FIT 24UR

Beguncem se v glavi vrtijo 'filmi' grozot. Prihodnost? 'Sošolci, ki so razmišljali o slavi, danes nosijo dolga oblačila, brade in umikajo oči'

Ljubljana, 11. 11. 2015 06.30 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 12 min
Avtor
Natalija Švab
Komentarji
0

Organizacija Save the Children je ob analizi vprašalnika, ki so ga v začetku leta razdelili med 1000 sirskih beguncev v Libanonu ugotovila, da jih je 41 odstotkov že razmišljalo o samomoru, še huje je med ženskami, kjer je na to pomislila že polovica begunk. Vprašani so bili stari med 15 in 24 let.

Begunci
Begunci FOTO: Reuters
Potem ko se begunski val spet krepi, naj bi bilo na poti v smeri Slovenije in naprej v Nemčijo 30.000 ljudi. Številni zaznamovani z globokimi travmami.
V Nemčijo naj bi do konca leta prišlo okoli milijon beguncev in migrantov. Medtem ko nekateri ljudi iz revnih in vojnih področij vidijo kot potencialne delavce, ljudi, ki bodo popravili izkrivljeno evropsko demografsko sliko, spet druge skrbi, kako se bo njihova kultura srečala z našo. Premalo ljudi pa se zaveda, da gre v veliko primerih za globoko čustveno ranjene ljudi.

Nemško združenje psihoterapevtov je že objavilo prvo študijo, v kateri razkrivajo, da polovica beguncev in migrantov, ki dosežejo Nemčijo, trpi za posttravmatsko stresno motnjo.
V izjavi, ki jo je organizacija objavila na svoji spletni strani, so še zapisali, da je imelo 40 odstotkov beguncev že samomorilne misli ali si je celo že poskusilo vzeti življenje.

Trpijo tudi otroci. Petina otrok beguncev in migrantov prav tako trpi za posttravmatsko stresno motnjo, psihične težave jih pestijo petnajstkrat pogosteje kot nemške otroke.

40 odstotkov begunskih otrok je bilo priča nasilja

"Ne potrebujejo le zavetja in hrano, ampak predvsem celovito oskrbo, ki pa jo dobi le peščica," ocenjuje predsednik združenja Dietrich Munz. Pravzaprav naj bi ustrezno psihološko podporo dobilo le 4 odstotke prišlekov, čeprav je med begunskimi otroci kar 40 odstotkov takšnih, ki so bili priča nasilja, 26 odstotkov jih je moralo gledati napad na družinskega člana, ocenjuje združenje.

Pri beguncih opažajo, da so zaradi travmatičnih izkušenj preobčutljivi na zvoke, ves čas so napeti, muči jih nespečnost, težko zdržijo v zaprtih ali prenatrpanih prostorih.

Ko se ti grozljive izkušnje v glavi ponavljajo kot film brez konca

Posttravmatski stres je sicer najpogostejša motnja, ki se razvije med ljudmi, ki so žrtve vojne, posilstva, hudega nasilja, so primorani v beg ali so mučeni.

Ljudi s to motnjo preganjajo neprestane nočne more, v glavi se jim ponavlja "film" s scenami travm, ki so jih izkusili in tako jih podoživljajo znova in znova.

Munz navaja primer pripadnice Jazidov, ki je pobegnila iz ujetništva Islamske države, kjer je bila večkrat posiljena. Zdaj ima napade panike, težave z dihanjem, strah pred smrtjo in omotico. "Ljudje s posttravmatsko stresno motnjo so resno bolni. Nujno potrebujejo psihoterapijo, da bi lahko živeli in sramotno je, da ljudje, ki trpijo za tako hudimi psihološkimi ranami, skoraj zagotovo nikoli ne bodo dobili pomoči," opozarja Munz, ki se zavzema, da bi se sestavil celovit program psihološke pomoči za begunce.

