Prvi znaki okrevanja gospodarstva, a blaginja prebivalstva se je močno poslabšala

Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar) je danes predstavil poročilo o razvoju 2014. Pozitivne spremembe so zaznali na področju konkurenčnosti, pokazali pa so se tudi prvi znaki gospodarskega okrevanja. A Umar opozarja, da kljub premikom zaostanek na ključnih področjih razvoja za predkriznim obdobjem ostaja visok. Slovenija se namreč uvršča med države z največjimi poslabšanji gospodarske aktivnosti, trga dela in javnih financ od začetka krize. Močno se je zlasti v zadnjih letih poslabšala materialna blaginja prebivalstva. Za višjo gospodarsko rast in ohranjanje blaginje prebivalstva so potrebne korenitejše strukturne spremembe, poudarja Umar.

Prvi znaki gospodarskega okrevanja

"Močno nazadovanje v obdobju krize je posledica značilnosti razvoja v letih pred krizo, ki ni bil zadosti usmerjen v krepitev konkurenčnosti in izboljšanje odpornosti ekonomije na šoke ter prepočasnega in nezadostnega odziva na krizo," je povedala Rotija Kmet Zupančič, urednica poročila o razvoju. Če bomo nadaljevali s strukurnimi reformami, pa lahko pričakujemo vzdržnejše gospodarsko okrevanje in ponovno zmanjševanje razvojnega zaostanka za EU, je še dodala. 

Na področju konkurenčnosti se kažejo pozitivni premiki. V letu 2013 se je prvič od začetka krize povečal delež slovenskega izvoza na svetovnem trgu, pokazali pa so se tudi prvi znaki gospodarskega okrevanja.

Kriza vpliva na materialni standard

Se pa zaradi kriza materialni standard prebivalstva vse bolj znižuje, kazalniki kakovosti življenja pa po daljšem obdobju izboljševanja stagnirajo. Glavni vzrok poslabšanja matrialne blaginje je upad zaposlenosti, ki je leta 2013 upadla že peto leto zapored, njen padec pa je bil največji v celotnem obdobju od začetka krize, je pojasnila Lidija Apohal Vučković. Hkrati se je povečala brezposelnost, ki se je že precej približala stanju visoke brezposelnosti, s katerim se je Slovenija spopadala v obdobju po osamosvojitvi. Realno so se znižale tudi plače, pokojnine in socialni transferji. 

Ob poslabševanju kupne moči se je v zadnjih dveh letih zniževala tudi zasebna potrošnja. Dohodkovna neenakost se sicer ne povečuje in ostaja najnižja v EU. Čeprav Slovenija še vedno sodi med evropske države, kjer je stopnja tveganja revščine nizka, se je število prebivalcev pod pragom tveganja od začetka krize povečalo za 22 odstotkov, kar je bolj kot v povprečju v EU. 

Kaj so ključni izzivi za prihodnost?

Umar poudarja, da so za višjo gospodarsko rast in ohranjanje blaginje prebivalstva potrebne korenitejše strukturne spremembe. Pri tem so izpostavili štiri področja. Treba je dokončati sanacijo bančnega sistema ter s tem zagotoviti stabilne pogoje za financiranje podjetij ob čim manjšem nadaljnjem povečanju javnega dolga. Na področju javnih financ pa je treba nadaljevati s konsolidacijo javnih financ, predvsem s trajnejšim zmanjšanjem odhodkov. Sočasno pa bo nujno treba več naporov usmeriti v razdolževanje podjetniškega sektorja.

"Kot enega izmed pomembnih kanalov na Umar vidimo večji pritok neposrednih tujih investicij, ki bi lahko odigrale pomembno vlogo v procesu finančnega prestrukturiranja podjetij in nasploh dviga konkurenčnosti," je ključne izzive opisal Boštjan Vasle, direktor Umar.

Nadalje so izpostavili ukrepe, povezane s konkurenčnostjo slovenske ekonomije. "Tukaj je ključno povečanje dodane vrednosti proizvodov in storitev z izboljšanjem inovacijske sposobnosti gospodarstva in vključevanjem podjetij v globalne dobaviteljske verige, tudi preko že omenjenih neposrednih tujih investicij," je še izpostavil Vasle in dodal "da podjetja kot pomemben zaviralni dejavnik navajajo zapleteno administrativno okolje, kjer izpostavljajo davčni sistem, dolgotrajnost postopkov in tudi relativno visoke stroške dela".

Na uradu tudi poudarjajo, da je nujna prilagoditev sistema zdravstva in dolgotrajne oskrbe ter tudi trajnejše prilagoditve pokojninskega sistema vse daljši življenjski dobi. Na trgu dela pa je treba še izboljšati učinkovitost trga dela. Zlasti je treba poskrbeti za večjo vključenost mladih na trg dela, pa tudi prilagoditi izobraževalne programe sedanjim in bodočim potrebam delodajalcev.