The Mission: V redu ste, Ljubljana, v redu ...

Morda so The Mission primerno poimenovali pričujočo turnejo, ki so ji nadeli ime Deja Vu, čeprav se je pred covidno krizo imenovala "Združena evropska zabava". Dejstvo je, da na njej igrajo svoje največje hite iz obsežne diskografske zgodovine, ob dejstvu, da so svoje najboljše stvaritve obelodanili pred že pred nekaj desetletji.

A Wayne Hussey, Simon Hinkler, Craig Adams in Alex Baum so zdaj morda bolj modri, zreli in prijateljski, še vedno pa zelo dobro počnejo to, kar najbolje obvladajo – igrajo svojo glasbo. Možje, ki so (razen bobnarja) že zajadrali v svoja šestdeseta, se dandanes bolje razumejo kot v njihovih dvajsetih ali tridesetih, hkrati pa so hvaležni, da so preživeli in da še vedno lahko živijo od svoje glasbe, nečesa, kar jim pomeni največ v življenju.

"Ko smo bili mlajši, smo se borili s prevelikimi egi, takrat imaš občutek, da moraš nekaj dokazati sebi in svetu. A je to neumno, ne bi se smel tako počutiti. Ko si starejši, namreč spoznaš, da je vse skupaj traparija in da delaš, kar te veseli, in če je še komu všeč, v redu, tudi če je všeč samo eni osebi. Ni problema. Živim življenje tako, da se ne skušam vdati starcu v sebi," meni pevec, ki bo 26. maja upihnil 65 rojstnodnevnih svečk. Podobno meni tudi njegov kolega, kitarist Hinkler. "Ko se je zasedba spet zbrala leta 2011, sem bil zelo srečen. Zdi se mi, da se to zgodi veliko skupinam, da ko pride do ponovnih združenj, se da veliko bolj neobremenjeno uživati in igrati glasbo, brez občutkov krivde," nam je zaupal v nedavnem intervjuju.

Hussey je sicer eno prvih bolj profesionalnih glasbenih poti pričel v zasedbi Dead or Alive, še preden je postala njihova glasba elektronska, kar jih je privedlo do svetovnega uspeha s pesmijo You Spin Me Round (Like a Record), prvo skladbo št. 1 na britanskih lestvicah, ki jo je produciral trojec Stock-Aitken-Waterman. Kasneje je žel uspehe tudi z Bananaramo, Kylie Minogue, Jasonom Donovanom, Rickom Astleyjem idr. Hussey je v Dead or Alive zdržal nekaj let, a jih zapustil še pred izidom prvenca Sophisticated Boom Boom leta 1984, ko je njihov zvok že počasi dobival elektronske vložke in inovativni zvoki njegove kitare niso več prišli toliko do izraza.

Kmalu zatem je Wayne dobil ponudbo, da se pridruži zasedbi The Sisters of Mercy, ki jo je vodil še vedno enigmatični Andrew Eldritch, s katero je posnel njihov prvi album First & Last & Always (1985). Na njem so ljubiteljem gotskega rocka zagotovo ostali v spominu zvoki njegove 12-strunske električne kitare. Po neuspešni predstavitvi pesmi za drugi album Sistersov sta se z Adamsom kmalu odločila, da bosta odšla po svoje, a ne preden sta odigrala verjetno najboljši koncert z zasedbo 18. junija 1985 v londonski dvorani Royal Albert Hall.

Da je bil petkov večer v Kinu Šiška obarvan črno, ni bilo naključje, kot tudi ne, da je v občinstvu krepko prednjačila generacija, ki je svet prvič ugledala v 70. letih ali še celo prej (za razliko od mlajših "snežinkastih" generacij, ki jim je tovrstna godba bržčas dolgočasna, nerazumljiva ali monotona). Četudi ima zasedba praktično večino koncertov razprodanih, pri nas vendarle ni bilo povsem tako.

"Lahko se usedeš in igraš kitaro, samo zase, ni treba tega komentirati, ali pa klavir, dostikrat se usedem in ga igram, četudi nisem kaj prida pianist. Ali pa gledam film in brenkam na kitaro, kot je nastalo veliko mojih pesmi, ko ne razmišljaš in nisi pod pritiskom in delaš zgolj iz užitka. V prvi vrsti delaš glasbo zase, brez razmišljanja o občinstvu, to pride kasneje, nato sestaviš koščke, ki padejo skupaj. Če je nekaj preveč premišljeno, bo tako tudi izpadlo, ne bo naravno. In tako pač ne delam," meni Hussey.

Njihov seznam pesmi je kajpak klasičen in ni razočaral, saj smo lahko uživali v favoritih, kot so Beyond the Pale, Serpent's Kiss, Kingdom Come, Stay With Me, Like a Child Again, Butterfly on a Wheel, za konec uradnega dela pa še Wasteland in Delivenace. Zares se je bilo možno počutiti "spet kot otrok", o čemer nekaj ve tudi Siddharta, sploh ko lahko iz prvih vrst spremljaš legende gorskega rocka, za katere se ni zdelo, da jih bo možno še kdaj videti v živo, na slovenskih tleh. A tudi skrite želje se včasih uresničijo. Okoli stominutni nastop so zaokrožili z dvema dodatkoma, ko je Hussey dahnil "v redu ste, Ljubljana, v redu", v dodatku pa so ponudili Swoon, Severino in The Crystal Ocean, za sam vrhunec pa še njihov bojda največji hit Tower of Strength, ki so ga epsko prelili v You'll Never Walk Alone, priredbo Rodgersa & Hammersteina.

Pravzaprav bo storjena precejšnja škoda, če bo to zares njihova zadnja turneja, saj zasedba deluje ubrano in uigrano, morda ne ravno na nivoju vrhunskih The Cure, sicer pa je dobra novica tudi ta, da se je po več kot desetletju na odre vrnila tudi gotska kraljica Siouxsie Sioux. Več kot dovolj za tiste, ki vztrajno čakajo, da luč sveta ugleda težko pričakovani album Songs of a Lost World.

"Težko rečem, da sem kdaj koli imel kaj za povedati v kreativnem smislu, hvala bogu delamo, kar nam je všeč, če je še komu všeč, super, če pa ne, pa naj gredo k vragu! Resno, nikoli se nisem počutil, da smo pomembna skupina in da imamo kaj pomembnega za povedati. Ne gre za to. Gre preprosto za delanje glasbe in za užitek pri tem. V slabih štiridesetih letih imam veliko lepih spominov, življenje me je pripeljalo do te točke, ko lahko še vedno počnem, kar imam rad, veliko zasedb tega ne zmore več. Svet se stalno spreminja, ta mesec bom star 65 let, a se še zdaleč ne počutim toliko starega, razen morda kakšno jutro, ko me vse boli (smeh)," nam je nekaj ur pred koncertom zaupal frontman in težko se je ne strinjati z njim.