli, ko je mimo vas prikorakala vaša simpatija ali kako se vam je zatresel glas, ko ste morali prestaviti seminarsko nalogo pred celim razredom.

V takšnih primerih govorimo o situacijski sramežljivosti, kar pomeni, da vas je strah le v določenih okoliščinah. Najbolj tipične situacije, ki sprožijo tovrstno sramežljivost, so tiste, ki zadevajo osebe, ki so nam nadrejene oziroma jih vidimo kot avtoritete (učitelj, šef, nadrejeni, višji uradniki ...) in pa seveda v situacijah z osebami, ki so nam všeč, torej v romantičnih okoliščinah. Pogosto tudi ko moramo prevzeti ali izkazati pobudo, spregovoriti v večji skupini ali pa moramo začeti z družbeno akcijo v nestrukturirani, torej nam neznani situaciji, ali z neznanimi ljudmi. Ta sramežljivost se izraža v mislih, čustvih in telesu.

A tu bomo govorili o trajnejši sramežljivosti, ki ni vezana le na točno določene okoliščine.

Glede sramežljivosti se sicer v znanstvenih krogih krešejo mnenja, nekateri jo vidijo kot osebnostno lastnost, drugi pa kot motnjo. Lahko bi rekli, da če se izraža v blažji obliki in ne ovira doseganja naših zastavljenih ciljev in želja, da jo lahko dojamemo kot osebnostno lastnost. Ko pa začne v večji meri vplivati na naše življenje, ko nam onemogoča početi, kar želimo, govorimo o motnji.

Introvertirana oseba se ne odpove druženju zaradi tega, ker bi se ga bala, temveč ker potrebuje svoj mir, da se poveže s sabo.
Introvertirana oseba se ne odpove druženju zaradi tega, ker bi se ga bala, temveč ker potrebuje svoj mir, da se poveže s sabo. FOTO: Thinkstock

Kaj torej je sramežljivost?

Sramežljiva oseba se čezmerno in pretirano obremenjuje z vprašanjem, kako jo vidijo in presojajo drugi. Boji se, da bi se svojimi besedami in/ali dejanji osramotila, osmešila pred drugimi. Zaradi tega občuti tesnobo, zadržanost in je redkobesedna, nervozna, nemirna.

Skrajno sramežljive pri tem spremljajo tudi telesni simptomi, kot so zardevanje, potenje, razbijajoče srce, nemiren želodec, negativni občutki o samih sebi, skrbi o tem, kako ga bodo drugi videli in dojeli.

Sicer čutijo željo po druženju, a hkrati čutijo napetost in neugodje. Počutijo se nerodno, lahko se potijo in zardevajo. Želijo se povezati z drugimi, a ne vedo, kako naj se vedejo, kaj naj govorijo, da ne bi izpadli v slabi luči, so živčni ali plašni.

Težko govorijo z ljudmi, ki jih ne poznajo dobro ali jih sploh ne poznajo, a to ni nemogoče. Težko spregovorijo v skupini ljudi. A kljub vsemu imajo mnogi sramežljivi ljudje izjemno dobre prijatelje, uživajo v družabnem življenju ter najdejo načine, kako zaobiti sramežljivost zaobiti. Lahko so srečni.

Sramežljiva oseba se pretirano obremenjuje z vprašanjem, kako jo vidijo in presojajo drugi in se boji, da bi se osmešila pred njimi.

Čeprav je za sramežljivega človeka ta lastnost lahko naporna, saj v mislih nenehno secira svoja dejanja in to, kako ga dojema svet, je to pravzaprav lahko dobra lastnost, saj se tako trudi biti najboljša verzija sebe, razmišlja, kako bo v svetu pustil le najboljši vtis.

Lahko bi rekli, da je blažja sramežljivost osebnostna lastnost, a ko nam ta začne predstavljati oviro, ko preveč analiziramo vsako svoje dejanje in smo ves čas prepričani, da smo se osramotili, nas to lahko paralizira, tako da lahko govorimo o motnji.

Vprašanje, ki vzbuja strah in trepet: Zakaj si tako tiho?

