Žiga Valetič je pri 18 letih povzročil prometno nesrečo, v kateri je izgubil prijatelja. Huda travma, huda tragedija je povzročila duševno stisko, ki se je pokazala kot manična depresija, nihanje med evforijo in razmišljanjem o samomoru. Ampak danes je Žiga oče petletne deklice in avtor številnih knjig. In o stiski javno govori.
"En teden potem, ko sem naredil izpit za avto, smo imeli prometno nesrečo. Jaz in dva prijatelja. Dva sva preživela, kar je res čudež, moj najboljši prijatelj pa je umrl zraven mene," je iskreno priznal in nadaljeval zgodbo o čustvenem toboganu, na katerem se je znašel po tragediji, ki je tako hudo zarezala v njegovo življenje.
"Pol leta zatem je prišla huda, globoka žalost, ki je nisem mogel pregnati z ničemer. Postopoma je to šlo še globlje in globlje. Potem so se začele depresivne faze," je povedal. "Ene minute takega stanja ne privoščim svojemu najhujšemu sovražniku, to je pekel na Zemlji. Po eni minuti tega stanja želiš umreti, ker to ni za živeti," je pripovedoval. "Ko je to prešlo, je šlo gor. Imel sem blažene trenutke vznesenosti, sreče, ljubezni do bivanja, do stvarstva, do ljudi, do vsega."
Trajalo je štiri leta in šlo je tako daleč, da mi je življenje, kot sem ga poznal, razpadlo, je o najtežjem obdobju v svojem življenju pripovedoval Valetič, ki se je s stisko spopadal sam. Takrat, pred 25 leti, ni bilo zaupnih telefonov, ni bilo nevladnih organizacij, stigma je bila ogromna, je dejal.
Danes je drugače. Žiga Valetič je svojo zgodbo predstavil ob 20-letnici zaupnega telefona Samarijan. 220 prostovoljcev je na brezplačni številki 116 123 vsak dan 24 ur na dan na voljo ljudem, ki jih stiska stiska. V 20 letih so opravili pol milijona pogovorov. "Nismo heroji, ampak včasih morda rešimo košček sveta nekomu s pozornim poslušanjem in čutečim srcem," o njih pravi predsednica Društva zaupni telefon Samarijan Magdalena Škerl.
Njihovo delo je v današnjem svetu, ko je stiska vse pogostejša spremljevalka, izjemno pomembno. Ljudi v stiski je vse več, pravi Lilijana Ločniškar, ki se kot osebna zdravnica v Zdravstvenem domu Revita pogosto prva sooči s stisko bolnikov. "Namreč naša družba je postala negotova. Včasih si šel v službo in si jo obdržal do konca, nisi se bal, kdaj jo boš izgubil. Danes jo lahko vsak trenutek izgubiš. Medloveški odnosi so bili bolj pristni," je razmišljala.
Pomagati ljudem, ki so se znašli v stiski, pa je vendarle lažje, kot se marsikomu zdi. Treba jim je prisluhniti, jim dati možnost, da spregovorijo, ne da bi jih kdo obsojal. Prav to počnejo na Samarijanu. Marsikdo nato težavo uzre v novi luči in najde rešitev.
Pogovor je torej prva stvar, kajti majhna stiska lahko hitro postane velika, težave se zazdijo nerešljive in marsikdo izhod vidi le še v smrti.
Lani je v Sloveniji 425 ljudi naredilo samomor
Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije zaradi samomora vsako leto umre 800 tisoč ljudi, torej vsakih 40 sekund ena oseba. Ocene glede poskusov samomora so še višje, saj naj bi samomor poskušalo narediti 25-krat več ljudi.
V Sloveniji je samo lani 425 posameznikov predčasno končalo svoje življenje. 333 moških in 92 žensk. Čeprav od leta 1999 beležimo postopen upad samomorov, je Slovenija še vedno med bolj ogroženimi državami, je povedala Saška Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je tudi nacionalna predstavnica pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora.
