'Tekmovali so na smučeh, ki so jih zaplenili nemškim gorskim vojakom'

"Šport v vojnih časih je izraz neizmernega hrepenenja po miru in svobodi," razmišlja naš sogovornik upokojeni brigadir Slovenske vojske iz Tržiča Janez Kavar, član Združenja vojaških gornikov Slovenije, ki ga je ameriška tekma na slovenskem Mangartu prevzela in zaposlila za vrsto let čisto po naključju. O njej mu je uspel izbrskati najmanjše podrobnosti. "Zanimivo, ampak prav vse o mangartski tekmi sem zvedel v Ameriki, iz ameriških virov. Slovenci za tekmo Američanov do nedavnega pravzaprav sploh nismo vedeli. Tudi domačini z Bovškega ne. Doslej mi je uspelo najti le možakarja iz Trbiža, ki so ga kot dečka ameriški vojaki vzeli s sabo na Mangart. Največ podatkov sem dobil v javni knjižnici v Denverju, kjer je shranjen arhiv 10. gorske divizije. Imel sem srečo, da sem se imel možnost pogovarjati z veterani – udeleženci tekme," je pojasnil.

Zaradi strmega in zahtevnega terena so progo poimenovali pralniška drča

Preden si pogledamo, zakaj so Američani pravzaprav organizirali to tekmo, kakšen pomen je imela in zakaj se je naš sogovornik predal obujanju zgodovine, se vrnimo v leto 1945.

3. junija je pod našim veličastnim vršacem završalo. Veleslalomsko tekmo je organizirala posebna divizijska služba (Division Special Service), ki je bila tudi sicer zadolžena za razvedrilo in rekreacijo vojakov po bojih. Progo je zakoličil Karl Stingl, po rodu Sudetski Nemec iz Kraslic na Češkem. "Veliko zanimanje je na Mangartsko sedlo privabilo preko 500 vojakov – gledalcev iz polkov divizije nameščenih v italijanski Čenti, v Bovcu, Kobaridu in Trbižu. Na tekmo se je prijavilo 76 tekmovalcev. Med njimi so bila najslavnejša imena ameriškega, pa tudi evropskega oziroma svetovnega alpskega smučanja tistega časa: Walter Prager, Steve Knowlton, Sigmund Engl, Don Goodman, Herbert Schneider, Dev Jeninnings, Fridl Pfeifer, John Lichfield, Fritz Kramer, Bill Dunaway, Rudi Schnackenberger in še mnogi," je pozabljeno zgodbo začel obujati Kavar.

Tekmovali so večinoma na smučeh, ki so jih zaplenili vojakom nemških gorskih enot. Obkolili in zajeli so jih pod Alpami pri Gardskem jezeru. Smuči niso bile enake in so bile najbrž zaplenjene na različnih koncih okupirane Evrope. Proga je bila ozka, strma, sneg moker, pomladanski, zato so jo poimenovali pralniška drča. Izraz je bil sicer žargon ameriških vojakov v drugi svetovni vojni za drčo v katero so po tuširanju metali umazano perilo, je nadaljeval Kavar: "Ciljno črto je prevozilo le 24 tekmovalcev, eden je bil diskvalificiran, vsi ostali so odstopili. Zmago je slavil Walter Prager, po rodu Švicar iz Davosa, sicer tudi prvi svetovni prvak v smuku, na prvem svetovnem prvenstvu FIS v Mürnu leta 1931. Prager je iz predvojnega časa znan tudi kot ljubimec Hitlerju priljubljene filmarke Leni Riefenstahl, po vojni pa je bil med drugim vodja ameriške alpske reprezentance na zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu leta 1948. Drugo mesto je zasedel Steve Knowlton, tretje pa Sigmund Engel, po rodu Avstrijec."

Čeprav je veleslalomsko progo zaznamovalo veliko nevarnih padcev, pa je tekma minila brez hujših posledic. Poškodovane je oskrbela bolničarska služba, ki jo je vodil divizijski bolničar Rupert von Trapp. "Rupert von Trapp ni bil nihče drug kot sin iz družine von Trapp, znane iz priljubljenega muzikala in filma Moje pesmi moje sanje," je zanimivost izpostavil Kavar.