Družba pogosto privilegira ekstravertiran tip osebnosti in obsoja posameznike, ki se raje, kot da govorijo, potapljajo v svet svojih misli. Zato introvertirane in sramežljive osebe pogosto čutijo pritisk po biti bolj zgovoren. Včasih torej tak posameznik pritisk vrši nase, včasih pa ga nanj (pogosto ne namenoma) z opazkami vršijo drugi.

Naj gre za introvertiranega ali sramežljivo osebo, ni hujšega vprašanja kot: Zakaj si tako tiho?

Introvertiran posameznik resnično sovraži kramljanje, saj izčrpa preveč energije, ki je nima neomejene zaloge, in to za namen, ki se mu tega ne zdi posebno vreden (energijo raje troši za pomenljivejše pogovore z ljudmi, ki so mu blizu). Zato bo na takšno vprašanje težko našel kakšen odgovor.

Sramežljivemu človeku pa tako potrdite domnevo, da ga ves čas opazujete in presojate in tako v njem povzročite še hujšo zadrego, nelagodje, strah, rdečico, paniko. Če to storite v družbi več ljudi, še toliko huje. V dobro vsem, ki so bolj tihe narave, ne sprašujte jih, zakaj je temu tako. Saj že sami vedo, da so tiho, ker to poslušajo že vse življenje. Kakor da bi bilo biti tiho nekaj slabega – ravno nasprotno, v hrupnem svetu je molk pogosto zlato. Nihče ne očita sodelavcu, ki nenehno kramlja in moti delovni proces. Nihče ne očita nekomu, ki nenehno skače v besedo, preglasi vse ostale, ni tiho dovolj časa, da bi lahko komu zares prisluhnil. Očitka je vse prepogosto vreden tisti, ki preden kaj reče, premisli, ali je to, kar bo povedal, res tehtno, ali je morda tako nepomembno, da je vseeno, če ostane tiho.

Če izpostavite tišino teh oseb, bodo še bolj nervozne in nesamozavestne. Če jih želite slišati, jim postavite konkretno vprašanje, na katerega bodo lahko odgovorile. Vljudnostno kramljanje jim je izjemno mučno in jemlje veliko preveč energije.

Sramežljive osebe imajo rade druženje in pogovore, a imajo težave z začenjanjem pogovorov in kramljanjem. Ko jih boste enkrat pripravili do govorjenja o temi, ki jih zanima, lahko, da vam bo kmalu žal, saj ne bodo nehale govoriti.

Če se sramežljivost stopnjuje v resnejšo obliko, lahko postane motnja, ki jo označujemo s pojmom socialna anksioznost ali fobija.

Le sramežljivost ali socialna fobija?

Socialna anksioznost oziroma socialna fobija je motnja, ki jo mnogi opisujejo kot "pomanjkanje samozavesti na steroidih". Posameznik občuti neznosen, neizmeren in neobvladljiv strah pred tem, da bi se ponižal ali osramotil pred drugimi. 

Sicer so tudi mnenja o tem, ali sta sramežljivost in socialna fobija le dva pola iste lastnosti ali pa gre za dve različni zadevi, deljena. Mnogi menijo, da je socialna fobija skrajna oblika sramežljivosti. Sramežljivi ljudje namreč lahko razvijejo socialno fobijo, a to seveda ni nujno.

Raziskave kažejo, da naj bi za socialno anksioznostjo trpelo 11 odstotkov ljudi.

Takšen posameznik se v vsakdanjih družbenih situacijah čezmerno zaveda svojega vedenja, besed, in jih analizira.

To mu povzroča tesnobo, ki je intenzivnejša in bolj vztrajna kot sramežljivost, traja več ali manj ves čas. Prestopi v kronični strah pred tem, da nas drugi nenehno opazujejo, sodijo, kritizirajo, ocenjujejo.

Takšne posameznike je mnenja in morebitnega obsojanja drugih strah do te mere, da lahko doživljajo napade panike.

