'Najprej je jokal, jo rotil. Potem je izvlekel nož in jo zabodel 16-krat. Nato še sebe ...'

"Želel jo je prepričati, da mu da še eno priložnost. Jokal je, jo rotil. Potem je izvlekel nož in jo zabodel 16-krat. Nato še sebe. Umrla sta v mlaki krvi."

To ni stavek iz filmskega scenarija ali kriminalke, ampak resničnega življenja, opis očeta, ki je leta 2011 izgubil hčerko. Vse pogosteje tudi iz slovenskih policijskih zapisnikov. Primeri, ko se ljubezenske zveze končajo z umorom ali umorom-samomorom, pač niso več nekaj, kar "se dogaja v Ameriki". Tam tovrstno nasilje sicer na leto vzame okoli 2000 življenj, žrtve so v 90 odstotkih ženske.

Primeri, ko bivši partner v roke vzame orožje pa – kot rečeno – tudi pri nas niso nekaj novega. Mineva dober teden, odkar so policisti v Celju slučajno ujeli moškega, ki je imel med sedeži truplo mrtve žene. Ubil jo je na predvečer Valentinovega, ker se je odločila, da se tokrat k njemu ne bo več vrnila. Šele nekaj dni mineva, odkar je v drugem delu Slovenije morala posredovati policija, ker je moški na domu bivše partnerice mahal z orožjem.

Zaskrbljujočemu trendu končanja zveze s smrtjo nekdanjega partnerja, medtem nekateri že opisujejo z izrazom "nasilje ob razhodu", vse več pozornosti mu posveča tudi psihologija, ki išče odgovore na vprašanje, zakaj nekdo poseže po nasilju, in ali obstajajo opozorilni znaki, ki kažejo na to, da bi lahko prišlo do tragedije.

Nikoli ni bil nasilen … To ni nikakršno zagotovilo

Tovrstnim tragedijam pogosto sledijo izjave znancev in sosedov, ki pravijo "pa tako prijazen je bil, nikoli ni bil nasilen ..."

"Obdobje okoli razhoda je tisto, v katerem lahko čustva v osebi, ki ni bila prej nikoli nasilna, eksplodirajo v morilski bes," pravi predavateljica o nasilju v partnerski zvezi Jennifer Storm. "V petini primerov umorov ob koncu zveze, je bilo samo dejanje umora prvo nasilno dejanje s strani storilca," opozarja.

V večini primerov je takšen epilog sledil potem, ko so odpovedale druge taktike storilca. "Moški skušajo žensko najprej obdržati s čustvenim izsiljevanjem. Ko jok, vzbujanje krivde, obtoževanje ali grožnje ne zaležejo več, pa lahko pride do nasilja. Povod za to dejanje je običajno strah pred izgubo ali nemoč ob izgubi kontrole," še pravi Stormova.

Vedeti, kdaj se bo razmerje končalo nasilno, je izjemno težko, pravi profesorica kriminologije Laura Dugan. "Večina ljudi je nesrečnih, jeznih in čustvenih ob razhodu s partnerjem in veliko moških se zateče k čustveni manipulaciji, da bi žensko dobili nazaj, a vendar večina ne konča z umorom," pravi.

"Pri ljudeh, ki so bili prej miroljubni, nikoli nasilni, nežni, lahko razhod sproži reakcijo, povezano z globoko zakopanimi strahovi ali potrebami," meni.

David Adams, avtor dela Why Do They Kill? Men Who Murder Their Intimate Partners, medtem meni, da najbrž tudi v teh primerih obstajajo znaki za alarm, le prepoznamo jih ne kot takšne. "Če moški ženski grozi, da bo storil samomor, če ga bo zapustila, to ne pomeni, da je potencialno ogroženo le njegovo življenje, ampak resen alarm. Gre za obupano strategijo, kako zadržati partnerja. Preko manipulacije v roke partnerja, ki ga je zapustil, da moč, da ta odloči o njegovem življenju ali smrti."

Za tem pa se skriva nevarnost, pravi Adams. Odkril jo je, ko je opravljal diagnostične intervjuje z moškimi, ki so umorili partnerice: "Veliko od njih mi je povedalo, da so nameravali pred partnerico storiti samomor, da bi ta imela do konca življenja na vesti njihovo smrt. A ko je prišlo do ključnega trenutka, jih je prevzel bes – ker si me zavrnila, si me uničila, zato bom jaz uničil tebe. Zato so se znesli nad partnerico. Ali pa najprej nad njo. Tretjina nasilnih koncev razmerja se namreč konča s smrtjo obeh partnerjev po scenariju umor-samomor."