In kakšne so bile nagrade? Predvsem simbolične, je povedal Kavar. Prispevala jih je divizijska služba. Za spomin so se tekmovalci podpisali na italijanski bankovec za 100 lir iz tistega časa, kopija se je ohranila. "O tekmi pa je ostal kot najbolj verodostojen spomin članek v divizijskem časopisu Blizzard, z naslovom Prager zmagal prvo divizijsko alpsko smučarsko tekmo," je strnil zgodovinsko zgodbo.

Zakaj so Američani organizirali tekmo na Mangartu?

10. gorska divizija je prišla v Posočje maja leta 1945 zaradi nerešenega mejnega vprašanja na slovenski zahodni meji. Začasno mejo med Italijo in Jugoslavijo je predstavljala Morganova linija. Ta demarkacijska črta je razmejevala zahodno cono A z zavezniško vojaško upravo in vzhodno cono B z jugoslovansko vojaško upravo. "Cono A je vojaško zasedla oziroma okupirala 10. gorska divizija, ki je v ameriški vojski v II. svetovni vojni predstavljala posebno, elitno in edino ameriško divizijo za bojevanje v gorah in zimskih razmerah. V njej je bil zbran cvet ameriškega alpskega smučanja. Ob Američanih tudi Evropejci, ki so pred fašizmom in nacizmom emigrirali v ZDA, zlasti Švicarji, Avstrijci, Norvežani, Čehi oziroma Sudetski Nemci. V diviziji je bilo tudi nekaj vojakov slovenskih korenin," je pojasnil Kavar.

Ko so Američani iz Trbiža prišli v Bovec in zagledali zasnežena melišča, so jih premamila in hitro je padla odločitev o tekmi. "To je bila prva smučarska tekma 10. divizije po zimi leta 1943/44 oziroma njenem odhodu na evropsko bojišče na Apeninski polotok, decembra 1944," je izpostavil Kavar, zakaj je imela tekma poseben pomen.

Domačini niso vedeli za smučarsko tekmovanje

Seveda nas je zanimalo, kako so domačini sprejemali Američane na svojem ozemlju in ali so se udeležili tekme oziroma si jo ogledali. Kavar je pojasnil, da je podatkov, kakšna je bila pravzaprav vloga Američanov na Bovškem, bolj malo. Odgovore o povezavah bovških domačinov z Američani pa je po njegovih besedah dal dokumentarni film Jasne Hribernik in Zdravka Duše Nočemo belega kruha. Film prikazuje, kako so bili domačini razdvojeni. Na eni strani so jih mikale materialne dobrine, ki so jih na slovenska tla prinesli Američani, na drugi strani so bili predani domovini, pri čemer jih je vzpodbujala jugoslovanska komunistično in tedaj še prorusko usmerjena politika. "Kar nekaj domačink se je poročilo z ameriškimi vojaki in so z njimi odšle čez lužo. Za samo tekmo na Mangartu pa domačini niti niso vedeli. Videli so le kolone težkih tovornjakov James, polnih vojakov, ki so po ozki cesti lezli na Mangartsko sedlo," je povedal Kavar.

Fotografije iz Amerike povod za obuditev zgodovine

Kot smo povedali na začetku, je 70-letni upokojeni brigadir Janez Kavar trčil ob mangarstki podvig po naključju. Leta 1996 je leto dni študiral na ameriški vojaški vojni šoli in po zaključku obiskal smučarski muzej v Vailu v Kolaradu. Pod roke mu je prišla monografiji Vojaki na smučeh o 10. gorski diviziji, v kateri je našel fotografije in nekaj zapisov o mangartski tekmi. Zgodba ga je takoj pritegnila in od takrat zavzeto raziskuje, zbira gradiva, piše tudi knjigo. "Od ameriških prijateljev in iz arhivov sem dobil neprecenljiv zaklad fotografij, ki so med drugim tudi ene izmed prvih barvnih posnetkov na Slovenskem," ni skrival navdušenja.

