Dnevno skozi naše možgane potuje kar 70 tisoč misli, večina je negativnih. S čuječnostjo lahko to spremenimo

70.000 misli dnevno potuje skozi naše možgane. To je ena od ocen, ki jih podaja znanost. Nekatere študije pa pravijo, da je misli še veliko več, a nimamo še tako prefinjene tehnologije, da bi znali točno določiti številke. Študije pa so pokazale, da se velika večina misli ponavlja skozi dan, vsak dan, večina pa je negativnih, pojasnjuje naša sogovornica, psihologinja Vita Poštuvan.

Vam misli bežijo v čas, ko ste brezskrbno uživali na plaži?

Zima že trka na vrata, dnevi pa so že krajši. Ste se morda tudi vi zalotili, da vam misli vedno bolj bežijo v čas, ko ste brezskrbno uživali na poletnem dopustu in že odštevate dneve, ko boste spet "na tisti lepi plaži", saj so se obveznosti že začele kopičiti? Imate mogoče občutek, da postajate melanhonični ali celo depresivni? Hkrati pa iščete načine, kako premagati tovrstna občutja in vam misli nenehno tavajo v preteklost in prihodnost?

Ko sem tudi sama iskala odgovor na zadnje vprašanje, sem naletela na koncept čuječnosti. To je pristop, ki nas uči, kako uživati v življenju tukaj in zdaj, torej kako umiriti um, da živi v sedanjosti. Psihologinja Vita Poštuvan se že desetletja ukvarja s to temo.

Slabše razpoloženje, povečan apetit, razdražljivost ...

Ko jo za začetek vprašam, ali je jesenski čas res obdobje, ko smo ljudje bolj depresivni, mi pojasni, da v času, ko se vremenske razmere spremenijo, lahko govorimo o pojavu sezonske depresivne motnje, a kot poudarja to ni tipična oblika depresije. Razpoloženje se nam poslabša, zjutraj se težko zbudimo, imamo povečan apetit, predvsem je značilna želja po ogljikovih hidratih, smo bolj razdražljivi in utrujeni, oriše simptome naša sogovornica. Vse to pa prispeva k temu, da so ljudje bolj pesimistični, nejevoljni in jih prijetne aktivnosti ne zanimajo več toliko, predvsem pa imajo občutek, da nimajo energije za karkoli, še pojasnjuje.

Kako biti prisoten tukaj in zdaj?

Kot pripoveduje, nas tempo življenja res še dodatno sili, da nismo prisotni tukaj in zdaj. Ko pa smo na primer na morju in uživamo na dopustu, pogosto to ni le zato, ker smo na lepem kraju, ampak predvsem zato, ker si namenoma vzamemo čas za sedanjost, da uživamo v tem, da samo smo. Na drugi strani pa nas vsakdanji tempo sili, da več načrtujemo. A kot poudarja Poštuvanova, neprestani tok misli ni samo posledica tempa življenja, ampak verjetno nam je v toku evolucije ravno ta značilnost pomagala dobro načrtovati vsakodnevne situacije.

Koncept čuječnosti, ki temelji na budizmu, znanstveno pa so ga utemeljili psihologi, psihoterapevti in biologi na univerzah Massachusetts in Oxford, pa nas uči ravno to, kako biti prisoten tukaj in zdaj. Pri čuječnosti gre namreč za to, da sprejemamo tudi trenutke, ki niso prijetni, trenutke, ko nas kaj prizadane, ko nam reči ne gredo, kot smo si začrtali ali želeli. Torej, da življenje zajemamo z veliko žlico? Ne gre toliko za nek hedonizem zajemanja življenja z veliko žlico, odgovarja psihologinja, "ampak gojenje potrpežljivosti, prijaznosti in neobsojanja do sebe, do drugih in sveta, ob čemer pa presegamo bolečino z zavedanjem, da vse reči minejo (torej tudi bolečina) in s tem, ko se osredotočamo na malenkosti, ki so prisotne v sedanjosti".