Socialna anksioznost je nenehen neznosen in neobvladljiv strah pred tem, da bi se ponižali ali osramotili pred drugimi. Je kronični strah pred tem, da nas drugi nenehno opazujejo, sodijo, kritizirajo, ocenjujejo.
In ne gre le za čas, ko so dejansko obdani z drugimi ljudmi. Če vedo, da jih čez nekaj dni ali tednov čaka družabni dogodek, lahko razmišljanje o udeležbi na tem dogodku povzroči zaskrbljenost in tesnobo že več dni, preden nastopi sam dogodek.

Po dogodku pa posameznik analizira vsako svojo besedo in dejanje, za katerega je prepričan, da ga je storil narobe, da se je z njim osmešil. To mu še več dni ali tednov po dogodku povzroča občutke sramu in depresijo.

Posameznik, ki trpi za to motnjo, predvideva, da bodo ljudje na vsakem koraku opazili njegove slabosti, pomanjkljivosti, nerodnosti ter da ga bodo ignorirali, kritizirali, zasmehovali, zavrnili, ker se ne obnaša primerno. To pa lahko vodi v osamitev in osamljenost.

Takšna oseba nenehno analizira in v mislih ponovno predvaja preteklo vedenje v družbi, besede, se kritizira, si očita in se – "mrcvari". Še več, prepričana je, da drugi to tesnobo opazijo in jo obsojajo ter jo kritizirajo še zaradi tega. Za vsakim vogalom jo čaka obsojanje, zato se v njenih mislih pogosto poraja vprašanje, zakaj sploh stopiti iz hiše. In strah ter tesnoba ji pogosto res preprečita, da bi šla.

"Velikokrat ljudi, ki se v socialnih situacijah ne znajdejo najbolje, označimo za "zaprte vase". Ne razumemo, da ti ljudje morda v sebi zelo trpijo in se socialnih situacij bojijo, saj zanje predstavljajo čustven napor, ki si ga nekdo brez socialne fobije ne more niti predstavljati," na svoji spletni strani pojasnjuje Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM.

Socialno anksiozni ljudje lahko že več tednov pred družabnim dogodkom, ki se ga morajo udeležiti, čutijo tesnobo.
Socialno anksiozni ljudje lahko že več tednov pred družabnim dogodkom, ki se ga morajo udeležiti, čutijo tesnobo. FOTO: Thinkstock

Strah postane motnja, ko zaradi njega ne moremo več normalno delovati

Večina izmed nas vsaj občasno občuti strah, živčnost in zaskrbljenost v odnosu do drugih ljudi (morda do nadrejenih, ali ljudi v nerodnih, žalostnih, tragičnih situacijah, do simpatij in podobno). Zdi se nam, da bomo storili nekaj, s čimer se bomo osramotili. Vse to je do neke mere normalno. Toda ko strah zavzame takšno razsežnost, da resno škoduje ali celo uniči našo zmožnost interakcije z drugimi, govorimo o družbeni fobiji oziroma o socialni anksioznosti.

Strah pred ljudmi torej postane duševna motnja takrat, ko zaradi njega ne moremo več normalno funkcionirati oziroma takrat, ko zaradi tesnobe in drugih simptomov ne moremo več opravljati vsakodnevnih opravkov, imamo težave pri izvrševanju nalog na delovnem mestu ali v šoli in načrtno usmerimo svoje dejavnosti tako, da se izognemo vsem potencialno neprijetnim situacijam.

Posamezniki izkušajo tudi napade panike – obdobje intenzivnega strahu, ki nenadoma izbruhne in se kaže v povišanem srčnem utripu, trepetanju, zasoplosti, dušenju, vrtoglavici in slabosti.

Takšni posamezniki pri vsakdanjih aktivnostih trpijo tako močno tesnobo, da jih ta prisili v izogibanje dejavnosti, katerih del bi želeli biti, a jih strah ohromi.

Ena izmed najbolj negativnih posledic za življenje posameznika s to motnjo so izgubljene priložnosti, saj se pogosto odreče svojim sanjam, ker so povezane s premagovanjem preveč strahov, oziroma se odloča na podlagi tega, kar mu bo prineslo najmanj tesnobe in ne, kar ga zares veseli in kaj bi zares rad počel.

