Pred 50 leti je v vesolje poletela prva ženska

S poletom tedaj 26-letne Valentine Vladimirovne Tereškove je Sovjetska zveza v vesoljski tekmi z ZDA zabeležila novo "zmago", potem ko je leta 1957 kot prva v vesolje že poslala umeten satelit in leta 1961 Jurija Gagarina kot prvega človeka.

Polet Tereškove pa je služil tudi za propagandne namene v dokazovanju enakopravnosti žensk. Komunistična Sovjetska zveza se je tako hvalila, da je na tem področju bolj napredna od "dekadentnih" ZDA.

A Američani se v to "tekmo" niso dali potegniti – svojo prvo astronavtko Sally Ride so v vesolje poslali šele dvajset let kasneje – leta 1983. Sicer so tudi Rusi naslednjo kozmonavtko Svetlano Savicko v vesolje poslali šele leta 1982, potem pa leta 1997 le še Jeleno Kondakovo.

Do ideje, da bi v vesolje poslali žensko, naj bi že po uspešnem poletu Gagarina prišel vodilni sovjetski raketni znanstvenik Sergej Koroljov. Leta 1961 se je nato za kozmonavtko prijavilo več kot 400 kandidatk. V program so jih izbrali pet – Tatjano Kuznecovo, Irino Solovjovo, Žano Jorkino, Valentino Ponomarjovo in Tereškovo. Kandidatke so morale biti padalke, stare manj kot 30 let, visoke manj kot 170 centimetrov in lažje od 70 kilogramov.

Izbirali so jih tudi po politični primernosti in Tereškova je bila še posebej primerna kandidatka zaradi svojih delavskih korenin. Poleg tega pa je bil njen oče Vladimir Tereškov kot tankist vojni heroj. Ubit je bil v Kareliji na Finskem na začetku druge svetovne vojne, ko je bilo Valentini le dve leti.

Urjenje je bilo podobno urjenju moških kozmonavtov – od fizičnih preizkusov in poletov z reaktivnimi letali do intenzivnega šolanja o raketni in vesoljski tehnologiji. Kot se danes spominja Tereškova, je bilo to usposabljanje zelo naporno. Prepričana je, da bolj kot urjenje, ki ga morajo prestati današnji kandidati za pot v vesolje.

Urjenje kozmonavtk se je končalo novembra 1962, opravile pa so ga štiri kandidatke. Zatem so oblikovali načrt, po katerem bi v vesolje poleteli dve ženski v dveh solo misijah, ki bi jih izvedli marca ali aprila 1963. Tereškova naj bi bila prva v Vostoku 5, sledila pa naj bi ji Ponomarjova v Vostoku 6.

A nato je marca 1963 prišlo do spremembe načrtov in z Vostokom 5 je v vesolje poletel Valerij Bikovski, dva dni kasneje pa je v Vostoku 6 na vrsto prišla še Tereškova. Da bo poletela v vesolje, je osebno odobril tudi tedanji sovjetski voditelj Nikita Hruščev. Za njeno namestnico so imenovali Solovjovo.

Tereškova je nato po dveurnem odštevanju v vesolje poletela po načrtu, polet s pozivnim imenom "čajka" (galeb) pa je tehnično potekal brez težav. Vseskozi ji je bilo sicer slabo, a je vseeno uspešno izpolnjevala dnevnik poleta, komunicirala z Zemljo in fotografirala horizont. S pomočjo njenih fotografij so kasneje prišli do odkritja različnih slojev Zemljine atmosfere.

Med poletom je kar 48-krat obkrožila Zemljo. Z dvema dnevoma, 22 urami in 50 minutami v vesolju je prekoračila skupen čas, ki so ga dotlej v vesolju prebili ameriški astronavti. V vesolju je bila sicer skupaj z Vostokom 5, na katerem je bil Bikovski, in enkrat sta se plovili približali na vsega pet kilometrov. Bikovski se je na Zemljo vrnil tri ure za Tereškovo po malo manj kot petih dneh v vesolju.

Čeprav so bili sprva načrtovani novi poleti Vostoka, ki je v vesolje popeljal tudi Gagarina, se je program z Vostokom 5 in 6 končal. Ruski vesoljski program se je nato nadaljeval s programom Voshod ter nato programom Sojuz.

Načrtovani so bili tudi dodatni poleti žensk v vesolje, a se to ni zgodilo še 19 let. Sovjetska zveza je leta 1969 tudi uradno razpustila skupino prvih ženskih kozmonavtk in nobena izmed ostalih kolegic Tereškove v skupini potem ni videla vesolja, tudi Tereškova ne.

Tereškova je po poletu v vesolje kot herojka Sovjetske zveze postala ugledna članica komunistične partije in gradila tudi politično kariero. V sovjetskem letalstvu se je povzpela do čina general majorja, leta 1977 pa je tudi doktorirala kot vesoljska inženirka.

Že pol leta po poletu v vesolje se je poročila s kozmonavtom Andiranom Nikolajevom, poroke pa se je udeležil tudi Hruščev s celotnim vladnim vrhom in voditelji sovjetskega vesoljskega programa. Imela sta hčer Eleno, leta 1982 pa je njun zakon razpadel. Zatem se je poročila še enkrat, z Julijem Šapošnikom, ki pa je leta 1999 umrl.