Živimo na avtopilotu – naš um tava, a se tega sploh ne zavedamo

Poštuvanova poudarja, da čuječnost poskuša usmerjati um namenoma v sedanjost. Problem je namreč, da človeški um pogosto tava iz preteklosti v prihodnost. Kot pojasnjuje, na eni strani pogosto premlevamo o stvareh, ki so se že zgodile, torej analiziramo, ponavljamo zgodbe, razmišljamo, kako je bilo, kako bi bilo mogoče drugače stvari izvesti. Na drugi strani pa tuhtamo o dogodkih, ki šele sledijo – kako jih bomo izpeljali, skrbijo nas okoliščine ali se jih veselimo. Živimo torej na avtopilotu, pravi psihologinja. To pomeni ravno to, da naš um tava – in tega se ponavadi sploh ne zavedamo, gre za avtomatizem – pri čemer pa življenja v sedanjosti sploh ne živimo.

Bi lahko rekli, da je um tudi naš sovražnik, glede na to, da so depresije in anksiozne motnje pri nas v porastu? Poštuvanova odgovarja, da ravno porast duševnih bolezni v zadnjem obdobju kaže na to, da nam prav naš um dela težave pri doseganju sreče, miru in zadovoljstva. Hkrati pa poudarja, da pa je ravno naš um tisti, ki nam lahko pomaga premagati težave. "Le na novo se je treba naučiti nekaterih lastnih vzorcev reagiranja oziroma interpretiranja situacij."

Nič ni absolutno dobrega ali slabega

Pomembno je, da svoje vzorce najprej prepoznamo, nato pa jih namenoma preusmerimo na tisto, kar v tem trenutku resnično doživljamo. Pri tem pa se, pripoveduje naša sogovornica, lahko osredotočimo na senzorne dražljaje – smo pozorni na reči, ki jih lahko vidimo, slišimo, čutimo z dotikom ali lahko opazujemo notranje zaznave, kot je na primer lastno dihanje. "Ko vztrajamo z zavedanjem vsega tega nekaj časa, opazimo, da nič ni absolutno dobrega ali slabega, da se vse počasi spreminja – in ta spoznanja potem v procesu učenja čuječnosti lahko prenesemo tudi na dojemanje sebe in drugih dogodkov v življenju." Ob tem pa Poštunova poudarja, da vsekakor gojimo do sebe več prijaznosti, s tem pa tudi do drugih.

Življenje gre mimo nas, če ne živimo v sedanjosti

Če delujemo na način, da nismo prisotni v sedanjosti, bi lahko rekli, da gre življenje nekako mimo nas? "Da, to je vsekakor izraz, ki ga učitelji čuječnosti pogosto uporabljamo," pravi naša sogovornica. "Da namreč življenja pogosto ne živimo zares, če nismo s pozornostjo v sedanjosti." Kot nadaljuje, lahko vsakdo to pri sebi opazi, ko se recimo vozi od enega kraja do drugega, pa se na cilju sploh ne spomni, kako je prevozil pot. "Verjetno je vmes spregledal lep sončni vzhod ali polno luno. Ali veliko drugih drobnih lepot življenja."

Seveda pa je napačno domnevati, da biti prisoten v sedanjosti pomeni, da stvari ne načrtujemo, pojasnjuje psihologinja. To le pomeni, da ko načrtujemo, se tega zavedamo in nam naše misli ne odpelje avtopilot kar nekam po svoje. "Ob načrtovanju torej ne odtavamo v nekostruktivne skrbi ali smo zelo kritični do dogodkov ali ljudi, o katerih razmišljamo."

Pišimo si drobne lepe stvari, ki so se nam zgodile tekom dneva

Ko se odločimo, da bomo bolj pozorni na sedanjost, je vsekakor na začetku težko opaziti vsakodnevne malenkosti. Poštuvanova pojasnjuje, da pogosto ljudje doživljajo, da te reči nimajo prave vrednosti, jih doživljajo kot manj pomembne in vredne, mogoče celo samoumevne. Pogosto že naše telo tako doživljamo, njegove vrednosti pa se zavemo pogosto le takrat, ko zbolimo.