Opozorilni znaki

Čeprav je opozorilnih znakov torej malo ali jih je težko razbrati, strokovnjaki vseeno izpostavljajo nekaj opozoril, ki lahko kažejo na potencialno nevarnega partnerja, četudi ta v razmerju ni fizično nasilen.

- Posesivnost (partner je ljubosumen na družino in prijatelje partnerice, skuša nadzorovati, s kom se sreča, morda ji želi celo izbrati oblačila, ki so po njegovem primerna za takšna srečanja).

- Nenadne vedenjske spremembe (če se partner iz nežnega dr. Jekylla občasno spreminja v strašnega gospoda Hyda, je to znak za preplah).

- Vzbujanje občutka krivde (naenkrat je vse, kar reče ali naredi on, prav, vse kar partnerica, pa narobe, povrh vsega je ta kriva še za vse težave v njegovem življenju).

- Zahteve ( "ne" partnerice ni nikoli spoštovan, njegove prošnje pa so se začele spreminjati v zahteve).

- Grožnje (besedne ali v obliki čustvenega izsiljevanja, kaj vse bo storil, če bo partnerica samo razmišljala o koncu zveze).

- Komentarji o samomorilnosti (običajno pridejo na dan, ko druge taktike ne delujejo, kar pomeni, da je nevarno obupan, situacija pa lahko postane nevarna za oba (nekdanja) partnerja).

Ne, to NI nesmrtna, železno močna ali epska ljubezen

Izgovor, ki ga za storilca takšnega dejanja najde okolica, je pogosto stavek „tako rad jo je imel, da je ni mogel preboleti“. In ljudje si storilca kaj hitro predstavljajo kot neuslišanega ljubimca, ki ga je gnala ljubezen epskih razsežnosti, ki navdihuje literaturo, film in druga umetniška dela. A v resnici ima sila, ki žene storilca bolj malo opraviti z romantično ljubeznijo, veliko več pa z obsesijo, opozarjajo strokovnjaki.

Kako ljubimo, se v veliki meri naučimo v svoji primarni družini. Če je že ljubezen naših staršev kaotična, obsesivna in nadzirajoča, je velika verjetnost, da je to način ljubezni, ki nam bo blizu v odrasli dobi. Obsesija je povezana s kontrolo, pravi avtor knjige Confusing Love with Obsession John Moore, ki je podrobno opisal tudi stadije obsesije.

Prva je raven privlačnosti, kjer je za potencialno prihodnjo žrtev še tudi največ možnosti, da pobegne brez vsakega zapleta. Opozorilni znaki v tem času so združeni pod skupnim opisom "tisti, ki vam dvori, to počne malo preveč vsiljivo". Morda pošlje sporočilo, kako lepo se je imel, še preden ste po zmenku sedli v 50 metrov oddaljen avto, že naslednji dan pošlje rože ali kakšno drugo darilce, pokliče petkrat na dan … Zelo verjetno je, da je že začel fantazirati o ženski, a ne o njej kot osebi, ampak o nekem vidiku potencialne zveze, ki se ga želi okleniti.

Druga je faza nemira, ko se začnejo stvari odvijati v nevarno smer. Partnerjeva želja po kontroli raste s takšno hitrostjo kot raste njegov strah, da bo zapuščen. Začnejo se (utemeljena ali ne) sumničenja, nezaupanje, kar se odraža tako, da ves čas preverja, kje in s kom je partnerica, začnejo se tudi poskusi, kako jo čim bolj izolirati od družine in okolice, kar obsesivni partner počne bolj direktno ali z več manipulacije in čustvenega izsiljevanja.

Tretja faza se pogosto začne, ko zveza razpada. V obsesivni fazi je oseba že pripravljena resneje kršiti zakon, značilna so vedenja kot sta zasledovanje ali grožnje. Žrtve, ki nevarnost vzamejo dovolj resno, v tem času običajno na pomoč pokličejo policijo, ali zahtevajo prepoved približevanja.