Fizični simptomi, ki pogosto spremljajo socialno fobijo, vključujejo pretirano zardevanje, pretirano potenje, tresenje, razbijanje srca in slabost.

"Kljub temu, da za to obliko anksioznosti trpi veliko ljudi, marsikdo sploh ne ve, da socialna fobija obstaja. Ljudi s socialno fobijo zato družba pogosto po krivem označi za introvertirane, sramežljive in nedružabne, čeprav so v nasprotju s tem po značaju lahko povsem zabavni, prijetni, pozorni in sočutni ljudje, ki pa so zaradi simptomov socialne fobije pri vzpostavljanju stikov z drugimi lahko zelo ovirani. Zaradi slabega poznavanja te motnje včasih niti ljudje s socialno fobijo ne vedo, za čim pravzaprav trpijo. Prav zato je pomembno, da motnjo prepoznajo in poiščejo ustrezno terapijo, saj se da tudi socialno fobijo uspešno zdraviti. Kot pri večini anksioznih motenj tudi pri zdravljenju socialne fobije uspešno deluje kognitivno-vedenjska terapija (KVT)," pojasnjujejo v društvu DAM.

Za diagnozo socialne anksiozne motnje morajo biti simptomi prisotni dalj časa (šest mesecev ali več) in tako zelo izraziti, da povzročajo pomembne stiske ali nezmožnost za normalne vsakdanje dejavnosti, pojasnjujejo na Inštitutu za razvoj človeških virov.

Introvertiranost, sramežljivost in socialna fobija niso nujno povezane

Čeprav so mnogi, ki trpijo za socialno anksioznostjo, sramežljivi, to ni pogoj zanjo. Prav tako so lahko socialno anksiozni tudi ekstravertirani ljudje. Lahko so tudi sramežljivi.

Ekstravertiran človek je lahko v družbi zabaven, zgovoren, se zdi sproščen, a ko pride domov, še dolgo analizira vsako svoje dejanje in ugotavlja, ali se je osmešil ter ali ga drugi obsojajo. Lahko kdaj raje na kakšen dogodek ne gre, čeprav si tega strašansko želi, a ga je preveč strah.

Mnogi pa se zaradi premagovanja strahu in sramu zatečejo k zlorabi opojnih substanc, ker se potem lažje vključijo v družbo.

Da bi premagali ali omilili strah, si mnogi "pomagajo" z alkoholom, saj tako postanejo manj sramežljivi, manj se obremenjujejo s tem, kako jih dojemajo drugi in se lažje sprostijo. To seveda ni rešitev, saj tovrstne substance samo začasno omilijo simptome, ne odpravljajo pa vzrokov težav.

Za socialno anksioznostjo trpijo tisti, ki so v središču pozornosti

S socialno anksioznostjo se spopada mnogo ljudi, tudi takšnih, za katere tega ne bi mogli ugotoviti na prvi pogled. Tudi med vašimi prijatelji je zagotovo kdo takšen, saj se procesi dogajajo globoko v posameznikovi notranjosti. Človek je lahko v družbi zgovoren, pa se bo potem doma še več dni ali mesecev obremenjeval, kaj vse je rekel, ali se je z besedami osramotil in podobno.

S socialno fobijo se borijo tudi taškni ljudje, katerim tega ne bi pripisali. Med njimi je tudi slavni igralec Johhny Depp.
S socialno fobijo se borijo tudi taškni ljudje, katerim tega ne bi pripisali. Med njimi je tudi slavni igralec Johhny Depp. FOTO: AP

Med ljudmi, ki se borijo z anksioznostjo, je tudi Johnny Depp. Na prvi pogled ne bi rekli, saj je ves čas na očeh javnosti in ne more postati neviden. S to motnjo se spopada tako, da sledi tehnikam sproščanja, poleg tega pa je obdan s skupino terapevtov, ki mu pomagajo pri soočanju s tesnobo. Zaradi njegovega strahu javnost in mediji pogosto govorijo o njegovi ošabnosti, nesramnosti, a predstavljajte si, kako izjemno težko mora biti, da je tvoje poslanstvo, v katerem blestiš, ravno takšen poklic, ki ne bi mogel biti bolj v nasprotju s tvojim čustvenim življenjem. Depp je dokaz, kakšno moč ima volja in dobra terapija.