Ena najbolj preprostih vaj, ki nam jo svetuje psihologinja je, da se vedno, ko je to mogoče, osredotočimo na zavedanje sedanjosti in opazimo, zakaj smo lahko hvaležni. To je možno tudi v situacijah, ko se zdi, da gre vse narobe, a je potrebno nekaj vaje za to, poudarja.

Ena boljših vaj je, da vsak konec dneva zapišemo drobne lepe stvari, ki so se nam zgodile tekom dneva. Poskusimo se spominiti, kako smo se ob tem počutili, kaj smo razmišljali, kako se je odzvalo naše telo. Reakcije na to vajo ljudi presenetijo, kajti na prvi pogled vaja ne deluje kot "čarobna paličica", pripoveduje naša sogovornica. A ljudje kmalu opazijo, da se veliko lepih trenutkov sploh niso zavedali v popolnosti, da si jih niso dovolili dovolj izkusiti.

Vajo lahko sčasoma tudi obrnemo, tako da zapisujemo dogodke, ki jih sprva interpretiramo kot negativne. "Morda z opazovanjem teh dogodkov opazimo, da jim posvečamo preveliko pozornosti in da preveč zaznamujejo naše vrednotenje vsakdanjika," poudarja.

Treba je trajno spremeniti vsakodnevne vzorce

Kot opaža, se za teme preseganja trpljenja in poglabljanja vase zanima vedno več ljudi. Živimo v svetu, "kjer se neposredni dražljaji doživetij umikajo doživljanju na elektronskih medijih". In ravno ta odmik je tudi razlog, da ljudje želijo delati na sebi in skrbeti za svoje počutje.

Kako pomembno je to, ugotavljajo tudi delodajalci, pravi psihologinja. Tudi velika uspešna podjetja kot je Google iz skrbi za svoje zaposlene uvajajo vaje čuječnosti v svojo vsakdanjo prakso. Delodajalci lahko recimo spodbujajo aktivne odmore, kjer se uvajajo principi čuječnosti. V Googlu meditirajo pred sestanki, ker so ugotovili, da se udeleženci sestankov lepše med seboj razumejo in so srečanja bolj učinkovita.

Na delavnicah, na katerih sodeluje naša sogovornica, je bilo že več kot 300 ljudi vključenih v intenzivne programe. Nekateri programi so bili specifični za določene poklice, kot so svetovalci, policisti, medicinsko osebje in podobno. Nekateri pa so bili za specifične ranljive skupine: za tiste s kroničnimi težavami v duševnem zdravju, hudimi telesnimi težavami – onkološki bolniki, bolniki v rehabilitacijskem centru – pa starostniki ... A kot poudarja, je bilo med njimi več podobnosti kot razlik. "Vsi si želijo delati na sebi, skrbeti za svoje počutje, biti prijazni do sebe. To navadno vsi vidijo kot veliko spremembo v odnosu do sebe, kajti navajeni smo, da se večino časa priganjamo k uspehom, namesto, da bi bili hvaležni že za to, da smo."

Kot pojasnjuje, je učenje čuječnosti proces, a že pri prvih vajah ljudje začenjajo razumeti, kako je možno bolj intenzivno doživljati sedanjost. "Pri nas so programi dolgi od šest do osem tednov, med tem časom pa morajo udeleženci kar precej vaditi tudi samostojno. Ključ do sprememb je namreč v trajnih spremembah vsakodnevnih vzorcev."

A kot poudarja naša sogovornica, je še bolj zanimivo, da se med otroci, ki vadijo čuječnost, pojavlja več prosocialnega vedenja, manj agresije, pa tudi ocene pri matematiki se jim izboljšajo. "Torej, takšna vadba lahko izboljša celostno kakovost posameznikovega bivanja."