Preprosta piskajoča krogla je pred 60 leti spremenila potek zgodovine

V 50 letih prejšnjega stoletja so znanstveniki vse bolj naglas razmišljali, da bi v Zemljino orbito poslali prve satelite. 29. julija 1955 je vlada takratnega ameriškega predsednika Dwighta Eisenhowerja napovedala, da bodo ZDA med 1. julijem 1957 in 31. decembrom 1985, ko je potekalo mednarodno geofizično leto, v počastitev tega dogodka v orbito lansirale majhen satelit, ki bo krožil okoli našega planeta. Le štiri dni kasneje se je na mednarodni astronavtični konferenci v Kopenhagnu oglasil vodilni znanstvenik Sovjetske zveze Leonid Sedov in napovedal, da bo tudi Sovjetska zveza v ''bližnji prihodnosti'' izstrelila satelit.

Američani so hiteli s projektom Vanguard, Sovjeti z za takratne razmere ogromnim satelitom, težkim kar 1400 kilogramov, pod imenom objekt D. A zapletalo se je enim in drugim. Objekt D so začeli graditi januarja 1956, čas je neusmiljeno tekel, nova medcelinska balistična raketa R-7 (na zahodu je bila raketa znana pod imenom SS-6) je bila pripravljena. V bojazni, da bi bili Američani prvi, je vodilni sovjetski inženir v raketni tehnologiji  Sergej Pavlovič Koroljov nepripravljen objekt D postavil nekoliko na stran in na hitro - v manj kot treh mesecih - zložil preprost satelit Sputnik 1. (Objekt D je v nebo poletel leta 1958 kot Sputnik 3).

Bip, bip, bip

4. oktobra 1957 je iz ruskega vzletišča Bajkonur ob 22.28 po moskovskem času v nebo poletela raketa s Sputnikom 1, prvim umetnim satelitom našega planeta. Ta dan se je za vedno zapisal kot začetek vesoljske dobe in tudi začetek zagrizene vesoljske tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo.

Sputnik 1 je bil aluminijasta krogla s premerom 58 centimetrov, tehtal je le 83,6 kilograma, za pot okoli Zemlje je potreboval okoli 96 minut in 10 sekund. Iz krogle so štrlele štiri dolge antene (dve sta bili dolgi 2,4 metra, dve 2,9 metra). V notranjosti krogle je bil radijski oddajnik, ki je oddajal znameniti bip, bip, bip, ki mu lahko prisluhnete v spodnjem posnetku. Baterije so oddajnik napajale 22 dni, tri mesece po izstrelitvi je Sputnik padel v atmosfero in zgorel.

''To je bil emocionalno pomemben dogodek za Sovjete, saj je bil preboj, dokaz za tehnološki napredek,'' je 60 let kasneje dogodek komentiral Igor Komarov, generalni direktor ruske vesoljske agencije Roscosmos. Nekdanji strokovni direktor Evropske vesoljske agencije (Esa) Roger Maurice Bonnet je za Euronews dodal, da je bil to eden ključnih dogodkov. ''Začelo se je osvajanje vesolja. Nihče tega ni pričakoval od Sovjetov, vsi smo mislili, da bodo prvi to (izstrelili satelit) storili v ZDA.''

Odprtih ust so ostali tudi ali bolje rečeno predvsem Američani

Kot velik tehnološki dosežek je Sputnik osvojil svetovno pozornost, še posebej so bili presenečeni Američani, ki tega pravzaprav niso pričakovali. Še bolj kot same piskajoče krogle pa so se bali rakete, s katero je poletela v nebo. Sovjeti so kar naenkrat imeli balistično raketo, ki lahko leti v vesolje, torej lahko z jedrsko konico leti tudi v Evropo in ZDA.

