'Še vedno sta rokenrol in pijača, ni pa več (toliko) seksa in drog'

V The Mission ste bili najprej med leti 1986 in 1990, ko ste izdali štiri najboljše albume, iz tega obdobja so tudi vaše najbolj znane pesmi. Kako gledate na tiste čase, z nostalgijo, s hrepenenjem ali kaj drugega?

Ja, to so bili super časi. Seveda pa ima življenje svoje svetle in temne plati, dobro in slabo. Neverjetno je, da sem tistih pet let preživel skoraj izključno na turnejah, ko smo igrali po koncertih, potovali iz države v državo, od hotela do hotela. Zame je bila to velika sprememba, glede na to, kar sem počel prej, in zagotovo so bili to zelo vznemirljivi časi.

Pravzaprav je zasedba nato razpadla, a ste igrali potem spet na nekakšnih zaključnih koncertih leta 2008 in 2011. Če pogledate nazaj, bi zadeve ponovili ali kaj spremenili, naredili drugače?

Ko sem bend zapustil leta 1990, sem bil star 30 let, vse, kar sem počel v življenju, je bilo to, da sem bil glasbenik v skupinah. Nato sem se poročil, se preselil v ZDA, imel sem službe od New Yorka do Seattla. Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Wayne me je poklical leta 2008, ko sem živel v New Mexicu, ko se je zasedba spet zbrala, če bi se jim pridružil na zaključnih koncertih kot gost. Takoj sem mu potrdil, saj me je to zelo razveselilo.

Zakaj, ker ste pogrešali rokenrol življenje, kolege, glasbo?

Skupina je igrala veliko vlogo v mojem življenju, ko sem bil mlajši. Skratka, to ni nekaj, kar bi kar tako pozabil, saj to ostane v tebi in s teboj. Takrat sem živel v puščavi in sem pomislil, da bi bilo super spet igrati pred ljudmi in uživati v koncertih. Tudi zato, ker naj bi bili to poslovilni koncerti.

Pa ste se v vmesnem času z ostalimi člani skregali ali ste ostali v stikih?

Po 1990 nismo bili kaj dosti v stikih, s Craigom sem se videl, ker sta najini ženi prijateljici, z ostalimi pa ne.

So na dan privrela stara čustva in občutki, ko ste se spet srečali?

Ne toliko to kot to, da smo pač šli po svoje in počeli druge stvari. Niso me vrgli iz benda, temveč sem odšel sam, vedel sem, da sem jih malce pustil na cedilu. A od takrat je minilo veliko časa in stvari spet tečejo. Nimam pa obžalovanj, če bi ostal v skupini, morda tako ali tako ne bi prav dolgo (vz)trajal, haha. Ne vem, ko se je zasedba spet zbrala leta 2011, sem bil zelo srečen. Zdi se mi, da se to zgodi veliko skupinam. Če se razidejo pri 30, nato pa se vrnejo po 15, 20 letih, vmes si člani ustvarijo družine, otroci odrastejo, počasi se vprašaš, kaj bi počel po tem. Takrat pa pride do ponovnih združenj, da lahko neobremenjeno uživaš, igraš svojo glasbo in ne čutiš več odgovornosti do mladoletnih otrok.

Kaj pa občutki zdaj, ko ste v zrelih letih, imate še kaj za povedati, razmišljate o novem albumu?

V bendu sem spet od leta 2011, se pravi 12 let, vmes je bila še epidemije korone, v 80. pa sem bil z njimi kakih pet let. Zadnja leta so bila super, vsi smo starejši in modrejši, radi se družimo in igramo skupaj. Kar pa se tiče novega materiala, pa bomo videli, radi igramo na koncertih, čeprav jih je prekinila epidemija, zdaj pa se koncertiranje nadaljuje in dokler bo interes, bomo skušali ustreči našemu poslušalstvu.

The Mission je torej trenutno vaša glavna preokupacija?

Tako je, sicer pa sem pomagal ženi pri njenem poslu, pomagal vzgajati otroke in skrbel za dom. A The Mission je moje poslanstvo.

Alternativni in gotski rock sta bila precej drugačna v Evropi kot v ZDA, kakšna je bila vaša izkušnja z Ameriko?

V 80. letih so bile ZDA po mojem bolj naklonjene klasični rock glasbi in rock bendom. Če so jim določeni bendi bili všeč, so jih podprli ali pač ne, odvisno od okusa. Goth je bil tam manj gibanje, kot je bil v Evropi, so pa nas prišli poslušat tako gotski privrženci kot navdušenci nad rockom.