Terapevtka Mary Jo Rapini ob tem opozarja na pomembno dejstvo: „Ljudje, ki ljubijo obsesivno, so nevarni zato, ker njihovi žrtvi sprva njihova pozornost prija, saj so resnično neverjetno pozorni, celo ljubeči. A če si ob prvih opozorilnih znakih kontrole, obsesije, potencialnega nasilja, zatisnemo oči, nas čaka skupna pot v prepad.“

Ko je treba končati razmerje z nasilnim partnerjem

Partnerji, ki so bili nasilni že v zvezi, se temu vzorcu težko odpovedo tudi po koncu razmerja, opozarjajo strokovnjaki. Predhodno nasilje je velik faktor tveganja za tragični konec razmerja.

Nasilni moški ob koncu razmerja, če ga je zahtevala ženska, čutijo, da izgubljajo kontrolo nad partnerico. Da bi obdržali kontrolo, se zatečejo k grožnjam ali finančni kontroli, na primer ne želijo plačevati sredstev za otroka. Ali pa želijo kontrolo izvajati preko otroka samega – grozijo z ugrabitvijo, omejevanjem stikov …

Kot ugotavljajo strokovnjaki, težavo v tem smislu predstavlja tudi  prepričanje sodišč, da je po koncu zveze za otroka za vsako ceno najbolje, če ima otrok stike z obema staršema, pa čeprav je bil kateri v preteklosti nasilen.

Statistika pa pravi takole: največ umorov ali umorov-samomorov med nekdanjimi partnerji se zgodi ob koncu tedna, pogosto takrat, ko drug drugemu predajajo otroke, da sledijo odločitvam sodišč ali drugih pristojnih ob končanju zveze.

Ko nalog o prepovedi približevanja storilca le še bolj razbesni

Profesorica psihologije Pamela Alexander opozarja na še en tragični vidik, ko gre za končanje zveze z nasilnim partnerjem. "To so ljudje, ki ima globoko zakoreninjen strah pred zapustitvijo in/ali izgubo kontrole. Globoko v sebi so prepričani, da bodo umrli, če se bo to zgodilo."

Ker nasilja ob koncu zveze ni konec ali je to celo njegov začetek, se žrtve po pomoč pogosto zatečejo na policijo ali sodišče in skušajo dobiti nalog o prepovedi približevanja. "Ta je lahko za potencialnega storilca ultimativni znak, da je zveze konec, vsi njegovi najgloblji strahovi pa se bodo zdaj udejanjili tudi v praksi. Zato je to lahko sprožilec," opozarja.

To seveda ne pomeni, da je bolje ne iskati zaščite pred nasilnežem, ampak, da je potrebna še dodatna previdnost, saj jeza narašča, še posebej, če prepoved približevanja omejuje tudi njegov dostop do otrok.

"Moški, ki v družinskem okolju izvajajo nasilje, pogosto čutijo, da jim ženska pripada. O tem, kakšen je vpliv njihovih dejanj na drugo osebo pogosto ne razmišljajo. Ko ima ženska dovolj in želi oditi, pa se njihov svet sesuje in rečejo si, če te ne bom imel jaz, te pa ne bo imel nihče," razlaga Leonore Walker, avtorica dela The Battered Woman.

Ekonomski faktorji in dostop do orožja

Ob predhodnem nasilju, je na seznamu pogostejših opozorilnih znakov, da lahko pride do tragedije, tudi dostopnost do orožja. Odsotnost pištole seveda še ni zagotovilo, da do tragedije ne bo prišlo, a več kot je orožja v bližini, večja je skušnjava, menijo nekateri avtorji in s prstom merijo v ZDA, kjer je tovrstnih primerov največ, imajo pa tudi najbolj ohlapne zakone o posedovanju orožja.

Dodatna nevarnost so še predhodne psihične motnje ali bolezni storilca, zloraba alkohola in drugih opojnih snovi, večja starostna razlika med partnerjema ter ekonomski razlogi kot je na primer izguba službe, opozarjajo strokovnjaki.

Sociolog Neil Webscale, ki je spisal knjigo o moških, ki so umorili svoje družine, pravi, da izguba dela pripomore k višji stopnji stresa in občutka, da oseba izgublja kontrolo nad lastnim življenjem. Po drugi strani pa raziskovalka Anna Campbell pravi, da je izguba dela sprožilec za zločin običajno le, če je bila oseba do partnerja ali družine nasilna že v preteklosti.

"Običajno ti storilci za svoje težave krivijo ljudi okoli sebe, v svojih perverznih mislih pa so ob tem še pogosto prepričani, da bo smrt boljši izhod kot njihova trenutna bedna eksistenca, na poti do tja pa bodo "poskrbeli" še za svoje najbližje," pa o storilcih, ki sežejo po življenju partnerja in/ali otrok pravi sociolog in kriminolog Jack Levin.

