Perpetuum Jazzile: vokalna ekstaza ali masovna hipnoza?

Začetek točno ob dvajseti uri zvečer je nakazoval, da je pred nabito polnimi Stožicami izjemen večer ob vrhunski vokalni zasedbi Perpetuum Jazzile. Petdesetim trenutnim članom in članicam, ki jih vodi umetniški vodja Peder Karlsson, so se ob določenem trenutku pridružili tudi nekdanji člani iz 30-letne zgodovine zasedbe, vmes pa številne zahvale občinstvu in tudi nekdanjemu vodji Tomažu Kozlevčarju. Sestava občinstva se je zdela "dobro situirana", saj bi lahko, podobno kot se je pred pol stoletja pred britansko kraljico pošalil John Lennon "dame v ložah lahko rožljale z nakitom, ostali pa bi lahko ploskali". A ploskanje očitno ni več tako "in", so pa bolj popularni mobilni telefoni, s katerimi je občinstvo ustvarilo zvezdno nebo ob izvedbi pesmi Life on Mars? Davida Bowieja v katerega se je, kar smo izvedeli kasneje, prelevil sam Klemen Slakonja. A hujšega vznemirjenja sedeča publika ni pokazala. Tudi pri Africi, njihovem nedvomno največjem "hitu" do sedaj, ne. A sledilo je presenečenje.

Ko se je že za hip zazdelo, da so zaradi razprodanih Stožic oz. dveh zaporednih polnih koncertih primerjave naše najbolj uspešne vokalne zasedbe z Modrijani povsem neprimerne, je po ogledu koncerta The Show postalo jasno, da je to pravzaprav neizogibno. Slovenci pa niso pretirano noreli na njihove največje hite, priredbi Africe (Toto) ali nove Get Lucky (Daft Punk), temveč na venček Avsenikovih uspešnic z Golico na čelu. V bistvu je manjkala samo še Ti, moja Rožica od Modrijanov in Stožicam bi odneslo streho. Reakcija ljudi, ki so večino koncerta posedali po svojih stolih, praktično kot pribiti, morda je bilo vmes zaznati osamljene ploskalce, je pokazala ali dokazala vsaj par stvari.

Namreč, da Slovence pravzaprav na noge spravi zgolj dobra stara kmečka veselica, se pravi narodnozabavna muzika, ki je očitno zapisana v genih še tako finih gospodov in gospa, japijev, hipsterjev, skratka vseh Slovencev, ki jih je sicer tako težko pripraviti do kolektivnega rajanja. Modrijani to zmorejo. Perpetuum Jazzile tudi. A ne s svojimi pesmimi, ta večer smo lahko slišali tri avtorske, ne s priredbami tujih, vsem dobro poznanih hitov kot so npr. Abbin venček, Titanium (David Guetta), Blame it on the Boogie (Jackson 5), ne uspešnice Glorie Estefan, Davida Bowieja ali zasedbe Van Halen. Ne. Slovenci so čakali na Avsenike in tisti trenutek identifikacije s svojim slovenstvom, s svojo veselo platjo, s svojim jazom, ki je privrel na plano, a zgolj ob izvedbi Avsenikov. Potem se je spet vse umirilo.

Bi torej Perpetuum Jazzile, ki imajo za seboj uspešno turnejo po ZDA, več kot 15,5 milijona ogledov pesmi Africa na YouTubu v Sloveniji uspeli zgolj z a cappella priredbami narodnozabavnih uspešnic? Nemara res. In če kdo misli, da se občinstva razlikujejo ali da je nekdo "bolj fensi" če gre na vokalni večer kot pa če obišče vaško gasilsko veselico, je očitno v veliki zmoti. Slovenci se očitno ne damo. Golica, goveja župca, pražen krompir, pečenka, vrček piva ali raje pet, so še vedno zakon. Pa naj bo to ob času nedeljskega kosila, na koncertu Modrijanov ali pač na koncertu vokalno in izvedbeno vrhunskih Perpetuum Jazzile. Za vse tiste, ki ob vsem omenjenem zmajujejo z glavo, pa sledi še en koncert, ko se bo vokalna ekstaza z vrhuncem v Avsenikih ponovila in jo lahko doživite v živo. Pa srečno!