Sirski begunci v Libanonu
Sirski begunci v Libanonu FOTO: Reuters

Ljudje s postravmatsko stresno motnjo so resno bolni. Nujno potrebujejo psihoterapijo, da bi lahko živeli in stramotno je, da ljudje, ki trpijo za tako hudimi psihološkimi ranami, skoraj zagotovo nikoli ne bodo dobili pomoči. Nemško združenje psihoterapevtov
Beguncem je težko zagotoviti psihološko pomoč, ki jo nujno potrebujejo, da bi živeli polno življenje

Doslej so se s psihičnim zdravjem beguncev veliko ukvarjali v ZDA, kjer so od leta 2000 sprejeli več kot 600.000 beguncev iz različnih držav. Kot navajajo, travmatične izkušnje v domovini, pogosto "nadgradijo" še nevarno potovanje na varno in stresni procesi birokratskega in socialnega privajanja na novo državo.

Kot pišejo strokovnjaki, pa je glavna težava, da se ukvarjanje z zdravjem beguncev ponavadi začne in konča pri telesnem zdravju, saj je preprečevanje izbruha nalezljivih bolezni in zdravljenje obstoječih, že desetletja del ustaljene prakse pri sprejemu beguncev, identificiranje in še posebej zdravljenje duševnih problemov pa ostaja daleč v ozadju.

Kot pišejo na spletni strani ameriškega centra za pomoč beguncem The Refugee Health Technical Assistance Center pa je nudenje ustrezne psihološke pomoči zaradi različnega kulturnega konteksta, jezika in razseljene begunske populacije tudi težko izvedljivo.

Kot navajajo, so med najpogostejšimi psihičnimi težavami beguncev posttravmatski stres, depresija, anksioznost, panični napadi, težave s prilagajanjem in somatizacija. Glede razširjenosti motenj v populaciji ugotavljajo, da se posttravmatska stresna motnja pojavlja pri 10-40 odstotkih beguncev, depresija pa pri 5-15 odstotkih. Huje je pri otrocih, kjer posttravmatsko stresno motnjo zaznavajo pri 50-90 odstotkih, depresijo pa pri 6-40 odstotkih.

Tveganje razvoja resne psihične bolezni se poveča s številom travmatičnih izkušenj, trajanjem obravnave azilne prošnje, omejenosti v gibanju in izgubo kulture in podpornega socialnega sistema.

Strokovnjaki RHTAC še navajajo, da je izkušnja begunca običajno razdeljena v tri faze - pred begom, ko običajno pride do fizične in/ali psihične travme, med begom, ko potovalna izkušnja lahko pomeni travmo, srečanje z nastanitvenim centrom, priporom, nasiljem med potjo in obdobje vključevanja v novo kulturo, ki prinese izgubo znanega okolja, kulture ter privajanje na nov jezik in navade.

Čeprav otroci običajno srečanje z novo kulturo opravijo hitreje in uspešneje od starejših, strokovnjaki opozarjajo na potrebo po pomoči in dejstvo, da obstaja verjetnost, da so bili že zelo mladi ljudje, tudi otroci, žrtve ali celo izvrševalci nasilja.

Dodatne psihološke rane nastajajo v begunskih taboriščih, še posebej v državah, ki nimajo sredstev za zagotavljanje pomoči

A medtem ko se nemški psihiatri in psihologi ukvarjajo z načini, kako pomagati s travmami zaznamovanim prišlekom, še posebej otrokom, je v številnih državah, kjer je beguncev še več, pogosto drugače, saj nimajo ne denarja, ne kadrov za zagotavljanje pomoči. V tem oziru so najbolj na udaru Libanon, Turčija in Jordanija.

V Libanonu, kjer večina beguncev biva v šotoriščih, gostijo več kot milijon beguncev, med njimi je polovica mlajša od 17 let, večina je morala ob odhodu iz Sirije, kjer so hodili v šolo, šolanje prekiniti.

"Ne boste se zmotili, če rečete, da je večina ljudi, ki prihajajo iz Sirije, doživela travmo," je vodja Unicefa v Libanonu Anthony MacDonald dejal za Washington Post.

Slabe razmere v taboriščih pa ustvarjajo nove travme. Tako so begunci že izkusili, kako so jim zaradi zunanjih napadov ali notranjih sporov zgoreli šotori, ki jim nudijo zavetje, prihajalo je do napadov, sporov in drugih oblik nasilja. "To pri otrocih in mladostnikih povzroča ponovno travmo," pravi MacDonald.

