Ledeni mož Ötzi nadaljuje življenje na filmskem platnu

Ledeni človek Ötzi je v komori na minus sedmih stopinjah na ogled v Južnotirolskem deželnem arheološkem muzeju v Bolzanu, kamor vsako leto ne privabi le več tisoč turistov, ampak tudi številne strokovnjake z raznoterih področij. Izjemno dobro ohranjen Ötzi je obveljal za arheološko senzacijo 20. stoletja, ki je omogočila vpogled v življenje Evropejcev iz bakrene dobe.

Zdaj je jasno, kaj je takrat približno 45-letni Ötzi zaužil pred smrtjo, meso in različna žita, na podlagi vzorca DNK so raztolmačili njegov videz, ugotovili so, katere bolezni je imel, šele leta 2001 pa so v njegovi rami odkrili ost puščice. To odkritje je še dodatno vznemirilo javnost. V medijih so se pojavljali naslovi o prvem poznanem umoru v človeški zgodovini. Poleg njegovega trupla so našli nož, lok in nedokončane puščice, kar je raziskovalce napeljalo k tezi, da je Ötzi dom zapustil v naglici.

Nemški režiser Felix Randau je imel na voljo vrsto podatkov, okoli katerih je nato napletel Ötzijevo zgodbo v zadnjih dneh njegovega življenja. Na predstavitvi filma Mož iz ledu (Der Mann aus dem Eis) v sklopu festivala avstrijskega filma Diagonale je povedal, da je z Ötzijevo zgodbo želel zgraditi most med takratno in zdajšnjo civilizacijo, ki si po njegovem mnenju vendarle nista bili tako zelo različni.

Randau je Ötzija umestil v manjše pleme. Ko se Ötzi nekega dne vrne z lova, je njegova vas požgana, njegovi ljudje pa pobiti. Razlog tiči v svetem predmetu, kamnu, ki zrcali. Ötzi se poda na pot maščevanja. Ko pobije storilce in znova pridobi sveti predmet, postane nenadoma on tisti, ki mu sledijo in ki na koncu omahne pod izstreljeno puščico.

Randau na filmu prepričljivo upodobi takratno življenje in se uspešno ogne hollywoodizaciji. Ljudje so umazani, oviti v kožuhe, ne obdaja jih reflektorska svetloba, predvsem pa, kot se je pošalil režiser, ne govorijo visoke nemščine. Randau je izbral različico mrtvega retoromanskega jezika brez podnapisov. Ker so v filmu dialogi zelo odmerjeni in niso ključni za spremljanje zgodbe, nerazumljiv jezik samo doprinese k avtentičnosti dogajanja.

Kot je poudaril Randau, Ötzija ni želel upodobiti kot junaka, ki se bori proti zlu. V njem je skušal združiti dobre in slabe plati in ga narediti čim bolj človeškega, pristnega. Kljub vsemu so simpatije gledalcev ves čas na Ötzijevi strani, kar ni nenavadno.

Ötzi je, sploh v regiji, pridobil status zvezdnika. Zgovoren je že podatek, da imajo v primeru nesreče v Ötzijevem muzeju, v bolzanski splošni bolnišnici, zanj ves čas pripravljeno ledeno komoro, kamor bi ga deportirali.