Ker se igralci namerno izpostavljajo na odru, je mnogim nerazumljivo, da bi takšni ljudje lahko bili sramežljivi ali pa bi trpeli za socialno fobijo. A pravzaprav ni presenetljivo, še več, zelo razumljivo je: gre za poklic, kjer nisi ti, kjer na odru postaneš nekdo drug, pod drobnogledom nisi ti, ampak tvoj lik. Pravzaprav ni presenetljivo, da si anksiozna oseba izbere kariero igralca, saj je tako njegov poklic biti nekdo drug.

A takoj, ko stopi z odra, je spet on sam in takrat se tesnoba vrne.

Deppu to, da se pojavi v javnosti in odgovarja na intervjuje, predstavlja ogromno muko.

Ima pa ta privilegij, da mu ne manjka finančnih sredstev. Tako je obdan z ekipo terapevtov, ki ga spremljajo tudi na prizoriščih snemanja, kjer mu svetujejo, kako naj obvlada tesnobo, ko ta napade. Strokovnjaki mu pomagajo, da spremeni svoj način mišljenja, da se lahko prebije čez dan, med tem ko sicer dela, kar ima najraje na svetu.

Je pa dober vzornik za vse, ki trpijo za socialno anksioznostjo, saj je uspel uresničiti svoje sanje kljub motnji in se z njo vsakodnevno sooča, kar je seveda daleč od enostavnega.