Sirski otroci v begunskem centru Roszke
Sirski otroci v begunskem centru Roszke FOTO: Reuters

Pri beguncih psihologi opažajo, da so zaradi travmatičnih izkušenj preobčutljivi na zvoke, ves čas so napeti, muči jih nespečnost, težko zdržijo v zaprtih ali prenatrpanih prostorih.
Zapuščina nezdravljene travme v otroštvu je trajna, nastaja izgubljena generacija

Organizacija Save the Children je ob analizi vprašalnika, ki so ga v začetku leta razdelili med 1000 sirskih beguncev v Libanonu ugotovila, da jih je 41 odstotkov že razmišljalo o samomoru, še huje je med ženskami, kjer je na to pomislila že polovica begunk. Vprašani so bili stari med 15 in 24 let.
Kot poroča Washington Post, zdravniki in psihiatri, ki delujejo v Libanonu, poročajo o pogostem pojavljanju fobije, histerije, nočnih mor in močenja postelje pri begunskih otrocih in mladostnikih.

Številni potem, ko najhujši simptomi travme izzvenijo, ob tem pa ne dobijo primerne pomoči, "preklopijo" na "preživetveni način", ki pomeni potlačenje stiske in čustev, kar pa pogosto povzroča težave v kasnejšem življenju.

"Najbolj žalostno je, da je zapuščina travme v otroštvu, trajna. Za ljudi, ki travmo doživijo, se pogosto spremeni cel način dojemanja sveta okoli njih," je za Washington Post dejal psiholog Alaa Hijazi, strokovnjak, ki se je ukvarjal tako z vojnimi veterani kot z ljudmi, ki so bili ujeti in mučeni med vojno v Iraku.

Kot še navaja časnik, se redke organizacije, ki delujejo na področju psihološke oskrbe beguncev, ukvarjajo predvsem s preventivnimi programi, ki vključujejo osveščanje o nasilju, prezgodnjem vstopanju v zakon in primernih načinih discipliniranja otrok.

Osveščajo tudi družine, ki gostijo begunce, vključujejo jih v dramske in umetniške delavnice in jim ponujajo "otrokom prijazne prostore", kjer se lahko otroci sprostijo in izrazijo. Med priljubljenimi aktivnostmi je posedanje v krogu, kjer otroci delijo svoje izkušnje o begu iz Sirije. Kot poroča Washington Post, je bilo na enem od takšnih srečanj mogoče slišati zgodbo otroka, ki je razlagal, kako so bežali iz doma, ki se je rušil, starše pa so zadeli delci šrapnela.

14-letna dvojčka, ki sta živela v mejnem območju z Izraelom sta opisovala, kako je njuna mati počasi umirala zaradi pomanjkanja zdravil med zasedbo mesta. Sebe sta krivila, da niso pobegnili, preden so boji dosegli njihovo mesto.

Ena od težav, ki še povzroča ranjenost begunskih otrok je tudi precejšnje nasilje znotraj njihovih družin, ki je pogosto posledica stresa, ki ga sredi revščine in občutka, da ne bo nikoli bolje, doživljajo njihovi starši.

"Takšni notranji konflikti vodijo v še več težav - v več delikventnosti, kriminala, posilstev ..." je za Washington Post dejala Nadine Abdul Sater, ki v Libanonu koordinira projekt  War Child.

A pristojni v Libanonu priznavajo, da prostovoljci, ki v Libanon prihajajo na pomoč, nimajo znanja, da bi pomagali beguncem s psihološkimi problemi, da bi takšno oskrbo zagotavljala država, pa si ne morejo privoščiti.

"Ti otroci, ki bodo ostali s travmami in brez možnosti šolanja, so izgubljena generacija. Za otroke bi moral biti svet varen kraj, tukaj pa ni nič varno," pa je za Washington Post resnost situacije opisal Nathaly Gattas, vodja International Medical Corps, ki v Libanonu pomaga žrtvam, ki so doživele travmo.