In to je tudi bil pravi razlog, ki so ga vseskozi imeli v glavah tudi Sovjeti. Ruski znanstveniki so desetletja kasneje priznali, da so delali predvsem na razvoju rakete, ki bi lahko v ZDA ponesla vodikovo bombo. Ker niso vedeli, kako težak tovor bi morala raketa ponesti, so jo zgradili s pogonom z veliko močjo. Raketa R-7 (SS-6) je bila precej močnejša od raket, ki so jih do tedaj imele ZDA, je ob 50-letnici Sputnika za AP povedal Gregorij Grechko, letos umrli ruski inženir in kozmonavt. Močna raketa, ki ji takrat ni bilo para, je bila hkrati tudi idealno vozilo, s katerim lahko objekt popeljejo tudi v orbito. Brez hladne vojne, kot so poudarili ruski znanstveniki, bi se verjetno Sputnik zgodil precej kasneje.

''Sputnik je bil zelo pomemben, saj se je s tem začela vesoljska tekma med Sovjetsko zvezo in ZDA. Ljudje pa zmotno mislijo, da je bil pomemben predvsem, ker je bil satelit, ključna grožnja pri satelitu je bila raketa, s katero so ga postavili v vesolje. Raketo so prvič testirali mesec pred izstrelitvijo satelita. Prvič v takratnem obdobju so se ZDA počutile ogrožene,'' je pomembnost dogodka opisal John Krige z Inštituta za tehnologijo Georgia.

Koroljov je torej izkoristil priložnost, ki jo je videl v raketi, in pritisnil na Kremelj, naj mu dovolijo izstrelitev satelita. Januarja 1956 jo je dobil, a vlada je bolj ali manj na satelit gledala kot na igračko, vseskozi so imeli v glavah le vojaško konico, je pred desetletjem za AP dejal Grechko, ki je tudi izračunal in predvidel Sputnikovo pot izstrelitve.

Znanstveniki so Koroljova prosili, da bi satelitu, potem ko so se načrti spremenili in so začeli graditi Sputnika, dodali nekaj znanstvenih instrumentov, a za to po besedah Koroljova preprosto ni bilo časa. Če bi jih poslušal, bi se morda zgodba obrnila drugače.

Izstrelitev Sputnika je bila sprva predvidena za 6. oktober, a je Koroljov sumil, da Američani svojo izstrelitev predvidevajo za dan pred tem. Tvegati ni hotel, čeprav obveščevalna služba KGB ni imela nobene potrditve njegovih sumov, in je odpovedal nekatere teste in premaknil datum.

Tudi Sovjeti se sprva niti niso zavedali, da so spremenili zgodovino. Koroljov je nemudoma po izstrelitvi poklical sovjetskega voditelja Nikita Hruščova in mu poročal o uspehu. Njegov sin Sergej Hruščov se je spominjal, kako sta z očetom prisluhnila znamenitim piskom in odšla spat. Tudi sovjetska vlada se takrat po besedah Sergeja Hruščova ni zavedala resničnih razsežnosti dogodka, ki so ga videli zgolj kot potrditev, da sta sovjetsko gospodarstvo in znanost na pravi poti.

Tudi mediji niso pograbili zgodbe, navaja AP. Šele dva dni kasneje je Pravda na naslovnici poročala o uspehu in kako so ga videli na tujem. Pravda je hkrati tudi objavila predvideno orbito satelita in kdaj se ga bo dalo videti, čeprav je bil mali satelit prostemu očesu neviden. Se pa je dalo videti ostanke nosilne rakete, ki je imela podobno orbito.

Tako se je ''navdušenje'' z zahoda preselilo še na vzhod in Hruščov je ukazal, naj za 40. obletnico oktobrske revolucije 7. novembra izstrelijo nov satelit.

Slab mesec kasneje, 3. novembra 1957, so torej Sovjeti znova udarili. V nebo je poletel Sputnik 2, precej težji objekt, v njem pa je bila tudi legendarna psička Lajka, ki se je v zgodovino vpisala kot prvo živo bitje, ki smo ga Zemljani poslali v vesolje. Polet je bil zaradi pregretja že po nekaj urah zanjo usoden.