Tesnoba lahko prizadene vsakogar, ni pa zato treba, da prevzame nadzor nad vašim življenjem.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (131)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Mejduš
08. 03. 2016 12.19
+3
Jaz mislim pač tako je če si dovol trden in če nimaš druzega kakor kaj za priživeti se še zmerom lahko pobereš če si samski ,hudo je če imaš otroka da nimaš mu kaj usta dati ki te milo gleda,to je najtežje,ki te lahko zlomi.
nevica
08. 03. 2016 15.15
+7
To zahteva veliko energije, vendar ljudje, ki imajo otroke imajo večji motiv za preživetje, če jih za otroke resnično skrbi, od tistih, ki so samski in se jim zdi, da jih nihče ne potrebuje. Vedno je treba pogledati dobre in slabe plati ene ali druge situacije. Vedno ima človek na izbiro, da obupa ali pa se bori in tudi zmaga.
resslovenka
08. 03. 2016 10.43
+17
Spadam v krog introvertnih ljudi. Ne maram trčarskih in praznih ljudi, ki hočejo ugajati za vsako ceno. Srečamo jih vsak dan na vseh področjih v stilu ...važno je biti opažen in pomeben. V bistvu se mi zdijo kot draga embalaža s ceneno vsebino in celo brez nje. Z lahkoto shajam brez takih extrovertirnežev. Življenje premore toliko lepih stvari, brez nepotrebne navlake. Če le to opazimo in cenimo. Je pa tole odličen članek. Resnično.
hotchilipoper
08. 03. 2016 08.20
+12
Ni dela,ni družbenega življenja,ljudje se zapirajo vase,delajo samomore,ampak državnih organov to ne zanima,ker oni živijo čist v drugem svetu
PadliAngel
07. 03. 2016 21.45
+18
Čedalje več bo samskih ljudi, ker nas življenje enostavno v to prisiljuje. V Nemčiji, Angliji je že skoraj vsak 4 samski. Vem, da to ni glih dobro ampak časi in vrednote se zelo spreminjajo.
kundalinigirl
07. 03. 2016 22.12
+19
Na Japonskem je šele veliko samskih,samo tam ni to čudno. Drugače pa boljše biti samski/a,kot v slabi,toksični vezi z nekom,samo da nisi samska/ki. ;) Jst sem samska,pa mi ni nič hudega,nimam se za neko ekstravertirano osebo,imam svoj krog ljudi,včasih mi pa tudi paše da sem sama doma s sabo. Takrat pač preberem kakšno dobro knjigo od Murakamija,delam yogo. ;) Drugače pa če si introvertiran/na še nisi ljudomrzneš ali depresivna/ven.
komir10
07. 03. 2016 22.37
-7
nemojte
07. 03. 2016 22.58
+8
zloslovce
07. 03. 2016 19.23
+11
drzi kot pribito
Ov3r9000
07. 03. 2016 19.09
+28
Pozabili ste omeniti da je ekstrovertiranost pretežno zahodna družbena norma, na vzhodu je intovertiranost bolj zaželjena. Drugače pa vsebinsko ok članek.
Tinito Castro
07. 03. 2016 19.07
-8
Kake neumnosti pišete? Introvertiran, ljudomrznež, depresiven...Sam delam z veliko ljudmi naenkrat in sem preprosto tiho, ker posluam kake klobassajo nekateri, predvsem 25-30 letniki. Ljudje so vedno bolj glupi in prazni. Zato sem raje tiho, kot da blebetam tja v tri dni, da me imajo za zabavnega.Kateri kvazi psiholog vam je spesnil tale članek? Sicer pa: če si v samoti ni nujno da si osamljen....Nasprotno, užitek je nepreccenljiv...
platon26
07. 03. 2016 21.15
+27
Na žalost ne znaš brati oz dojeti prebranega! Še 1x počasi čez besedilo!
Eurojackpot
07. 03. 2016 18.57
+9
Ta svet je narejen za ekstrOvertirane. Tako pravi Susan Cain v knjgi Tihi. Odlično branje za introvertirane.
srecnii
07. 03. 2016 18.07
+26
Članka nisem bral, povem lastne izkušnje, pred časom nisem videl nobene rešitve, zato sem mislil narest temu konec. To je tist konec, ko nas vseh nekoč čaka. Doktor in ostali mi niso znali pomagat. Moram reči, da taki znajo samo še situacijo poslabšat, da človek nekega dne res tisto naredi. Zato sem sklenil, da si sam pomagam, s pomočjo dobrih ljudi izven zdravstva, znebil se težav, začel živet zdravo, gibanje v naravi, poslušam sebe, ne oziram se ne druge, ker ti taki samo škodujejo....lahko rečem, da sem ogromno napredoval in misel o tistem, da bi še kdaj poskušal so pozabljeni trenutki. Nikoli ne bom več tako na dnu, kot sem bil, ker mi noben ne more več tako škodit, kot nekoč. Ves tist negativizem znam obrnit na boljš, pozitivne stvari pa so že po sebi samoumevne. Łahko bi še pisal, ampak zaenkrat samo toliko....
nevica
08. 03. 2016 15.11