Begunci prihajajo na Lezbos
Begunci prihajajo na Lezbos FOTO: Reuters

Najbolj žalostno je, da je zapuščina travme v otroštvu, trajna. Za ljudi, ki travmo doživijo, se pogosto spremeni cel način dojemanja sveta okoli njih. Psiholog
Prej žrtev vojne vihre ali revščine, potem zlobnežev z nabrušenimi jeziki

Se pa s prihodom v novo, uradno varno državo, za marsikaterega otroka travmatične izkušnje ne končajo. Le oblika nasilja, ki ga doživlja, se spremeni. Nevarnost naenkrat ne preti v obliki bomb in lakote, ampak ostrih jezikov.

Otroci priseljencev namreč pogosto končajo kot tisti, nad katere se z besedami ali pestmi spravljajo vrstniki, še huje pa je, če svojih diskriminatornih čustev ne morejo pustiti ob strani niti učitelji in drugi pristojni.

Nevladna organizacija Migration Policy Center s sedežem v ZDA je pripravila poročilo, ki ga je spisala avtorica študije Christina Spears Brown. V njem piše, da se otroci diskriminacije začnejo zavedati okoli 8. leta starosti, ko gre za diskriminacijo s strani vrstnikov in do najstniškega obdobja, ko gre za diskriminacijo s strani institucij in širše družbe.

Zaradi drugačnosti - tako poročilo - otroci beguncev pogosto ostanejo izključeni iz vrstniških skupin, so tarča zbadljivk ali telesnega nasilja, našteto pa ne pripomore k njihovemu boljšemu počutju, ampak povečuje depresijo, anksioznost in sproža antisocialno vedenje.

In če bi pričakovali, da "odrasli vedo bolje", temu ni vedno tako. Učitelji bi naj pričakovali, da so otroci beguncev manj sposobni, manj jih vzpodbujajo k šolskemu delu in obšolskim dejavnostim, kar pogosto vodi v to, da pridobijo nižjo stopnjo izobrazbe.

Ob tem so otroci še pogosto priče temu, da družba njihove starše dojema kot "drugačne"- do njih se drugače vedejo v trgovini, restavraciji ... Vse to pa otroke zaznamuje in povzroča dolgoročno škodo.

Številni potem, ko najhujši simptomi travme izzvenijo, ob tem pa ne dobijo primerne pomoči, "preklopijo" na "preživetveni način", ki pomeni potlačenje stiske in čustev, kar pa pogosto povzroča težave v kasnejšem življenju.
Zakaj so vrstniki tako zlobni do begunskih otrok?

Psiholog in psihoanalitik Michael Bader je za Psychology Today spisal prispevek, v katerem obravnava sovražno nastrojenost vrstnikov do begunskih otrok.

Gre za pojav, ki bo ob naraščajoči nestrpnosti in ksenofobiji, do česar v Evropi prihaja po velikem begunskem valu, zelo pomembno preučiti, če se družba želi izogniti težavam, ki jih je izključevanje potomcev prejšnjih generacij priseljencev prineslo doslej.

Kot pravi v prispevku, ksenofobijo, ki jo nato s pridom izkoriščajo še politiki, poganjata dve podzavestni dinamiki - prva je globoko prepričanje, da "oni niso kot mi". Pri tem pa - kot opozarja - mnogi pozabljajo, da so tudi sami potomci priseljencev, ali so morali njihovi bližnji ali daljni sorodniki v preteklosti iz takšnih ali drugačnih razlogov bežati.

Drugi del te dinamike pa je, da se "mi", želimo znebiti "njih", ker prihajajo na "zaseden teritorij". Čeprav je večina ljudi v življenju že izkusila občutek zavrnitve, se v tem primeru identificira z agresorji, in prišleke zavrača.

Bader kot rešitev ponuja krepitev sporočil in čustev, ki ljudem omogočajo, da se namesto tega identificirajo s čustvi strahu in osamljenosti, ki jih čutijo begunci in njihovi otroci, pri tem pa morajo svoj del naloge opraviti tudi pristojni - tudi politika - s tem, da ne prilivajo olja na ogenj, ampak ustvarjajo okolje razprave in dialoga.

