Če bi bil današnji dan zadnji ... Kaj bi vi obžalovali?

Če bi bil to zadnji dan, kaj bi obžalovali? Bi si želeli imeti bančni račun v zelenih, namesto rdečih številkah? Eno noč z nekom, ki ga niste nikoli osvojili? Vilo na rajskem otoku?

Takšno sliko obžalovanja pač običajno slikajo hollywoodski filmi. Resnica je drugačna, trdi Avstralka Bronnie Ware, ki je leta negovala umirajoče. "Nihče mi še ni rekel, da obžaluje, da ni več kupoval ali nakopičil več lastnine," pravi negovalka, ki je o umiranju napisala celo knjigo.

Namesto tega so vsi obžalovali, da življenja niso posvetili iskanju sreče. "Ljudje si večkrat obljubljajo, da si bodo vzeli čas zase. Nekoč ... A ne glede na to, koliko si star, je najboljši čas za začetek takoj zdaj, sicer se sanje odložijo za nedoločen čas," pravi.

Kaj je torej tisto, kar ljudje obžalujejo, ko se bliža konec in s tem konec možnosti popravnega izpita?

"Zakaj nisem sledil svojim sanjam?"

Obžalovanje številka ena. Zakaj nisem bil dovolj pogumen, da bi ne glede na ovire živel svoje sanje, zakaj sem namesto tega raje živel, kot so drugi menili, da je prav ... Umiranje je čas, ko na dan privrejo spomini, odločitve, ki so življenje pripeljale do točke končnega nezadovoljstva, pa preganjajo umirajočega. Odlaganje ciljev je pač slaba ideja, saj je lepega dne prepozno.

"Vse dneve sem tičal v službi in zanemarjal družino"

To obžalovanje največkrat zajame starše, ki so zamudili odraščanje otrok, ker so v tistih letih gradili kariero in ustvarjali prihranke, ki jih na koncu morda niti ni bilo več s kom deliti, saj je podobno kot mladost tudi družina postala preteklost. Na smrtni postelji so nato ugotavljali, da bi z manj ambicioznimi željami lahko preživeli z manj denarja, a bolj srečni.

"Ne bi smel pozabiti prijateljev"

Čas je pač eden naših največjih sovražnikov. Ni malo tistih, ki se na smrtni postelji sprašujejo, kje so prijatelji, s katerimi so kot otroci kradli sosedove češnje ali ušpičili kakšno drugo neumnost. Ko je brezskrbna leta zamenjala odrasla doba, pa je časa zanje preprosto zmanjkalo. A  zadnje ure človek seveda ne želi preživeti v družbi bančne kartice, ampak prijatelja ...

"Večkrat bi moral reči 'Ljubim te'"

Z leti postaja ljubezen vse bolj pomembna. Strah pred zavrnitvijo je tisti, ki ljudje ustavlja, da bi si izpovedali resnična čustva. Prav zato številni na koncu trpijo pod težo vprašanja, kaj bi bilo, če bi takrat povedal, kaj čutim.

"Stvari bi moral povedati jasno in v obraz, ne pa tiho kuhati zamere"

Ker je družbeno bolj sprejemljivo, ljudje tlačijo čustva, jezo, zagrenjenost skrivajo za narejenim nasmeškom ... A za zdrave odnose je pomembna odkritost, sestavni del so tudi konstruktivno rešeni spori. Primerno izražanje negativnih čustev je zato primerno in boljše od prenašanja zamer.

"Moral bi biti boljša oseba in razrešiti konflikte"

Marsikdo na smrtni postelji obžaluje propad prijateljskega ali romantičnega razmerja zaradi nesporazuma, ki ga, najbrž zaradi ponosa, nobena stran ni poskusila rešiti.

"Ko bi le imel otroke"

V sodobnem svetu so otroci pogosto prepoznani kot odvečna prtljaga, a številni si na smrtni postelji želijo, da bi bili ob njih njihovi sinovi in hčere. Tudi zato, da bi imeli koga, ki bi mu zapustili sadove svojega trdega dela.

"Za zadnja leta bi moral prihraniti več denarja"

Umiranje v revščini je za marsikoga veliko breme. Še posebej, če je v mlajših letih pretirano trošil težko prislužen denar.

"Želim si, da bi živel bolj iskreno življenje"

Čeprav se morda kdaj na prvi pogled zdi, da bi bilo kdaj kaj bolje prikriti, si na koncu ljudje želijo, da bi bili imeli dovolj poguma za zagovarjanje resnice. Pa tudi, da bi se bili manjkrat pretvarjali, kdo so, in pustili drugim, da imajo radi njihov resnični jaz.

"Sreča je stvar izbire. Ko bi to le prej vedel ..."

Seveda je precej lažje igrati vlogo žrtve takšnih in drugačnih okoliščin. Marsikdo se zadovolji z danimi razmerami, ker pogled čez rob povzroča strah in neugodje. A na koncu obžaluje, ker je bil preveč prestrašen, da bi si dovolil raziskati svet.