Američani odobrijo sredstva za nov projekt

Američanom je zdaj voda že drla v grlo. Ameriško obrambno ministrstvo je odobrilo sredstva za nov projekt in tako je poleg Vanguarda pod vodstvom nemškega inženirja Wernherja von Brauna stekel razvoj satelita Explorer. V neposredni bitki s Sovjeti so ZDA 6. decembra 1957 skušale izstreliti satelit Vanguard TV3, a je rezervoar nosilne rakete eksplodiral že na izstrelišču.

31. januarja 1958 so ZDA končno uspele spraviti satelit Explorer 1 v orbito, a vseeno so Sovjeti kar nekaj časa obvladovali vesoljsko tekmo, saj so zabeležili številne ''prvič'' - od prvega človeka v vesolju do prvega človeškega objekta, ki je pristal na Luni (Luna 2). No, nato so Američani, ki so zaradi Sputnika 1. oktobra 1958 tudi ustanovili ameriško vesoljsko agencijo Nasa, zmagali v bitki, čigav bo prvi človek, ki bo stopil na Luno. Vesoljsko tekmo so tako dobili Američani.

Američani doživeli ''trenutek sputnika''

Predvsem Američani so s sovjetskim uspehom doživeli tako imenovani ''trenutek sputnika'', ki je imel številne posledice. Za razliko ''aha doživetja'', ko človek občuti trenutek razsvetlitve, je ''trenutek sputnika'' sprožilec, ki lahko kolektivno poveže ljudi, češ nekaj je treba storiti in to požene tok dogajanja v povsem drugo smer.

Kot omenjeno, je bila ena izmed neposrednih posledic Sputnika 1 ustanovitev Nase in sprejetje nacionalnega akta, s katerim so zagotovili sredstva za znanost.

Čeprav je Sputnik še največ naredil ravno za znanost in tehnologijo, je seveda močno vplival tudi na politični in vojaško življenje. Zmaga v vesoljski tekmi za Američane ni bila le stvar nacionalne varnosti, ker lahko vesoljske rakete kaj hitro postanejo rakete z jedrsko konico, ampak (predvsem) nacionalnega ponosa. Američani so se do takrat imeli za najbolj tehnološko napreden narod in tako so bili zaprepadeni, ko je od vseh ljudi uspelo ravno Rusom, s katerimi so bili globoko v hladni vojni.

Inženirji so morali premagati številne ovire in iznajti nove rešitve za plovila, ki so uspešno premagala Zemljino gravitacijo in dosegla Luno, hkrati pa ohranila ljudi pri življenju.

Piskajoči satelit pa je še največ pomenila znanstvenikom, ki so se zavedali, da imajo v rokah radikalno nov instrument za raziskave planeta in vesolja. Prvo večje odkritje so ameriški znanstveniki dobili ravno s svojim Explorerjem 1. Znanstvenik James Van Allen je inženirje prepričal, naj na satelit pritrdijo tudi dodelan Geigerjev števec, ki ga je oblikovala njegova ekipa. Tako so odkrili pas - kasneje se je izkazalo, da gre za dva pasova, ki vsebujeta električno nabite delce s precejšnjo energijo. (Ta prostor okoli Zemlje so sicer na podlagi podatkov Sputnika 2 odkrili tudi sovjetski znanstveniki, a so vse zasluge vendarle pripisali Van Allenu, zato se tudi imenujejo Van Allenovi pasovi.) Pasova vsebujeta satelitom in astronavtom nevarne delce, ki izvirajo iz sončevega vetra in kozmičnih žarkov in so ujeti v Zemljino magnetno polje. Pasova se širita in krčita, odvisno koliko energije prejmeta od Sonca in včasih tako nabrekneta, da so lahko nevarni radiaciji izpostavljeni tudi sateliti.