Begunci in migranti v Grčiji
Begunci in migranti v Grčiji FOTO: Reuters

Učitelji bi naj pričakovali, da so otroci beguncev manj sposobni, manj jih vzpodbujajo k šolskemu delu in obšolskim dejavnostim, kar pogosto vodi v to, da pridobijo nižjo stopnjo izobrazbe.

Nasilje rodi nasilje ali "ni naključje, da so francoska mestna središča danes kraj radikaliziranja mladih muslimanov"

O odnosu Evropejcev do priseljencev v Franciji, državi, ki ima ogromno priseljensko populacijo, se je v blogu pred časom razpisala Guilaine Kinouani kulturologinja in terapevtka, afriških korenin.

Danes živi v Veliki Britaniji, ob povratku v Francijo pa je ugotovila, da se je marsikaj spremenilo. "Iz otroštva se spomnim občutka povezanosti, ki ga nisem doživela nikoli več, a sem vedno pogrešala toploto in varnost, ki sem ju čutila v tesni skupnosti, večinoma sestavljeni iz migrantov, v kateri starša ustvarila naš pariški dom," piše.

A ob vrnitvi jo je pričakala povsem drugačna slika. "Danes je to kraj, kjer je burka tarča nasprotovanja vseh veroizpovedi, kraj, kjer moški, ki so me kot najstniški fantje neuspešno učili breakdance in sanjali, da bodo postali slavni raperji, danes nosijo dolga oblačila, brado in se izogibajo očesnemu stiku. Kraj, kjer so majhni otroci moje na igrišču spraševali, ali jedo svinjino, da bi se tako odločili ali lahko sklenejo prijateljstvo," piše na mediadiversified.org.

Kaj se je zgodilo? Ko Guilaine v spomin prikliče manj romantično podobo otroštva, se, kot pravi, spomni policijskih racij v soseski, sporov mladine s policijo, nadlegovanja in predsodkov, ki so jih bili deležni tisti, ki so živeli v ‘les quartiers’, propagirati pa so jih mediji in omejevali možnost, da bi ti ljudje razširili obzorja.

"Spomnim se, da v sosesko niso prihajala intervencijska vozila, ker je bilo prenevarno, da so starejše generacije zasmehovali, ker je bila njihova francoščina slaba, njihova oblačila preveč pisana ali zaradi kakšnega drugega banalnega razloga. Ti ljudje so postali vdani v usodo in roboti, ki niso verjeli, da imajo v državi, ki jih je sprejela, pravico do spoštovanja in enakosti," piše.

In na koncu sta izključenost in nevidnost v boju za enakost, spoštovanje in priznanje, rodili sovraštvo, meni avtorica. "Tema je kompleksna, a bodimo realni - zagotovo ni naključje, da so francoska mestna središča danes kraj radikaliziranja mladih muslimanov," pravi in obsoja zatiskanje oči, ko gre za iskanje vzrokov, ki rojevajo terorizem in nasilje.

Ocenjuje, da desetletja potem, ko so priseljenci v Francijo prišli, da bi zapolnili delovna mesta v času gospodarskega razcveta, zase pa našli boljše življenje, rasizem in islamofobija iz francoske družbe nikakor nista izginila. "Še vedno se v vsakdanjem pogovoru uporablja izraz “du travail d’arabe” - "delo za Arabce", kot izraz za slabo plačano, težaško delo," opozarja.

Po njenem družba zgolj ignorira, kar je precej jasno: "Zame verz iz rap pesmi pove vse. 'Plačali boste za sramotno ravnanje z našimi starši ... policija želi iz nas narediti primer, da se jih bomo bali, pozabljajo pa, da sovraštvo rodi sovraštvo.' Žalostno je, da to besedilo, spisano pred 20 leti, še vedno opisuje doživljanje ljudi, ki so priseljenci, živijo v revnem predelu in so muslimani v državi, kjer se sovražijo vse te tri lastnosti."

Kar jo najbolj plaši je, da bi lahko bili napadalci na Charlie Hebdo njeni nekdanji sošolci. In to, da se tudi po tej izkušnji v družbi nič ne spremeni.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1