Nekateri pravijo, da je rock mrtev, drugi, da ne bi nikoli umrl. Je dandanes težko najti dobro glasbo in dobre bende, glede na poplavo vsega?

Se strinjam, da imajo ljudje na izbiro veliko glasbe, a je postalo lažje, saj je dostopna povsod in na vse možne načine, vsaj v primerjavi s časi, ko sem bil sam najstnik. Zdaj lahko posnameš album iz svoje spalnice in ga pošlješ v svet. Včasih je bilo tako, da si se najprej moral naučiti igrati instrument, nato igrati po umazanih klubih, nato v predmestju Londona, se prevažati s kombijem od koncerta do koncerta. Danes je to precej lažje dostopno in izvedljivo s pomočjo digitalne tehnologije. Traparija je reči, da je rokenrol mrtev, saj bodo vedno obstajali dobri bendi s kitarami.

Pa obstaja dovolj izvirnih skupin, ki so dejansko dobre, ali jih je samo težko najti v množici vsakovrstne glasbe?

Morda jih je težje najti, ker je glasbe res veliko, a tako je vedno bilo. Vedno je bilo veliko skupin, ki so bile dobre, a niso bile slišane, ker niso doživele preboja ali jih niso finančno podprli. Mi smo odraščali v drugačnih časih, ko se je poskušalo veliko novega in izvirnega, ljudje so poskušali drugačne stvari za razliko od danes. Morda to še vedno drži, a tega ni slišati po radiu ali televiziji, kjer večinoma prevladuje grozna pop glasba.

Všeč mi je bila vaša misel, ko ste nekje dejali: "V času, ko se življenje dogaja, se ne zavedaš nujno pomembnosti pričujočega trenutka." A te zadeve pridejo z leti izkušenj, starejši, kot je človek, bolj je moder, ali kako to gre?

Mislim, da gre za spoznanje, da se zaveš stvari šele, ko jih zares dojameš. Ko greš skozi življenje, se ti ves čas dogajajo stvari, a šele kasneje vidiš, da je šlo za prelomne dogodke, ki so se ti zgodili. Tako je v življenju, gre za sekvence trenutkov, ki te vodijo od enega do drugega, ki določijo pot tvojega življenja. Recimo, ko koga srečaš, ko se nekam vseliš, srečaš določene ljudi, zaradi tega začneš tudi početi določene stvari, ki vodijo ena k drugi.

Torej boste napisali avtobiografijo, kot jo je frontman Wayne Hussey, ki jo je poimenoval Salad Daze?

Dvomim, da bi bil toliko zanimiv, da bi jo ljudje prebrali (smeh). Raje pišem turnejske dnevnike, ki jih objavljam na svoji spletni strani in strani skupine na Facebooku. Morda jih bom zbral skupaj in jih izdal v knjigi, bomo videli.

Glasba ostaja glasba, ki za vas ostaja glavna strast v življenju?

Obožujem igranje na odru, imamo močno bazo oboževalcev, ki nas spremlja in zelo redko se zgodi, da bi imeli slab koncert. Vedno se imamo dobro.

Sicer pa ste dejali, da so bila 80. leta precej hektična, saj so se stvari dogajale hitro in nepredvidljivo. Kaj vas je naučilo življenje v rokenrolu in kaj je bil za vas vrhunec kariere v glasbi?

Mislim, da je že to, da lahko to počnem, velik privilegij, saj si to želi tisoče in tisoče ljudi, pa jim ne uspe, kajti to je težko doseči. Postal sem zagotovo precej bolj samozavesten, kot sem bil prej, saj imam bogate izkušnje, kot da bi vedel nekaj več, imel skrivnost, ki je drugi ne poznajo. Nekaj časa smo bili "zloglasni" po tem, da smo živeli seks, droge in rokenrol, čeprav se je zdaj težko spomniti vseh podrobnosti. Še vedno pa se radi zabavamo in kaj popijemo. Še vedno je rokenrol in pijača, ni pa več toliko seksa in drog. Pri reviji Melody Maker so baje pobirali stave v 80. letih, kdo od nas bo umrl prvi, a smo še vedno vsi živi, hvala bogu. Kar je dosežek sam po sebi, še vedno smo tu, da povemo zgodbo in igramo svojo glasbo.