Prvi korak je prelom s tišino
Kaj lahko storimo, ko zaslutimo, da nekoga prevevajo težke misli, da se morda nagiba k samomoru? "Vsekakor je prvi korak prelom s tišino. Tišina je slaba izbira v takem primeru," je z nasvetom postregla Mojca Vatovec s Centra za psihološko svetovanje Posvet. "Ljudem, ki so v tolikšni stiski, da že razmišljajo o tem, da bi življenje končali, je izjemno pomembno, da zaznajo, da je nekomu mar," je pojasnila. "Treba je pristopiti z vprašanjem, kako se počutiš, ti je težko, ti lahko pomagam, si razmišljal o tem, da bi si kaj naredil. To vprašanje postaviti je mogoče na prvi pogled zelo riskantno dejanje, ampak ni, ker ljudi, ki ne razmišljajo o samomoru, tako vprašanje ne bo napotilo k samomoru."
Ko vprašaš, pokažeš skrb, narediš prvi, ogromen korak. Če se ne čutiš sposobnega voditi pogovor naprej, pa lahko osebo napotiš na strokovno pomoč. Poišče jo lahko pri osebnem zdravniku, pri dežurnih zdravnikih v psihiatričnih ustanovah, v svetovalnicah.
Viri za informacije o ustreznih oblikah pomoči ali za pogovor in podporo so tudi telefoni za pomoč v stiski: spletna postaja za razumevanje samomora www.zivziv.si |
"Ko človek zaradi stiske čustveno ne funkcionira več dobro doma, v šoli, na delovnem mestu, potem je zagotovo čas, da o tem spregovori," je dejala Nuša Konec Juričič, strokovna vodja svetovalnice za prvo psihološko pomoč v Celju in Laškem Tu smo zate ter vodja celjske regijske skupine za preprečevanje samomora. "Tisto, kar je ključno, je, da pomoč poiščemo," je poudarila in dodala, da je treba ljudi ozaveščati, kdaj je potrebno in smiselno to storiti. "Mnogokrat so ljudje prepričani, da si morajo ob duševnih, čustvenih stiskah pomagati sami, da je to njihov osebni problem, drugače kot pri telesnih obolenjih."
"Klienti, ki so motivirani, ki se zavedajo, da si lahko pomagajo, da lahko v sebi poiščejo moči, da rešijo težavo, v kateri se trenutno nahajajo, zelo lepo napredujejo in se potem kasneje v življenju tudi večkrat vračajo," je povedala Mojca Vatovec.
Ne pozabimo na tiste, ki niso umrli
Samomor nikoli ne prizadene zgolj ene osebe, ampak tudi tiste, ki se morajo z žalostno novico soočiti, jo predelati."Med štiri in šest ljudi po vsakem samomoru zelo hudo trpi in občuti tiste najbolj neposredne posledice," je povedala namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora Vida Poštuvan, ki se ukvarja prav s pomočjo žalujočim.
Zaradi samomorov je v Sloveniji vsako leto 2500 ljudi v hudi stiski in njim je treba ponuditi roko pomoči. "Doživljajo bolečino, žalost, mogoče se soočajo z občutki jeze, osamljenosti. To je ena plat tega, zakaj se z njimi ukvarjamo. Druga je, da so ti žalujoči največkrat tudi sami samomorilno ogroženi. Namreč če imate v družini svojca, ki je naredil samomor, je večja verjetnost, da boste v stiski tudi sami mislili na samomor," je Vida Poštuvan poudarila, zakaj na žalujoče nikakor ne smemo pozabiti.
Kaj lahko naredi okolica? Žalujočim moramo dati možnost, da zares žalujejo. Z različnimi rituali, običaji jim stopimo nasproti. Tak primer so pogrebi. Tistim, ki so izgubili drago osebo, pomenijo podporo, tolažbo, ko se na pogrebu pojavi veliko ljudi, to dojamejo kot sporočilo, da niso sami, je povedala Poštuvanova.
Odgovorila je tudi na vprašanje, kako ravnati, ko samomor naredi dijak ali učenec. Kako ravnati z otroki in najstniki, ki so izgubili sošolca, prijatelja? Predvsem moramo prepoznati učence, ki so v tem trenutku v stiski. "Pri mladih, ko se zgodi en samomor, je zelo velika verjetnost, da bo v šoli ali organizaciji, kjer je ta otrok bil vključen, zgodil še en samomor. Ker se pozornost v tistem trenutku zelo osredotoča na samomor, ki se je zgodil, drugi učenci, ki so v podobni stiski, prepoznajo vso to pozornost, vso to empatijo do pokojnega učenca in si želijo vse te pozornosti, vse te ljubezni."