In prav te fotografije so glavni razlog, da se je bovška občina odločila, da ovekoveči spomin na dogodek 3. junija 1945 in mu prizna pomen. Na pobudo nekdanjega župana Danijela Krivca je padla ideja o prvi spominski tekmi. Pobuda se je uresničila 4. junija 2011 na istem pobočju pod Mangartskim sedlom in en junijski dan kasneje, kot leta 1945, je pojasnil Milan Štulc z občine Bovec: "Pripravili smo tudi okroglo mizo na temo 'ameriška vojska kot tampon med conama A in B', in sicer z glavnim gostom Borisom Pahorjem ter drugimi mlajšimi zgodovinarji. Dogodka so se udeležili tudi potomci takratnih tekmovalcev na Mangartskem sedlu, številni predstavniki državnih, vojaških in civilni sfer, kar dvakrat v štirih dneh pa je prišla v Bovec tudi takratna ministrica za obrambo Ljubica Jelušič ter veleposlanik ZDA v Sloveniji Joseph Adamo Mussomeli." Tekmovali so tudi Američani, med njimi hčerka drugo uvrščenega prvotne tekme Deborah Knowlton in hči snovalca proge Christie Stingl, ga je dopolnil Kavar.

Dogodek je odmeval tako po Sloveniji kot v ZDA. "Z njim smo obudili spomin na neko obdobje, o katerem se vsaj v zvezi z ameriško vojsko pri nas ni veliko vedelo oziroma govorilo. Časopisje v Koloradu se je prav tako bogato razpisalo o dogajanju na Bovškem, to pa je za nas seveda pomenilo tudi posredno promocijo," je povedal Štulc.

Ali se obeta še ena ponovitev mangartske tekme?

V naslednjih letih je občina skupaj z Združenjem vojaških gornikov Slovenije na Mangartskem sedlu postavili spominsko obeležje in ob njem vsako leto tudi spominsko slovesnost. "Želeli bi si, da bi ob prvi okrogli obletnici morda skupaj z ameriškim veleposlaništvom v Sloveniji zopet lahko pripravili podoben dogodek kot leta 2011," je poudaril Štulc in dodal, da bo velik poklon, ko bo luč sveta ugledal dokumentarni film Američani na Mangartu, ki ga pripravlja ameriški producent hiše Warren Miller Chris Anthony in bo v Sloveniji premierno predstavljen v Bovcu, predvidoma leta 2020.

'Mangart je zame svetilnik'

"Rekel bi, da me je ta zgodba našla," je odgovoril Chris Anthony, ko smo ga vprašali, zakaj se je pravzaprav odločil, da bo posnel izobraževalni dokumentarni film o pretekli, že skoraj pozabljeni tekmi. Zgodba pa ga ni našla zgolj enkrat. Večkrat se je znašel v situaciji, ko mu je naša markantna gora nehote začela buriti domišljijo. V italijanski kraj Naborjet-Ovčja, ki se nahaja blizu Trbiža, hodi smučat in kolesarit že 20 let. Od tam se vidi Mangart. Zaljubil se je vanj in v tamkajšnjo okolje ter čutil še večje poslanstvo, ko je spoznal Janeza Kavarja, ki ga je seznanil o velikem ameriškem dogodku na Mangartu. "Moral sem najti način, da delim to zgodbo. Poleg tega je 10. gorska divizija trenirala 50 kilometrov od mojega doma v Koloradu. Torej, ugotovil sem, da je zgodba zelo edinstven, saj smo tako jaz kot 10. gorska divizija našli ta del sveta," je pojasnil Anthony. Navdušila ga je tudi misel, da so v zgodovinskem obdobju, ko je bil svet v vojni, ljudje še vedno videli lepoto v okolju in našli način, da počnejo stvari, ki jih imajo radi.

Upokojeni slovenski brigadir Janez Kavar je bil torej njegov prvi vir informacij, ki bodo zaživele in ovekovečile del zgodovine na slovenskem prostoru. Sicer pa je veliko raziskoval sam in podatke pridobil z več koncev. V filmu se ne bo osredotočil zgolj na tekmo, ampak se bo posvetil tudi vprašanju, kako je ameriška 10. gorska divizija pristala na našem koncu sveta. Želi si, da bi mu ga uspelo dokončati do 3. junija naslednje leto, ko bo minilo natanko 75 let, ko je vršalo pod Mangartom.