Izbral si slabega doktorja. Slabih je veliko. Človek mora izbrati zdravnika, ki mu lahko zaupa - se takoj vidi ali prideš z vero v boljše čase domov od njega ali pa še bolj preplašen. Vseeno, tudi če jih zamebnjaš deset, samo da najdeš osebo na katero se lahko zaneseš - včasih v zasebnem življenju take človek ne najde. Veliko je "prijateljev", ki ljudi v nesreči zapustijo . ker se jim zdi, da jim črpaš energijo....v resnici so pa egoisti. Če imaš dobre prijatelje, pusti, da ti pomagajo, pojdi z njimi v družbo, tudi če ti ni do tega, počasi se človek vendarle počuti bolje....
Eitipatapa
07. 03. 2016 17.41
+40
Sem introvertirana osebnost in silno mi je pomembno ali čas in energijo zapravljam ali investiram. Skozi dan veliko govorim ampak pretežno v kolikor je pogovor zanimiv in znotraj téme, ki me interesira. Pri "trič-trač" pogovorih hitro zaključim po nekaj stavkih in dam vedeti, da me nadaljnja debata ne zanima oziroma nimam časa zanjo. Nadvse rad pa prisluhnem in razvijam debato, če čutim, da me bodo novo pridobljene informacije nekako popolnile in prerasle v znanje ,ki ga hočem imeti. Tudi po karakterju menim, da smo takšne osebe lahko v današnji poplavi številnih navidezno socialnih omrežij, izredno stabilne. Osebno me prav nič ne gane, če mi kdo na facebooku ne odgovori če me odstrani iz neke kvazi liste prijateljev, če nimam ničesar novega za objaviti ipd. Tudi ni mi mar, da bi objavljal kje sem, s kom sem in kaj počenjam. Dokler premnogi, ki so npr. radi v središču pozornosti in tega v nekem momentu ne dobijo, lahko zapadejo v krizo. Tudi jaz pozdravljam noto tega članka in kakovost. Veliko presenečenje na tem portalu.
nevica
08. 03. 2016 15.07
+0
Matjaz Meglic
07. 03. 2016 16.55
+20
Odličen Članek.
nesre?ko
07. 03. 2016 16.20
-3
Zdaj pa pustite računalnike pri miru,gremo na sprehod ,potem na večerjo vsi,potem pa tabletke pa spat!!! Lepo pančajte,jutri je nov dan,da boste lahko pametni.
nesre?ko
07. 03. 2016 16.01
-9
vem za poceni zdravilo za vse vas,je hitro in dokončno!
spletni_nepridiprav
07. 03. 2016 15.07
-9
izgleda je avtorica članka "izjemno normalna" da si lahko prisluži privilegij obsojanja drugih za njene pojme manj normalnih in manj vrednih ljudi.
Kimberley-Echo
07. 03. 2016 14.40
+37
Malce dolg, a zelo dober članek. Prijetno presenečenje.
nevica
07. 03. 2016 14.07
+37
Če je posameznik v družbi bolj tiho, pomeni, da ni v sebi ustrezni družbi in bi jo moral zamenjati. Lahko je pa tudi izgoren od vsakodnevnih tegob in preutrujen za vsako čenčanje ali pa tudi pregloboko modrovanje. Mir je zlata vreden. Suhega zlata.
nesre?ko
07. 03. 2016 13.20
-27
50% tistih,ki piše tu odspodaj je za v Polje,50% jih pa piše iz PoLja!
stelalana
07. 03. 2016 13.32
+27
DrFake
07. 03. 2016 18.48
+3
Včasih tudi všečki pokažejo kdo je dejansko za v Polje....
zajfa
07. 03. 2016 13.20
+6
Myer Briggs test naredite. Je na spletu. Da se ne boste matral z branjem te solate. Ta vam pokaže dokaj realno sliko, kje približno se nahajate na spektru intro - ekstro, pa v čem je point. ni za kej
srecnii
07. 03. 2016 13.04
+6
Iz dejanja v prijateljstva, kaj mi nuca XX blefačev, ki ne znajo pomagat.
Transformerji
07. 03. 2016 12.47
+70
Z nikomur se ne družim, ne potrebujem prijateljev, tudi, če slučajno padem v kakšno družbo - problem je v tem: ni TEME za pogovor. Mlatenje prazne slame me res izčrpava!
nemojte
07. 03. 2016 12.53
+30
tudi mene izčrpavaju takšni pogovori zato se jim izmikam
Ravenstein
07. 03. 2016 14.04
+11
Te popolnoma razumem, ampak kaj pa v prihodnosti, ko si boš mogoče želel punco (predvidevam, da si še zelo mlad).... Družba vedno pride prav, tudi če se ti v tem trenutku zdi odveč. Pretiravanje nikoli ni dobro. Družba ti bo dala tudi nekaj "izkušenj", da boš lažje deloval med ljudmi. Pač, ne ponovi mojih napak :). Verjetno si oseba, ki ima raje dejanja, namesto blebetanja v nedogled in to sploh ni slabo, ampak prijatelji pa tudi pridejo prav ;).
Transformerji
07. 03. 2016 14.46
+18
Punce, ki mlati prazno slamo, ki ji je najmbolj pomembno to: biti lep, eleganten, zunanja podoba popolna, pa notranja praznina in en sam prazen čvek..... take pa ne potrebujem!