Otrok z učnimi težavami je vedno več

Otrok z disleksijo ali z različnimi oblikami učnih težav je vedno več tudi zaradi načina življenja, ki je manj povezan z naravnimi vzgojnimi vzorci, je ob evropskem tednu osveščanja javnosti o disleksiji povedala pomočnica ravnateljice na OŠ Antona Janše Tadeja Rupar. Dodala je, da prihaja do porasta govorno-jezikovnih težav.

Po besedah Ruparjeve imajo učitelj največjo vlogo pri odkrivanju učnih težav otrok. Pri otroku, ki ima disleksijo, najprej opazijo, da ima težave z orientacijo ali z učenjem branja in pisanja. Ko prepoznajo, da ima učenec tovrstne težave, se temu otroku še posebej posveti specialni pedagog, zaposlen na šoli. Če ta oceni, da otrok potrebuje več pomoči, potem skupaj s starši zaprosijo zavod za šolstvo za dodatno strokovno pomoč, do katere so upravičeni v določenem obsegu ur, in sicer največ tri ure tedensko.

Učitelji so vedno bolj usposobljeni za prepoznavanje težav

Učitelji so o disleksiji vedno bolj osveščeni in takega otroka hitreje prepoznajo, pravi Ruparjeva. Za ugotavljanje težav z učenjem obstajajo tudi določena preverjanja in testi. Vsaka oseba s to motnjo pa po njenih besedah potrebuje drugačen pristop. Da bi učitelji hitreje prepoznavali učne težave svojih učencev, pa so deležni krajših izobraževanj in usposabljanj, ki jih vodijo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, zavod za šolstvo in društvo Bravo.

Ruparjeva je poudarila, da specialnih pedagogov zaradi porasta disleksije v posameznih regijah primanjkuje. Kljub temu pa si šole prizadevajo zagotoviti čim bolj usposobljen kader in slediti odločbam o usmeritvi pri podajanju znanj tem otrokom.

Kot je še pojasnila, na osnovnih šolah za otroke z učnimi težavami izvajajo dodatno strokovno pomoč, na šolah s prilagojenim programom pa so učenci vključeni v dva programa, in sicer v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom in posebni program, namenjen otrokom s težjo motnjo v duševnem razvoju.

Specifične učne težave so težave na področju branja, pisanja, računanja, pravopisa in koordinacije gibanja, strokovno imenovane disleksija (težave z branjem in pisanjem), diskalkulija (težave pri matematiki), dispraksija (težave pri koordinaciji gibanja) in disgrafija (težave pri pisanju). Točnih podatkov o tem, koliko je v Sloveniji otrok, mladostnikov in odraslih s specifičnimi učnimi težavami, ni, se pa tako v Sloveniji kot v drugih evropskih državah uporablja ocena, da je oseb s specifičnimi učnimi težavami približno deset odstotkov.