Odgovornost ljudi okoli (potencialnega) storilca

Na to, ali se bo tragedija res zgodila, lahko do določene mere vpliva tudi okolje potencialnega storilca. Če se moški, ki se je pred kratkim razšel z žensko, ob šanku hvali, da "ji bo že pokazal" ali je v opisih dejanja še bolj specifičen, to ni razlog za nasmešek ali trepljanje po rami in razmišljanje, da se samo šali, ampak znak za preplah, opozarja nekdanji predsednik ameriškega združenja psihologov Frank Farley. „Moški se morajo zavedati, da je nasilje ob koncu zveze resen problem, enako velja za druge oblike nasilja nad ženskami, ki je v moških družbah še vedno pogosto opravičeno s takšnimi ali drugačnimi "grehi" ženske,“ dodaja Farley.

Kot pravi, velja enako za družinske člane in širšo okolico potencialnega storilca in žrtve. Če opazijo opozorilne znake, je treba ukrepati. „V večini primerov so namreč takšna dejanja le zadnje poglavje razmerja, v katerem je bilo marsikaj narobe,“ meni Farley, ki tudi svari pred tem, da bi ženskam dajali nasvete, naj se vendarle potrudijo ostati in reševati zvezo z osebo, ki kaže opozorilne znake. Gre za star „družbeni nasvet“, ki ima lahko katastrofalne posledice.

Kako varno prekiniti zvezo, če sumite, da bi lahko bil partner, ko bo obveščen o koncu, nasilen?

Ob razhodu …

- Zvezo zaključite na javnem kraju. V bližini naj bo prijatelj ali znanec, s seboj imejte mobilni telefon, če bi bilo treba poklicati pomoč.

- Prijateljem in družini povejte, da boste končali zvezo, še posebej zato, da bodo tudi oni pozorni, če se bivši partner naenkrat pojavi pred vrati.

- Če se pojavi pred vrati, jih ne odpirajte.

- Če se bojite, najprej poskrbite za lastno varnost, najdite zavetje zase in partnerja o koncu zveze obvestite preko telefona ali sporočila. Gre sicer za zelo hladen pristop, a varnost je na prvem mestu.

- Ne skušajte partnerju podrobno razložiti, zakaj zaključujete zvezo. Nič od tega, kar boste povedali, ga ne more osrečiti, lahko pa je dodatno gorivo za jezo.

- Vas okolica prepričuje, da "on pa že ne bi storil česa nasilnega"? Če vas je strah, zato obstaja razlog. Ne pustite se prepričati!

- Če boste končali zvezo, ki je že bila nasilna, se zavedajte, da ni nujno, da se nasilje s koncem zveze konča. Na tej točki je zato potrebna posebna previdnost.

- Zavedajte se, da lahko na zaključek zveze nasilno reagirajo tudi partnerji, ki v času zveze z vami niso fizično obračunavali.

Po razhodu ...

- Če vas bivši partner po razhodu kontaktira, skuša z vami vzdrževati stike, vas nadleguje in roti, o tem obvestite starše, prijatelje, širšo družino, da bodo bolj pozorni na njegovo vedenje in bodo vas in sebe primerno zavarovali, če se tudi v času po razhodu pojavi pred vašimi ali njihovimi vrati.

- Če se počutite ogrožene, pomoč poiščite na centru za socialno delo, pri nevladnih organizacijah ali na policiji.
Izogibajte se izoliranim krajem, kamor sta nekoč zahajala skupaj.

- Shranite grozeča sporočila in jih pokažite pristojnim.

- Na spletnih družbenih omrežjih preverite, ali so vaše nastavitve zasebnosti res takšne, da bivši partner ne more tam izvedeti, kje ste in kaj počnete. Zamenjajte gesla, partnerja izbrišite iz seznama svojih spletnih sledilcev. Bodite previdni pri spletnih objavah, še posebej tistih, ki razkrivajo, kdaj in kje ste sami.

- Ob sebi imejte redno mobilni telefon, če se počutite ogrožene, pokličite policijo.

- Če vas bivši partner roti, da bi se dobila in pogovorila, tega ne storite.

- Če bivšega partnerja že morate srečati, ker imate morda skupne otroke, pa tega ne storite sami ali na samem, čeprav vedite, da vam tudi družba ne zagotavlja popolne varnosti.